Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (17.435-17.459)


  1.      svetóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na svet, zemlja: svetovni prostor; svetovna zgodovina / svetovni oceani; svetovne zaloge nafte / svetovni nazor skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka / svetovni potnik kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge / svetovni mir je ogrožen; hrana je postala svetovni problem; svetovna delitev dela; svetovna gospodarska kriza; svetovna vojna; spremljati svetovno dogajanje; publ. delo v svetovnem merilu, obsegu / svetovne cene žita; svetovna trgovina; svetovno gospodarstvo; prodajati izdelke na svetovnem tržišču / svetovni jezik jezik, ki je zelo razširjen; svetovna književnost / svetovni dan zdravja; svetovni kongres; svetovno prvenstvo; svetovno srečanje novinarjev / priboril si je naslov svetovnega prvaka / Svetovna zdravstvena organizacija ♦ filoz. svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine svetóvno prisl.: svetovno razgledan; svetovno znan učenjak ♪
  2.      svetovljánstvo  -a s (ȃ) široka, svetovna razgledanost in velika uglajenost: njegovo svetovljanstvo se kaže tudi v pesmih; v svoje okolje prinaša nekaj demokratičnega svetovljanstva / nacionalizem in svetovljanstvo kozmopolitizem ♪
  3.      svéž  -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. dobljen, pripravljen pravkar ali pred kratkim in še ni izgubil svojih bistvenih dobrih lastnosti: svež kruh; sveža hrana; sveža jajca; v hladilniku je meso dolgo ostalo sveže / sveže rože / dišalo je po svežih ribah; spati v svežem senu // tak, kot se pridela: juha iz svežih paradižnikov; sveže in kisle kumare; suho in sveže sadje // ki vsebuje še veliko vlage: svež les; krmiti živino s svežo krmo; veje so bile še sveže / ta rastlina potrebuje sveža tla 2. ki še ni uporabljen, izrabljen: dovajati svež zrak; prinesti svežo vodo; obleči sveže perilo / svež gnoj; presaditi rože v svežo prst / ekspr. poslati v boj sveže enote 3. pravkar ali pred kratkim narejen: svež beton; slikati na svež omet; svež premaz / barva je še sveža se še ni posušila / ostala sta sama ob svežem grobu // nastal na novo, pred kratkim: svež madež; sveži sledovi v snegu; prelom je še svež; sveža rana / ekspr.: svež gledališki dogodek; sveži vtisi; sveža številka časopisa / ekspr. sveže prijateljstvo / ekspr.: sveže novice; poročila so še zelo sveža 4. ekspr. drugačen od prejšnjega, ustaljenega: sveži tokovi v umetnosti; sveže misli, pobude / sveža snov za pogovor 5. ekspr. ki je prijetnega, mladostnega videza: svež moški; sveža deklica; zdela se mu je sveža bolj kot kdaj prej // navadno v povedni rabi ki je duševno in telesno zdrav in se dobro počuti: ostal je svež in veder kljub velikim naporom; duševno svež / ob tej uri sem še svež še nisem zaspan // ki izraža duševno in telesno zdravje in dobro počutje: svež obraz; njena polt je sveža in gladka / imel je svež glas poln, zvonek / svež videz 6. ekspr. razmeroma dobro viden, izrazit: sveže barve; sveže zelenje gozdov 7. nav. ekspr. prijetno hladen: zapihal je svež veter; svež gorski zrak / sveže poletje; jutra so še sveža hladna ● ekspr. rad uporablja sočne, sveže izraze nove, še ne veliko uporabljane; ekspr. ta sestavek je svež prišel v knjigo takoj, ko je bil napisan; ekspr. spomin na ta dogodek je še svež ta dogodek še ni pozabljen; prijetno svež vonj dezodoranta osvežujoč ◊ agr. sveži sir sir, ki ni zorjen in ima sorazmerno velik odstotek vode v brezmastni snovi; sveža klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane samo kratek čas užitna, dobra svéže prisl.: sveže kuhana svinina; bil je sveže obrit / kot opozorilo pozor, sveže pleskano ♪
  4.      svéženj  -žnja m (ẹ́) 1. več skupaj povezanih podolgovatih, ploščatih istovrstnih predmetov: prinesti sveženj papirja, pisem, spisov; v svežnjih so bile tudi manj vredne kožice; velik sveženj perila / narediti sveženj zložiti kaj skupaj in povezati / sveženj bankovcev, listin 2. publ. več na kak način med seboj povezanih stvari: sveženj smernic, ukrepov ♪
  5.      svilén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz svile: svilena nit, preja / svilena tkanina; svileno blago / svileni trakovi; svilena bluza, obleka, podloga, ruta 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben svili: svileni lasje; svilena dlaka / v njenih očeh je bil svilen lesk; svilena svetloba; svileno nebo; jutra so svilena ● pesn. le veter je s svileno roko vznemirjal tišino je rahlo pihal ◊ papir. svileni papir bel ali barvast zelo tanek papir, navadno za okraske; tekst. svileni barhant, žamet barhant, žamet s svileno osnovo in bombažnim votkom; svilena apretura apretura, ki da blagu lesk, kot ga ima svila; svilena osnova; svilena vlakna kokonov sviléno prisl.: gladina vode se svileno blešči; svileno mehki lasje ♪
  6.      svilenína  -e ž (í) knjiž. svileno blago, svila: podložiti krilo s svilenino / preproge iz živobarvne svilenine ∙ knjiž. svilenina dekletove polti mehkoba, sijaj ♪
  7.      svinčén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz svinca: svinčena cev, krogla; svinčena pločevina, posoda / strupeni svinčeni hlapi; cinkove in svinčene barve / svinčena ruda 2. nav. ekspr. po barvi podoben svincu: njegov svinčeni obraz; svinčena svetloba; svinčeno nebo / oblaki so svinčeni / svinčena sivina neba 3. ekspr. težek, moreč: svinčen molk; svinčena tišina; v sobi je vladalo svinčeno ozračje / zbudila se je iz svinčenih sanj ● ekspr. imeti svinčene noge težko hoditi; ekspr. čutila je le svinčeno utrujenost zelo veliko ◊ elektr. svinčeni akumulator svinčev akumulator; svinčena mreža mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; metal. svinčena plošča plošča za valjanje svinčene pločevine; tisk. svinčeni stavek; svinčena črka, črta svinčéno prisl.: svinčeno se svetlikati; svinčeno sivi oblaki; svinčeno težke noge ♪
  8.      svínčiti  -im nedov. (í ȋ) teh. prekrivati kovino s tanko plastjo svinca: svinčiti pločevino; svinčiti in cinkati ♪
  9.      svínčnik  -a m (ȋ) 1. priprava iz lesene paličice z grafitnim vložkom za pisanje, risanje: ošiliti svinčnik; pisati s svinčnikom; konica svinčnika; nalivno pero in svinčnik / svinčnik se je zlomil / mehki ki ob manjšem pritisku dela vidno črto, trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto; mizarski svinčnik ploščat, z debelejšim vložkom / barvni svinčnik z barvnim vložkom; rdeči svinčnik z rdečim vložkom; tintni svinčnik z vložkom, ki vsebuje vodotopno barvilo vijoličaste barve // kovinska, plastična priprava, v katero se vloži mina, kemični vložek za pisanje, risanje: mina za svinčnik / kemični svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom; tehnični svinčnik; pog. svinčnik na suho tinto kemični svinčnik 2. um. mehek siv risarski material: oglje in svinčnik / risba v svinčniku ♪
  10.      svínja  -e ž (í) 1. samica prašiča: svinja je povrgla sedem prašičkov; zaklati svinjo; kruljenje svinje; pijan kot svinja zelo / doječa, plemenska svinja // nav. mn. prašič: dati jesti svinjam; hlev za svinje 2. nizko umazan človek: kakšna svinja si, umij se 3. nizko ničvreden, malovreden človek: ta človek je čisto navadna, prava svinja / kot psovka svinja pijana ● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; vulg. poda se mu kot svinji sedlo nič se mu ne poda ◊ agr. pitovna svinja; etn. svinjo zbijati otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; metal. svinja sprimek kovine in žlindre na steni metalurške peči; vet. prasna svinja ki doji; zool. svinje parkljarji s ščetinasto kožo in gobcem, podaljšanim v rilec, Suidae; divja svinja divji prašič ♪
  11.      svinjár  -ja m (á) 1. kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem prašičev: svinjar je že nakrmil prašiče; kravarji in svinjarji // star. svinjski pastir: svinjar žene prašiče skozi vas 2. slabš. kdor (rad) nespodobno, opolzko govori: je velik svinjar / kot psovka svinjar svinjski 3. slabš. ničvreden, malovreden človek: svinjar je, če zahteva toliko denarja / kot psovka zdaj si pa ti na vrsti, svinjar ♪
  12.      svinjaríca  -e ž (í) ženska oblika od svinjar: za prašiče je skrbela svinjarica ♪
  13.      svinjaríja  -e ž (ȋ) slabš. 1. umazanija: počisti to svinjarijo na stopnicah / le kako more živeti v tej svinjariji v tem umazanem okolju, prostoru 2. grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje: odkrili so njegove svinjarije; počenjati, uganjati svinjarije / govoriti svinjarije / to je navadna svinjarija // v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: izlet so odpovedali? Svinjarija; svinjarija, če je to res 3. jed, navadno slabo pripravljena: te svinjarije ne bo jedel ♪
  14.      svinjárna  -e ž (ȃ) knjiž. kraj, prostor za vzrejo prašičev: ogledati si svinjarno ♪
  15.      svínjski  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na svinje: svinjski rilec; svinjska glava, koža; svinjsko meso / svinjska mast; svinjsko usnje / svinjski paprikaš; svinjska pečenka, rižota; prekajena svinjska rebrca / svinjski hlev; svinjski pastir; svinjska krma 2. slabš. umazan: kako svinjske roke imaš / pri tako svinjskem delu mora imeti haljo // nespodoben, opolzek: poslušati svinjske šale; svinjsko govorjenje 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pritisnil je svinjski mraz; svinjska vročina ● ekspr. do njega je svinjski hudoben, zloben; ekspr. danes smo imeli svinjski dan naporen, težek; ekspr. imeti svinjsko srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. že ves mesec je svinjsko vreme slabo, neugodno ◊ agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče; bot. svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec; svinjska reja lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetju in ukrivljenimi stroki; srpasta meteljka; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; vet. svinjska kuga prašičja kuga svínjsko prisl.: svinjsko se napiti; kovček je svinjsko težek; hiša je stala svinjsko veliko ♪
  16.      svínjstvo  -a s (ȋ) slabš. grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje: odkrili so njegova svinjstva / piše prava svinjstva ♪
  17.      svísli  -i ž mn. (ȋ) prostor, stavba za shranjevanje krme, slame, sena: spraviti seno na svisli; spali so na svislih ♪
  18.      svistéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati ostre, sikajoče glasove: suho listje je svistelo pod nogami; brezoseb. svistelo ji je pred ušesi / redko pri hoji je svileno krilo svistelo šumelo, šuštelo // hitro se premikati po zraku in pri tem dajati take glasove: puščice so svistele nad glavami / kose svistijo // s tankim predmetom zamahovati po zraku, da se slišijo taki glasovi: svisteti z bičem svistèč -éča -e: raketa je svisteč zletela v zrak; svisteči izstrelki ♪
  19.      svít  -a m (ȋ) 1. čas, ko prehaja noč v dan: zunaj je že svit / svit se dela svita se; knjiž. krenili so na pot, preden je napočil svit preden se je zdanilo; prvi svit / jutranji svit / pri označevanju časovnosti: ob svitu so se razšli; vstala je že pred svitom; s svitom je odpotoval 2. knjiž. svetloba, sij: bral je pri bledem svitu sveče; svit ognja / sprehajala sta se ob svitu lune; svit zvezd / ožarjen s svitom sreče 3. star. lesk: to blago ob pranju obdrži svoj svit; svit parketa / svit v očeh ♪
  20.      svítanice  -nic ž mn. (ȋ) 1. nar., v krščanskem okolju zgodnje jutranje maše v adventu; zornice: hoditi k svitanicam 2. knjiž. del dnevnic, namenjen za zgodnje jutro; jutranjice: moliti svitanice ♪
  21.      svítek  -tka m (ȋ) 1. obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi: dati svitek na glavo; popravila si je svitek pod škafom 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno tej pripravi: filmski svitek; svitek vrvi, bakrene žice / svitki dima so se dvigali v zrak // knjiž., navadno z rodilnikom sveženj, zvitek: prinesel je svitek knjig, papirjev / v čistilnico je nesla svitek oblek 3. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v prepleteni, obročasti obliki: kača leži zvita v svitek / povezati, speti v svitek ◊ arhit. svitek obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; vet. (kopitni) svitek ozek pas kože na prehodu v kopito ali parkelj; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus ♪
  22.      svítnice  svítnic ž mn. (ȋ) nar., v krščanskem okolju zgodnje jutranje maše v adventu; zornice: iti k svitnicam ♪
  23.      svíž  -a m (ȋ) knjiž. zelo droben, naplavljen ali z vetrom nanesen pesek; svišč: tla, pokrita s svižem / gaziti po blatu in svižu / naplavljeni sviž ◊ alp. sneg, ki ga nosi s seboj veter ♪
  24.      svížec  -žca m (ȋ) knjiž., redko svišč: tla, pokrita s svižcem ♪
  25.      svobôda  -e ž (ó) 1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: pri nas je svoboda; živeti v svobodi / v času vojne nevarnosti se svoboda državljanov lahko omeji / osebna svoboda; politična, verska svoboda; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije // zgod. stanje, ko človek ni last koga: kdor se je poročil s tlačanko, je izgubil svobodo / dati sužnju, tlačanu svobodo osvoboditi ga 2. stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: braniti svobodo domovine; nekateri narodi se še borijo za svobodo; padel je za svobodo; prva pomlad v svobodi / ekspr. končno je posijalo sonce svobode / Smrt fašizmu - svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov / narodna svoboda 3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji: svobodo imaš, odloči se / svoboda izbire, odločitve / svoboda človekove volje 4. stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: zaprli ga niso, svobodo pa so mu zelo omejili / ekspr. dati ptičku svobodo izpustiti ga na prostost / imeti svobodo gibanja 5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga: imeti, omejiti gospodarsko, znanstveno svobodo; svoboda raziskovanja 6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: občuduje njihovo duhovno, miselno svobodo / svoboda duha 7. ekspr. stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: njegova svoboda v govorjenju jo je žalila / moralna, spolna svoboda 8. nav. mn., star. svoboščina: fevdalni gospod mu je priznal nekatere svobode ● otroku pušča preveč svobode pušča, da je preveč prost, brez obveznosti; za to pesniško zbirko je značilna velika oblikovna svoboda svobodnost ◊ filoz. absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokov; jur. pogodbena svoboda svoboda sklepati pogodbe; svoboda govora, tiska, združevanja z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek ♪

   17.310 17.335 17.360 17.385 17.410 17.435 17.460 17.485 17.510 17.535  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA