Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (12.760-12.784)


  1.      pokopáti  -kópljem tudi -ám dov., pokôplji pokopljíte tudi pokôpaj pokopájte; pokôpal (á ọ́, ȃ) 1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi 2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj // zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil 3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti 5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo 6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati ● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči pokopán -a -o: pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano ∙ ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  2.      pokopávati  -am nedov. (ȃ) 1. navadno z določenim obredom dajati, polagati truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokrivati: pokopavati mrtvece / na tem pokopališču več ne pokopavajo / ko je videl pogrebni sprevod, je vprašal, koga pokopavajo ♦ arheol. pokopavati v gomilah; etn. pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku v sprevodu vozi lutka iz slame in cunj in nato vrže v vodo, sežge 2. ekspr. delati, povzročati, da je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: s takimi izjavami ga pokopavate ♪
  3.      pokópič  -a m (ọ̑) 1. nar. prekmursko grobar: pokopič je izkopal nov grob / nepokopani mrtveci so privabili celo jato črnih pokopičev krokarjev, vran 2. nar. vzhodnoštajersko pogrebec: pokopiči so se razšli ♪
  4.      pokóra  -e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga neprijetno, mučno: revmatizem je moja pokora / v povedno-prislovni rabi: pokora je poslušati njegovo večno godrnjanje; pokora je z njim // kdor povzroča neprijetnosti, težave: že spet prihaja ta pokora / kot psovka zgani se, pokora pijana ♪
  5.      pokoríti 1 -ím dov., pokóril (ȋ í) s silo narediti, da je kdo a) politično odvisen: pokoril je sosednje narode / dežele, mesta, ki so jih pokorili Rimljani / pokoriti z orožjem b) podrejen, odvisen sploh: njega je le s težavo pokoril; pokoriti upornike; pren. človekova želja, da bi pokoril naravo pokoríti se z dajalnikom upoštevati voljo, zahteve koga: pokoriti se staršem / sklepu, ukazu so se morali vsi pokoriti pokorjèn -êna -o: pokorjene pokrajine ♪
  6.      pokoríti 2 -ím nedov. (ȋ í) star. kaznovati: takrat so učence pokorili s šibo ● ekspr. človeka pokorijo bolezni so mu v breme; ekspr. za ta korak se bo še pokoril občutil bo neprijetne, hude posledice; ekspr. za vlom se bo moral pokoriti nekaj let biti v zaporu, ječi ◊ rel. pokoriti se za grehe delati pokoro ♪
  7.      pokosítriti  -im dov. (í ȋ) teh. prekriti kovino s tanko plastjo kositra: pokositriti jekleno pločevino pokosítren -a -o: pokositrena posoda ♪
  8.      pokóstnica  -e ž (ọ̑) anat. tanka plast močnega veznega tkiva, ki pokriva kost: vnetje pokostnice ♪
  9.      pokóžnica  -e ž (ọ̑) 1. biol. varovalna plast na površini povrhnjice: debela, tanka pokožnica 2. anat. plast celic na površini kože, (kožna) povrhnjica: opazovati pokožnico pod mikroskopom ♪
  10.      pokúhati  -am dov. (ú ȗ) 1. krajši čas kuhati: priliti vode in pokuhati; dodati zrezano hrenovko in jed pokuhati; ko se češnje pokuhajo, dodamo še jagode 2. s kuhanjem porabiti: pokuhala je že ves krompir / pokuhati sadje v žganje; vsa tekočina se je pokuhala pokúhan -a -o: politi s pokuhanim sokom ∙ nar. štajersko bil je precej pokuhan potrt, pobit ♪
  11.      pokúkati  -am dov. (ū ȗ) 1. nav. ekspr. pogledati, navadno skrivoma, pritajeno: pokukati izza drevesa; pokukati skozi ključavnico; pokukala je v njegovo sobo / pokukati iz luknje; pren. izza oblakov je pokukalo sonce // pogledati: pokukala sta čez greben; radoveden pokuka skozi okno 2. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice; pogledati: krilo ji je pokukalo izpod plašča / prvi žafrani in zvončki so že pokukali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje ● ekspr. knjige še pokukal ni se ni učil, ni bral; ekspr. rad pokuka v kozarček rad ima alkoholno pijačo; ekspr. prvošolčki so pred dnevi prvič pokukali v razred prišli, stopili v šolo; ekspr. kako se postavlja, pa je komaj pokukal v svet komaj je postal samostojen, odrasel; ekspr. pokukati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna ♪
  12.      pokukávati  -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. večkrat pogledati, navadno skrivoma, pritajeno: pokukavati izza drevesa; med pogovorom je pokukaval na vrata; pren. izza oblakov je pokukavalo sonce // večkrat pogledati: iz vaških hiš so pokukavali ljudje ∙ ekspr. izpod klobuka so pokukavali kodrčki gledali ♪
  13.      pokúsiti  -im dov., pokúšen (ú ȗ) dati v usta ali popiti, pojesti majhno količino česa za ugotovitev kakovosti zlasti glede na okus in aromo: pokusila je kavo, če je dovolj sladka; vino je pokusil, nato pa popil; kuharica jed večkrat pokusi / prinesla jim je pokusit, kakšno potico je spekla; povabil jih je, da bi pokusili novo vino // ekspr., navadno z nikalnico malo popiti, pojesti: kruha ni niti pokusil; vino je samo pokusil / črne kave sploh ne pokusi pije; svinine še dolgo ne bo smel pokusiti jesti / kot povabilo pokusite no kakšen piškot pojejte, vzemite ♪
  14.      pokuševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) strokovnjak za pokušnjo: pokuševalec kruha, vina // kdor kaj pokuša: pokuševalci v zidanici so hvalili vino ♪
  15.      pokvantáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. krajši čas kvantati: rad pokvanta / spet je nekaj pokvantal o njej ♪
  16.      pokvára  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od pokvariti: mleko je na takem kraju izpostavljeno pokvari / pokvara organa poškodba 2. redko okvara: pokvaro so opazili in takoj popravili ♪
  17.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
  18.      pokvárjati  -am nedov. (á) redko 1. večkrat pokvariti: pokvarjati avto 2. kvariti: zavist mu pokvarja veselje / izpušni plini pokvarjajo zrak ♪
  19.      pokvárjenec  -nca m (ȃ) ekspr. pokvarjen človek: izogibati se pokvarjencev; kriminalci in drugi pokvarjenci / kot psovka kako pa govoriš, pokvarjenec pokvarjeni ♪
  20.      pokvartáti  -ám dov. (á ȃ) krajši čas kvartati: sedli so k mizi, da bi pokvartali ♪
  21.      pokvéčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. izmaličiti, iznakaziti: kje so te tako pokvečili / beda je pokvečila njegovo postavo; pren. njegove misli so v prevodu čisto pokvečili // skriviti, skrivenčiti: vihar je pokvečil drevje pokvéčen -a -o: pokvečeni borovci; klobuk je bil moker in pokvečen; nos ima ves pokvečen ♪
  22.      pól  -a m (ọ̑) 1. geogr., navadno v zvezi zemeljski pol točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os, (zemeljski) tečaj: povezati zemeljska pola z umišljenim polkrogom; področje okrog zemeljskega pola / južni, severni pol 2. elektr. elektroda za odvajanje ali dovajanje električnega toka: zvezati pola; priključiti na pol / istoimenski poli; nasprotnoimenska pola; negativni, pozitivni pol / električni pol 3. knjiž., navadno s prilastkom kar je od česa drugega istovrstnega različno ali nasprotno: v njegovi umetnosti prevladujeta dva pola; miselni in čustveni pol sta pri njem v ravnovesju / to je drugi pol njegovega življenjskega spoznanja; med seboj bojujoča se politična pola; živalski in človeški pol človeka živalske in človeške značilnosti ◊ astr. nebesni pol točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; fiz. magnetni pol del magneta, okoli katerega je gostota magnetnega polja največja; južni, severni magnetni pol; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji ♪
  23.      pól  [pou̯] prisl. (ọ̑) 1. izraža enega od obeh enakih delov a) merske enote: pol kilograma mesa; pol litra vina; tri metre in pol blaga; do pol metra visok grm; elipt., pog. boš dal za pol pol litra vina b) časovne enote: preteklo je pol ure; ima pet let in pol; do vasi je uro in pol hoda; redko dela osem in pol ur ali ure na dan / vsake pol ure / v pol ure, redko uri bom doma; pred pol leta sem ga zadnjič videl c) celote: pol jabolka, klobase, štruce; pol obraza ji zakriva ruta / zmešaj pol kisa, pol vode; blago je iz pol sintetike, pol volne / vzemi vsakega pol / postregli so mu s pol hlebom kruha in s pol klobase; s pol štruce prebije ves dan / prišel je pred dobrega pol leta ali pred dobrim pol letom; posoda drži dobrega pol litra; v slabe pol ure, redko v slabi pol uri bo vse končano / ustaviti se na pol poti // s predlogom izraža mesto, glede na katero se deli celota na dva enaka dela: prerezati limono čez pol / preganiti polo na pol tako, da se obe polovici natančno prekrivata / povedati resnico samo do pol / stroške si bova delila na pol, pol na pol tako, da jih bo imel vsak polovico 2. izraža približno polovično a) nav. ekspr. mero, količino: pri raciji so zaprli pol mesta; zbralo se je pol vasi b) stopnjo: to ni vredno pol toliko, kot si plačal / pridelka je pol manj kot lani; pol manjši, večji; za pol manjši / pol dremaje ga je poslušal; pol v spanju je upihnila luč / redko: ima pol nov klobuk napol nov, polnov; vlak je bil pol prazen napol prazen, polprazen / hiša je pol lesena, pol zidana; ekspr.: to je rekel pol za šalo, pol zares; pol živ, pol mrtev 3. ekspr., v zvezi in pol izraža zelo veliko stopnjo (pozitivnih) lastnosti: bila je močna, zdrava, živa, res dekle in pol; njegov oče je bil možak in pol; Matevž je bil partizan in pol ● pog., ekspr. pojedel je hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. to ni vredno pol hudiča nič; nar. pol tič pol miš netopir; nar. (ura) je pol osme pol osmih; ekspr. študira že pol večnosti zelo dolgo; iti na pol razklati se, razpasti na dva (enaka) dela; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. reforma je ostala na pol poti ni bila izvedena v celoti; pog. posluša samo na pol, s pol ušesa nepazljivo; dobro spanje je pol zdravja ◊ voj. pol na desno, na levo izraža povelje za obrat 45° na desno ali levo; prim. napol ♪
  24.      pôla  -e ž (ó) 1. večji kos papirja pravokotne oblike: preganiti polo; pregledoval je dolge pole, popisane s številkami / razrezati papir na pole / pola papirja // s prilastkom tak kos papirja, prirejen za različne namene: popisna pola; izpolniti vprašalno polo / izrezovalna pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo; krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu 2. obrt. sestavni del ženskega krila od pasu do roba krila: urezati pole; sprednja, zadnja pola / krilo na štiri pole 3. nav. mn., star., navadno s prilastkom spodnji del daljšega oblačila, zlasti suknjiča, plašča: zaplesti se v plaščne pole; halja z dolgimi polami ● zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga ◊ biol. klična pola zarodna plast; min. pola tanjša plast rudnine; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; knjigoveška pola kos papirja določene velikosti, ki navadno trikrat preganjen dá v knjigi šestnajst strani; tiskovna ali tiskarska pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska; vzorčna pola natisnjena pola za ogled; um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka; zal. idealna avtorska pola ♪
  25.      polábski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Polabje: polabska pokrajina / Polabski Slovani ♪

   12.635 12.660 12.685 12.710 12.735 12.760 12.785 12.810 12.835 12.860  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA