Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (14.560-14.584)


  1.      pripádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. biti določen, namenjen komu po določenih pravilih, normah: nagrada pripada najboljšemu; njemu pripada polovica dediščine / oblast pripada delavskemu razredu; borijo se za pravice, ki jim pripadajo 2. biti last koga: to zemljišče pripada njegovi družini / obravnavano ozemlje že dolgo pripada Jugoslaviji ima Jugoslavija / te besede so pripadale neznanemu moškemu je izgovoril neznan moški / ta štiri okna pripadajo njihovemu stanovanju spadajo k njemu 3. biti vključen v kako skupnost: pripadati malemu narodu, delavskemu razredu / on ne pripada nobeni stranki ni član nobene stranke; pripadati tajnemu združenju / pisatelj pripada mladi generaciji / pripadati določeni veri 4. biti podrejen komu, odvisen od koga: tlačan je pripadal svojemu gospodarju; nekdaj je žena v celoti pripadala možu // biti zelo vdan komu, navezan na koga: ni hotela pripadati nikomur; želela mu je pripadati za vse življenje / ekspr. še dolgo po preselitvi je pripadal rojstnemu kraju ● publ. prihodnost pripada raketam v prihodnosti se bo pomen raket povečal pripadajóč -a -e: vsem so razdelili pripadajoče jim količine živil; tej državi pripadajoče pokrajine ♪
  2.      pripásati  -pášem dov. (ȃ) 1. narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu: pripasati komu revolver, sabljo / pripasati predpasnik 2. pripeti, privezati z varnostnim pasom: pripasati potnike na sedeže / pripasati se z varnostnim pasom ♪
  3.      pripasováti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: hitel je pripasovati meč; pripasoval si je oselnik, da bi šel kosit ♪
  4.      pripásti  -pásem dov. (á) pasoč prignati: pastir je pripasel ovce do staje; pren., ekspr. veter je pripasel čredo oblakov nad vas pripásti se pasoč se priti: krava se je pripasla do njive s koruzo; jelen se je pripasel do jase ♪
  5.      pripêči  -pêčem dov., tudi pripekó; pripêci pripecíte; pripékel pripêkla (é) 1. dodatno, zraven speči: pripeči dva hlebca; ob kruhu je pripekla še štrukelj 2. začeti (močneje) peči: poletno sonce je že zgodaj pripeklo ♪
  6.      pripéka  -e ž (ẹ̑) zelo visoka temperatura zaradi gretja, sijanja sonca: pripeka je postajala vedno hujša; trava je porumenela od pripeke; opoldanska, poletna pripeka / zavarovati rastline pred pripeko pred vročimi sončnimi žarki / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: ob taki pripeki človek komaj diha; delati v pripeki / stati na pripeki / sončna pripeka ♪
  7.      pripeljáti  -péljem tudi -ám dov., pripêlji pripeljíte; pripêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti na določeno mesto: pripeljati potnike, tovor; pripeljal je voz listja domov; premog so mu pripeljali s kamionom; ko so ga pripeljali v bolnišnico, je bil že v nezavesti / avtobus je štirikrat pripeljal delavce; s katerim vlakom se boš pripeljal // vozeč spraviti na določeno mesto: pripeljati avtomobil na servis, v garažo; pripelji voz sem 2. nepreh. premikajoč se priti: avtobus bo kmalu pripeljal; na postajo je pripeljal vlak // priti vozeč vozilo: voznik je pripeljal s preveliko hitrostjo; ko je pripeljal mimo, je zatrobil 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: pripeljala je fanta domov; ženo in hčer bo pripeljal s seboj / pripeljati otroke iz vrtca; pripeljati učence na ogled muzeja; po dveurni hoji jih je pripeljal na vrh hriba / kažipot ga je pripeljal v gorsko vas // narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: ukazal ga je pripeljati predse; večkrat pobegne, pa ga pripeljejo nazaj / pripeljite mi konja iz hleva priženite // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: lakota je pripeljala ptice bliže naselij; ljubezen ga je pripeljala pod njeno okno 4. omogočiti komu, da kaj odkrije, spozna: prstni odtisi so jih pripeljali morilcu na sled / z dobrimi nasveti ga je pripeljal do pravilne rešitve / kaj te je pripeljalo na to misel 5. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: brezdelje ga je pripeljalo v revščino; goljufanje ga je pripeljalo v težaven položaj / bohemsko življenje ga je pripeljalo v smrt // narediti, povzročiti nastop stanja, dejanja, kot ga določa samostalnik: žalitve so pripeljale do prepira, tožbe / vse to je pripeljalo do vojne / publ. pogovori so pripeljali do podpisa skupne izjave po pogovorih so dali skupno izjavo // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je pripeljalo do absurda; pripeljati dogajanje do največje napetosti ● publ. četrta etapa dirke jih je pripeljala na gorsko sedlo v četrti etapi dirke so prišli na gorsko sedlo; ekspr. kaj te je pripeljalo k nam zakaj, s kakšnim namenom si prišel; publ. taka politika jih je pripeljala v družbo neuvrščenih zaradi take politike so se vključili med neuvrščene države; pog. pripeljati komu klofuto dati komu klofuto; pog. tako mu je pripeljal, da se je kar zasukal močno ga je udaril; ko je pripeljal ženo v hišo, je začel delati po svoje ko se je poročil (na dom); ekspr. le kam bo to pripeljalo to se ne bo dobro končalo; ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor niso bila uspešna; ljubezen do petja ga je pripeljala k zboru zaradi nje se mu je pridružil pripeljáti se ekspr. prileteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: divji petelin se je pripeljal na bukev ● padel je po strmini in se pripeljal prav v dolino pridrsel pripelján -a -o: do absurda pripeljan spor; pripeljano blago; to je pripeljano od drugod ♪
  8.      pripénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. pritrjevati, nameščati z iglo, zaponko: pripenjati okraske; pripenjati dekletom rože v lase; pripenjati si nakit / pripenjati z iglo, zaponko ∙ ekspr. pripenjati oči na kaj nepremično gledati kaj // pritrjevati, nameščati s kako pripravo sploh: pripenjati živino k jaslim; pripenjati se z varnostnim pasom / leto za letom pripenja čoln na istem kraju / pripenjati kapuco na plašč; pripenjati si ostroge 2. ne dokončno, le nekoliko pritrjevati: pripenjati rob krila z redkimi šivi ♪
  9.      pripéti  -pnèm dov., pripél; nam. pripét in pripèt (ẹ́ ȅ) 1. pritrditi, namestiti z iglo, zaponko: pripeti komu nagelj, šopek; pripeti nakit; pripeti z bucikami vzorec na tkanino; pripeti si uhane / pripeti lase z lasno sponko // pritrditi, namestiti s kako pripravo sploh: pripeti vola k vozu; pripeti psa na verigo; pripeti se z varnostnim pasom / pripeti jadralno letalo z vrvjo k motornemu letalu; pripeti si meč / ptička je pripela gnezdo v rogovilo; pren. zemlja ga je pripela nase 2. ne dokončno, le nekoliko pritrditi: rob krila je samo pripela; pripeti desko z nekaj žeblji pripét -a -o: na klobuku ima pripete tri značke; čutila se je kakor pripeta na to zemljo ♪
  10.      pripíra  -e ž (ȋ) grad. stična ploskev med vratnim, okenskim krilom in podbojem, okvirom: vrata s pripiro; okno z dvojno pripiro / okenska pripira ♪
  11.      pripísati  in pripisáti -píšem dov., pripíšite (í á í) 1. dodatno, zraven napisati: pripisati pripombo; pripisati nekaj vrstic k pismu / pripisati obresti h glavnici povečati jo za obresti 2. z dajalnikom izraziti, imeti mnenje, da je kdo a) povzročitelj, storilec česa: rop so pripisali skupini mladoletnikov; nihče mu ne bi pripisal takega ravnanja / anonimno pismo so pripisali njej / njegovo ravnanje lahko pripišemo neizkušenosti b) nosilec kake lastnosti: pripisali so mu neiskrenost, nedelavnost; njemu ne bi pripisal, da je strahopeten / članku ni mogoče pripisati nestrokovnosti; pripisati knjigi večji pomen, kot ga ima v resnici ● ekspr. to pripiši kar sam sebi, na svoj račun sam si kriv pripísan -a -o: pripisane oznake / kot opomba pozneje pripisano [P. p.] ♪
  12.      pripisováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dodatno, zraven pisati: pripisovati opombe na rob knjige / pripisovati obresti h glavnici povečevati jo za obresti 2. z dajalnikom izražati, imeti mnenje, da je kdo a) povzročitelj, storilec česa: pesem so pripisovali rojaku / vso krivdo so pripisovali njemu / poraz so pripisovali neugodnim okoliščinam b) da je kdo nosilec kake lastnosti: ljudje so mu pripisovali delavnost, odkritost in poštenost; pripisovali so mu vse najslabše lastnosti / sporazumu pripisujejo velik pomen ♪
  13.      pripíti se  -píjem se dov. (í) 1. redko prisesati se: pet pijavk se je pripilo na njegovo roko 2. zastar. nekoliko se opiti: pili so pomalem in se redko pripili pripíti knjiž. s pitjem alkoholnih pijač spraviti v določeno stanje: pripil jim je revščino; rad bi si pripil pozabo pripít -a -o: nikoli ne obleži pijan, pripit pa je velikokrat; odtrgati pripito pijavko ♪
  14.      pripogníti  -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) narediti, povzročiti, da pride zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: pripogniti drevesce, veje / pripogniti komu hrbet / pripognil je glavo, da je lahko vstopil sklonil / ekspr. oče ga je pripognil čez koleno in natepel po zadnji plati ga je položil na koleno z zgornjim delom telesa bližje k tlom; v strahu pripogniti ramena povesiti ∙ ekspr. bo že prišel pravi, ki te bo pripognil uklonil, si te podredil; pripogniti vogal lista zapogniti pripogníti se narediti, da pride glava, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: pripognil se je in nekaj pobral; zaradi bolečin v križu se ne more pripogniti / zastar.: do tal, nizko se pripogniti komu se prikloniti; pripogniti se h komu, nad koga se skloniti pripognívši zastar.: zavila ga je tesneje v odejo, pripognivši se globoko k njemu pripógnjen tudi pripôgnjen -a -o: stopal je pripognjen pod težkim bremenom; prisl.: hoditi pripognjeno ♪
  15.      pripojíti  -ím dov., pripójil (ȋ í) narediti, da postane kaj sestavni del česa: pripojiti sosednje ozemlje k svoji državi / tej delovni organizaciji so pripojili več manjših pripojèn -êna -o: na novo pripojene pokrajine ♪
  16.      pripómba  -e ž (ọ̑) 1. izražena misel, mnenje, ki kaže navadno kritičen odnos do česa: če ima kdo kako pripombo, naj jo pove; sporočiti svoje pripombe k načrtu; upoštevati pripombe kupcev; koristna, kritična, neprimerna pripomba / zmeraj daje pripombe, ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja / pripombe letijo nanj opazke; urednikova pripomba opomba 2. kar kdo dodatno, zraven pove: preslišal je pripombo, da je fant že odpotoval ♪
  17.      pripómbarstvo  -a s (ọ̑) ekspr. dajanje pripomb, navadno manj pomembnih: zna ločiti poglobljeno kritiko od pripombarstva ♪
  18.      pripomínjati  -am nedov. (í) 1. izražati misel, mnenje, ki kaže navadno kritičen odnos do česa: vedno kaj pripominja k njegovemu ravnanju / dov. pripominjam, da moramo to še preveriti 2. dodatno, zraven pripovedovati: pripominjali so, da je to najbolj kulturna dežela v Evropi ♪
  19.      pripómniti  -im dov. (ọ̑) 1. izraziti misel, mnenje, ki kaže navadno kritičen odnos do česa: pripomniti kaj k načrtu; ob tem je pripomnil, da morajo trditev prej preveriti; izpil je in pripomnil: odlična slivovka 2. dodatno, zraven povedati: pripomnil je še nekaj besed in odšel; pripomnil je, da ga od takrat ni nikoli več srečal ♪
  20.      pripomóček  -čka m (ọ̑) priprava, snov, ki se uporablja za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja: uporabljati moderne pripomočke; krtače, krpe in drugi pripomočki za čiščenje; pripomočki za lepotičenje / gospodinjski, ortopedski, tehnični, tiskarski, učni pripomočki; kozmetični, pralni, zdravilni pripomočki // kar se uporablja, je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja sploh: zakoni in drugi pripomočki za urejanje medsebojnih odnosov / risanje je pripomoček za nazornejšo razlago / ekspr. nekaterim ženskam se zdijo solze najzanesljivejši pripomoček ♪
  21.      pripóved  -i ž (ọ̑) 1. kar kdo pripoveduje: poslušati prijateljevo pripoved; pripoved o nesreči je vse pretresla; vsebina pripovedi / njegova pesnitev je pripoved o vojni / pripoved se začenja v prejšnjem stoletju zgodba // lit. literarno, navadno prozno besedilo, ki sporoča potek dogajanja: kot otrok je rad poslušal bajke, pravljice in druge pripovedi; v knjigi je izšlo deset krajših pripovedi / panoramska pripoved pripoved, v kateri so osebe, čas in prostor opisani v velikem, širokem obsegu; scenska pripoved; pripoved v nadaljevanjih 2. glagolnik od pripovedovati: končati pripoved; med njegovo pripovedjo so vsi molčali ♪
  22.      pripovédka  -e ž (ẹ̑) 1. lit. krajevno, časovno določena, navadno krajša (literarna) pripoved z verjetno, poučno vsebino: to pripovedko mu je pravil ded; ljudske, Trdinove pripovedke; pripovedka o beli kači, o kralju Matjažu; pripovedke in pravljice / razlagalna pripovedka ki razlaga kak pojav, dejstvo; zgodovinska pripovedka z zgodovinsko snovjo; živalska pripovedka v kateri nastopajo poosebljene živali 2. zastar. pravljica: pripovedka o zakleti kraljični / beži, beži, vse to je pripovedka ♪
  23.      pripovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: pripovedovati komu vsebino filma; tudi nam je pripovedoval, da je videl nekoga; pripovedovati o izletu, sliki, svojem strahu; počasi, razločno, tiho pripovedovati b) z jezikovnimi sredstvi: v pismu pripoveduje tudi o izletu; ta pisatelj pa zna zanimivo, ekspr. napeto pripovedovati / tako pripoveduje stara kronika; roman pripoveduje o dveh mladih ljudeh v času vojne c) s čim sploh: slikarji naivci radi pripovedujejo / njegove fotografije pripovedujejo o kmečkem delu; zgodovina nam pripoveduje drugače // z govorjenjem posredovati določeno besedilo: pripovedovati pravljice in deklamirati pesmi; pripovedovati na pamet / po radiu pripovedovati zgodbe za otroke 2. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da pripovedujete take stvari / pripovedujejo, da se bodo podražila živila; pripoveduje se, da je bilo veliko mrtvih 3. nav. 3. os., ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: še razvaline so pripovedovale o nekdanji slavi; vse na njem je pripovedovalo, da se mu dobro godi ● ekspr. pripoveduj to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. pripovedovati kaj gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati pripovedováje knjiž.: pripovedovaje mu o svojih mladostnih doživetjih, je pozabljal na bolezen pripovedujóč -a -e: pripovedujoč to v narečju, je zabaval vse; pripovedujoči tujec je utihnil; njegovo pisanje je bolj izpovedujoče kot pripovedujoče; prisl.: muz. pripovedujoče označba za izraz izvajanja recitando; sam.: prekiniti pripovedujočega pripovedován -a -o: roman, pripovedovan v prvi osebi; poslušati že večkrat pripovedovano dogodivščino; sam.: dvomiti o resničnosti pripovedovanega ♪
  24.      priprávek  -vka m (ȃ) na določen način pripravljena snov za določen namen: škropijo z raznimi pripravki; konzervacijski, kozmetični, vitaminski pripravek / tovarniški pripravki kravjega mleka / zastar. mesni pripravki mesni izdelki ♪
  25.      pripráven 1 -vna -o prid., priprávnejši (á ā) 1. ki po velikosti, obliki dobro ustreza svojemu namenu: poiskal je dva pripravna kamna; to orodje je zelo pripravno // primeren, ustrezen za kak namen sploh: poiskati si pripraven kraj za opazovanje / ni mogel najti pripravne besede / on ni pripraven za tako odgovorno nalogo 2. sposoben z lahkoto, brez spodrsljajev opravljati delo: podjeten in pripraven človek je; mlada je in pripravna za delo 3. zastar. pripravljen: pripraven sem vam biti za tolmača priprávno prisl.: zelo pripravno se zna sukati; sam.: rad bi kupil kaj pripravnega ♪

   14.435 14.460 14.485 14.510 14.535 14.560 14.585 14.610 14.635 14.660  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA