Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Kr (17.485-17.509)
- šampánjec -jca m (ȃ) 1. agr. kakovostno peneče (se) vino iz francoske pokrajine Champagne: steklenica šampanjca 2. pog. peneče (se) vino: piti šampanjec; kozarec šampanjca ♪
- šampón -a m (ọ̑) kemično sredstvo navadno za umivanje las, lasišča: uporabljati šampon; umiti si lase s šamponom; dišeč šampon / suhi šampon škrobna snov za razmastitev las brez umivanja z vodo; šampon za pranje avtomobilov ♪
- šánsa -e ž (ȃ) pog. 1. nav. mn. možnost, upanje: imeti, zapraviti šanse; biti brez šans; kljub pridnosti nima veliko šans, da bi uspel v življenju ∙ pog. pri njej nima (nobenih) šans zaman si prizadeva za njeno naklonjenost, ljubezen 2. priložnost, prilika: to je bila enkratna šansa; te šanse ne smeš izpustiti, zamuditi; dati komu šanso za kaj / to je tvoja zadnja šansa ♪
- šantáti -ám nedov. (á ȃ) slabš. šepati: zaradi rane na nogi šanta; šantal je na levo nogo / konj šanta // težko, nerodno hoditi: starec je šantal za vozom / ves dan šanta okrog hiše ♪
- šántav -a -o prid. (á) slabš. šepast: mož je bil šantav; šantav na desno, levo nogo // kriv, neraven: biti šantave postave / sedel je na šantavo pručko vegasto, polomljeno ♪
- šápa 2 -e ž (á) nar. kamniti obod kraškega vodnjaka: sklanjali so se nad šapo in gledali v vodo ♪
- šápelj -plja m (á) etn. okrasni trak za okoli glave zlasti gorenjske ljudske noše deklet: nositi šapelj; z zlatom vezen šapelj ♪
- šára 1 -e ž (á) nav. slabš. 1. malo vredni, odvečni predmeti: bajta je bila polna cunj in šare / prostor za spravljanje vsakovrstne šare / najti, vreči kaj med staro šaro; to še ni za v staro šaro je še uporabno // malo vredno blago: ta šara je vse, kar imam; kdo bo kupil tako šaro 2. malo vredni drobni predmeti: pospravila je šaro, ki jo je stresla iz torbe; pisana šara // predmeti sploh: lopa je zasedena z zidarsko šaro; pesek, kamenje in druga šara okrog hiše ● slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; žarg., grad. povišati zid za eno šaro za eno vrsto opeke, zidakov ◊ gastr. jed iz krompirja, korenja, repe, kolerabe in mesa, navadno svinjske glave ♪
- šáriti -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. dajati si opravka z nepomembnimi deli: ves dan že šari okrog štedilnika; zvečer dolgo šari po kuhinji / šarila je po hiši, da je vse zbudila hodila, povzročala hrup // dajati si opravka, delati kaj sploh: vedno kaj šari okoli hiše, po vrtu; prevrnil je steklenico, ko je šaril po mizi / kaj šariš tu okoli kaj delaš tu, zakaj si tu 2. stikati, iskati: šariti po predalih; nekaj šari med papirji; šaril je za igračami pod omaro; pren. šariti po spominu 3. v zvezi s s, z pretirano, nepremišljeno porabljati kaj: šariti z denarjem; ne šari tako z vinom / na debelo šariti s frazami ● ekspr. veter šari po polju piha ◊ lov. s psom loviti, iskati divjad po gošči, grmovju ♪
- šárka -e ž (ȃ) žival z belimi lisami, navadno kobila, krava: pomolsti šarko; jahati na šarki ♪
- šatúlja -e ž (ú) manjša, navadno okrašena škatla, skrinjica za shranjevanje zlasti dragocenosti: odpreti, zapreti šatuljo; pisma hrani v dragoceni šatulji; lesena, žametna šatulja; šatulja z okrašenim pokrovom ♪
- šávra -e ž (ȃ) 1. nar. črna ali črno marogasta krava: šavra in sivka 2. ekspr. neroden, okoren človek, navadno ženska: svet še ni videl take šavre / kot psovka šavra šavrasta ♪
- ščebetáti -ám tudi -éčem [tudi čǝb] nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke ščebetajo; na strehah so ščebetali vrabci; ob nevihti sinice nemirno ščebetajo / otročiček že ščebeta 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ženske so ščebetale o tem, kar se je zgodilo ščebetáje: lastovke so ščebetaje obletavale zvonik; otroci so se vračali domov, veselo ščebetaje ščebetajóč -a -e: ščebetajoče sinice na vrtu ♪
- ščegetáti -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
- ščenè -éta s (ȅ ẹ́) 1. slabš. majhen, zanikrn pes: ščene je veselo skakalo; gledal je kot polito ščene boječe, preplašeno // pes sploh: kaj bo s tem starim ščenetom 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: to ščene ne bo nič doseglo ♪
- ščèp -à in -a tudi ščèp ščêpa [prva oblika čǝp] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀; ȅ é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: narediti ščep / dati prste v ščep 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: dati v jed ščep soli; ščep tobaka / sladkorja je komaj za ščep zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: dati ptičkom ščep prosa / nima niti ščepa moke prav nič 3. zastar. ščip, polna luna: ščep in mlaj ♪
- ščepèc -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čǝp] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno ♪
- ščét -í ž, daj., mest. ed. ščéti in ščêti (ẹ̑) star. krtača: čistiti sod s ščetjo / ščet iz konjske žime, jeklene žice ∙ star. ostriči se na ščet na krtačo; star. lasje mu stojijo kot ščet pokonci; star. dlaka, naježena kot ščet zelo ♪
- ščetáti -ám in ščétati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) star. krtačiti: ščetati uniformo / ščetati živali ♪
- ščetíca -e ž (í) star. ščetka: očistiti s ščetico / ščetica za zobe / sirkova ščetica sirkova krtača ● zastar. risal je s ščetico s čopičem ◊ bot. divja ščetica rastlina z vijoličastimi cveti v socvetju in listi, ki so po robu goli ali bodičasti, Dipsacus fullonum ♪
- ščetína -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri prašiču: odstranjevati, strgati ščetine; poraščen z gostimi ščetinami; njegovi lasje so trdi kot ščetine / ekspr. teh nekaj ščetin še ni brada kocin / krtača, zobna ščetka iz naravnih ščetin // kar je tej dlaki podobno: perlonske ščetine omela; čopič iz umetnih ščetin ◊ gozd. ščetina zatrgani del pri štoru, pri tramu; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo ♪
- ščetínar -ja m (ȋ) 1. ekspr. s ščetinami porasla žival, zlasti prašič: nakrmiti ščetinarje / divji ščetinar 2. nekdaj kdor nakupuje in prodaja ščetine ♪
- ščetínast -a -o prid. (í) 1. ki je iz ščetin: ščetinasta krtača 2. nav. ekspr. porasel s ščetinami: ščetinasta žival 3. ekspr. trd kot ščetina: ščetinasti lasje; ščetinaste obrvi ščetínasto prisl.: ščetinasto dlakava rastlina ♪
- ščetínec -nca m (ȋ) ekspr. s ščetinami porasla žival, zlasti prašič: v hlevu so krulili lačni ščetinci ♪
- ščetíniti -im nedov. (í ȋ) postavljati v položaj, kot so bodice pri ježu: pes ščetini dlako in laja; sokol je ščetinil perje okoli vratu / ekspr. gubančil je čelo in ščetinil brke mrščil ∙ ekspr. od jeze so se mu ščetinili brki zelo se je jezil; ekspr. nad čelom so se mu ščetinili lasje je imel zelo kratke, pokonci stoječe lase ♪
17.360 17.385 17.410 17.435 17.460 17.485 17.510 17.535 17.560 17.585