Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (18.160-18.184)


  1.      topotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) slišno, topo udarjati z nogami ob tla: konji topotajo; nestrpno topotati; topotati od jeze / topotati z nogami // dajati tope, kratke glasove: stope, stroji topotajo // topotaje premikati se: jezdeci topotajo skozi vas / topotati po stopnicah navzgor topotáje: prihajal je, topotaje z leseno nogo topotajóč -a -e: topotajoč hrup; topotajoči koraki ♪
  2.      topóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na top: topovska cev / topovsko obstreljevanje / topovski izstrelek; topovska krogla granata ∙ publ. ljudstvo so uporabili kot topovsko hrano v boju za tuje interese ljudstvo se je moralo izpostavljati smrtni nevarnosti v vojnah za tuje koristi ♦ voj. topovski ogenj ♪
  3.      tórej  prisl. (ọ̑) 1. izraža vzročno-sklepalno razmerje: zmagali so v svoji skupini in bodo torej igrali v finalu; vse je negotovo, kako naj torej komu zaupamo; nismo jim pomagali. Vsega smo torej sami krivi 2. izraža navezovanje na prej povedano: kaj torej še hočeš; pazi torej, premisli vsak pogled in vsak gib; hočeš torej reči, da vse to ni res; ti si torej drugačnega mnenja / torej prav, bom pa povedal 3. ekspr. izraža začudenje, nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: torej povej, kaj misliš; taka je torej ta stvar; no torej, poberi se že; tako torej, mi te čakamo, tebe pa ni 4. v medmetni rabi izraža spodbudo, poziv: torej, le pojdi; torej, kaj si prinesla; torej, kako si se odločil / Torej? je vprašal ♪
  4.      torílo  -a s (í) star. 1. okrogla posoda, navadno lesena: stružiti torila; zajeti vodo iz torila 2. model, posoda: torilo za potico ♪
  5.      toríšče  -a s (í) knjiž., navadno s prilastkom 1. celota pojavov, stvari, na katero se nanaša, je usmerjeno človekovo delovanje, ustvarjalnost; področje: znanje z naravoslovnega torišča; zbornik vsebuje članke z različnih torišč // dejavnost, delo v okviru take celote: raziskovanje in razstavljanje sta dve torišči muzejskega dela / delovno torišče psihologije / z oslabljenim pomenom uspešno se uveljaviti na torišču športa v športu 2. kraj, prostor, kjer se kaj dogaja: lovska družba je določila torišče naslednjega lova ∙ zastar. pričakati sovražnika na torišču bojišču // kraj, prostor sploh: izkopavanja na torišču stare prestolnice ♪
  6.      torpedírati  -am dov. in nedov. (ȋ) voj. napasti s torpedom, torpedi: podmornica je torpedirala ladjo // razstreliti s torpedom, torpedi: najti razbitine ladje, ki so jo torpedirali med vojno ● publ. taki ukrepi bodo torpedirali gospodarski sistem uničili, povzročili njegov razpad torpedíran -a -o: torpedirana ladja se potaplja ♪
  7.      torpédovka  -e ž (ẹ̑) voj. vojna ladja, oborožena zlasti s torpedi in topovi: križarke, torpedovke in podmornice ♪
  8.      tórta  -e ž (ọ̑) pecivo okrogle oblike, navadno iz več plasti biskvitnega testa, med katerimi je nadev: narediti, okrasiti torto; razrezati torto; kos torte; lopatica za torto / čokoladna, sadna torta / za malico poje dve torti tortni rezini ♦ gastr. doboš torta iz tankih plasti biskvitnega testa s karamelno glazuro; linška torta iz linškega testa, namazana z ribezovo marmelado in okrašena z mrežo iz istega testa ♪
  9.      tórus  -a m (ọ̑) 1. geom. telo, ki nastane pri vrtenju kroga okoli osi, ležeče v isti ravnini in oddaljene od njegovega središča bolj, kot je njegov polmer: prostornina torusa // ploskev, ki omejuje to telo: površina torusa 2. arhit. obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; svitek ♪
  10.      torzíja  in tórzija -e ž (ȋ; ọ́) 1. teh. obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os; vzvoj: zasuk pri torziji 2. med. zasukanje, zasuk: ustavljanje krvavitve s torzijo ◊ geom. količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo, vzvoj ♪
  11.      toskánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Toskano: toskanska pokrajina / toskansko narečje ♪
  12.      tóstran  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na tej strani česa ali premikanja v tak položaj: tostran gozda je speljana trimska steza / splezal je tostran visoke ograje / ogledali so si kraje tostran in onstran meje ♪
  13.      tóstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) 1. nanašajoč se na tostranstvo: tostransko življenje / tostranski svet 2. ekspr. posveten, materialen: tostranske dobrine; tostranske skrbi ♪
  14.      totalitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti: opisovati partizanstvo kot človeško totaliteto; analiza razkriva strukturo določene totalitete 2. celovitost: totaliteta odrskega dela; strukturalizem implicira idejo totalitete // celotnost, celota: razumeti družbo kot totaliteto različnih kategorij ♪
  15.      továriš  -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino ● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika ♪
  16.      tôvor  -óra in -ôra m (ó ọ́, ó) 1. kar se kam prevaža z vozilom: nakladati tovor na ladjo; preložiti, razložiti tovor; odpraviti, prevzeti tovor; plačati pristojbino od teže tovora; zavarovanje tovora / ladijski tovor ♦ navt. generalni tovor kosovno blago večje vrednosti; teh. razsuti tovor iz nepakiranega drobnega, sipkega blaga; žel. koristni tovor brez embalaže // kar je naloženo na vozilu: povečati tovor v raketi / žerjavi so škripali pod tovori / ekspr. avtobus je odložil svoj tovor potnike 2. kar nese zlasti žival na hrbtu: konj je imel na hrbtu tovor; naložiti oslu tovor / sedlo za tovor / nadeti si tovor na rame // nav. ekspr. težja stvar, ki se nese sploh: mravlja je komaj nesla težek tovor / veja se je otresla snežnega tovora snega; pren. tovor skrbi 3. star. kar se enkrat nese na hrbtu ali pelje na vozu: izdelati tovor platna ● ekspr. nevihta je stresla svoj tovor v hribih padavine ob nevihti so bile v hribih; star. odnašati na tovore zlata zelo veliko ♪
  17.      tóvoten  -tna -o prid. (ọ̑) teh., v zvezi tovotna mast konsistentna mast, ki se uporablja zlasti za mazanje krogličnih ležajev: mazati s tovotno mastjo; plast tovotne masti ♪
  18.      tózd  -a m (ọ̑) kratica, do 1989 temeljna organizacija združenega dela: ukiniti, ustanoviti tozde; samoupravljanje v tozdih ♪
  19.      tožáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. večkrat, pogosto tožiti: učenka rada tožari; tožariti razredniku; tožariti sodelavce / tožariti o slabi letini tožáriti se večkrat, pogosto se tožiti: tožari se za odškodnino; tožari se s sosedi ♪
  20.      tožílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 1. kdor koga toži, obtožuje: biti tožilec in razsodnik hkrati 2. jur. oseba v sodnem postopku, ki koga toži: nastopiti na obravnavi kot tožilec / zasebni tožilec 3. jur. predstavnik tožilstva, ki koga toži in v sodnem postopku dokazuje njegovo krivdo: tožilec zahteva visoko kazen / javni tožilec predstavnik javnega tožilstva; vojaški tožilec predstavnik vojaškega tožilstva ♪
  21.      tožíti  in tóžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega: otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti 2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču: ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti 3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino: ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo 4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju: preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje tožíti se in tóžiti se 1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik: toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži 2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s po čutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga: toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili 3. nepreh., star. čutiti domotožje: v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo tožèč -éča -e: govoriti s tožečim glasom ♦ jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka tóžen -a -o: pogovoriti se s toženim otrokom ♦ jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba ♪
  22.      trabánt  -a m (ā á) 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg ♪
  23.      trabúka  -e ž (ȗ) nekdaj kratka, na sredi odebeljena cigara iz srednje dobrih vrst tobaka: kaditi trabuko; trabuka in havana ♪
  24.      tradeunion  -a [tréjdjúnjon] m (ẹ̑-ȗ) v angleškem okolju strokovna organizacija, ki skrbi za ureditev gospodarskih in socialnih razmer delavcev, sindikat: organizirati tradeunione; kongres tradeunionov ♪
  25.      tradícija  -e ž (í) 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove; ohranjati, spoštovati tradicije; delati kaj iz tradicije; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije; prenehati s kako tradicijo; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike // ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije // uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pismeno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom 3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: gojiti revolucionarne tradicije; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam; razvijanje tradicij narodnoosvobodilnega boja ● knjiž., redko tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo ♪

   18.035 18.060 18.085 18.110 18.135 18.160 18.185 18.210 18.235 18.260  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA