Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (11.701-11.725)


  1.      ovirálen  -lna -o prid. (ȃ) ki ovira: oviralni ukrepi ♦ fiz. oviralna sila sila, ki ovira gibanje ♪
  2.      ovírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. oteževati ali preprečevati gibanje, premikanje: preskočil je žico, ki ga je ovirala; skalo, ki jim je ovirala prehod, so s težavo odstranili / gruča ljudi na cesti je ovirala promet 2. povzročati, da se kako delo težje, počasneje opravlja: namesto da bi mu pomagal, ga je celo oviral; slabo vreme je tekmovalce zelo oviralo / ovirati načrt, rast, razvoj / knjiž. samo misel na mater ga je pri njegovi nameri ovirala zadrževala // povzročati neugodne, slabe občutke; motiti: njeno ravnanje ga ni oviralo, da je ne bi občudoval ovirajóč -a -e: ovirajoč ukrep; ovirajoče verige; sam.: hoditi skozi kaj ovirajočega ovíran -a -o: v rasti, vzgoji oviran otrok; oviran prehod, promet; ovirana iniciativnost ♪
  3.      ovítek  -tka m (ȋ) 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo // kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki ◊ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani ♪
  4.      ovíti  ovíjem dov. (í) 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič ● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje ∙ ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot ♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu ♪
  5.      ovlážiti  -im tudi ovlažíti -ím dov., ovlážil (á ȃ; ȋ í) narediti kaj vlažno: ovlažiti kožo z glicerinom, kremo; rana se mu je spet ovlažila / v teh prostorih je treba zrak večkrat ovlažiti ovlážen -a -o tudi ovlažèn -êna -o: ovlažena krpa ♪
  6.      ovnìč  -íča m (ȉ í) manjšalnica od oven: ovce in ovniči ◊ zool. ovniči nočni metulji z živo pisanimi krili, ki letajo podnevi, Zygaenidae ♪
  7.      ovóhati  -am dov. (ọ̑) 1. vohajoč se približati na več mestih: pes je pritekel k njemu in ga ovohal; živali sta se ovohali 2. zaznati, ugotoviti z vohom: ovohal je duh po acetonu / vse je otipal in ovohal poduhal / redko ko je stopil v vežo, je ovohal pečenko zavohal, zaduhal 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: ovohali so ga in zaprli / ti ljudje vse ovohajo izvohajo // s prikritim opazovanjem ugotoviti mnenje, mišljenje drugega: možje so najprej ovohali drug drugega, nato pa začeli govoriti ● ekspr. čete so včeraj prvič ovohale smodnik se bojevale ovóhan -a -o: ovohane kosti ♪
  8.      ovohávati  -am nedov. (ȃ) 1. vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je ovohaval in mahal z repom; živali sta se prijazno ovohavali 2. zaznavati, ugotavljati z vohom: ovohavati hlapljive snovi / redko ovohavati smrad vohati, duhati 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa: dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli // s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega: previdno so se ovohavali ● ekspr. fant je ovohaval motor od vseh strani ogledoval; ekspr. podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi si prizadeval o njih čim več izvedeti ♪
  9.      ovòj  -ôja m (ȍ ó) 1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa; celofanski ovoj; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo; pren., knjiž. ovoj megle, somraka 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj 3. redko paket, zavoj: pod pazduho je držal velik ovoj 4. knjiž. kuverta, ovojnica: zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem ● zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko; knjiž., redko mavčni ovoj mavčni povoj ◊ elektr. ovoj osnovni del navitja; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro ♪
  10.      ovójnica  -e ž (ọ̑) 1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico ∙ ekspr. njegova mesečna ovojnica je tanka ima majhne osebne dohodke; ekspr. brez modre ovojnice ni šlo podkupnine 2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana 3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mišice in sklepe ovijajo ovojnice // anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ: ledvična, vranična ovojnica ● knjiž. semena te rastline imajo močno ovojnico močen ovoj ◊ anat. kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica; biol. bakterijska ovojnica trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije; celična ovojnica zunanji, mrtvi del celice; mat. ovojnica črta, ki obdaja družino krivulj; med., vet. plodova ovojnica; zool. ovojnica pasja trakulja ♪
  11.      óvra  -e ž (ọ̑) kratica, v fašistični Italiji tajna državna policija: delovanje ovre ♪
  12.      ovráten  -tna -o prid. (ȃ) ki je za okrog vratu: ovratni nakit; svilena ovratna ruta / okrogel ovratni izrez vratni ♪
  13.      ovrátnica  -e ž (ȃ) 1. ovratni pas, navadno za pse: sneti, zapeti psu ovratnico; prijeti žival za ovratnico; ovratnice in nagobčniki / pasja ovratnica 2. knjiž. kravata: nadeti, zavezati si ovratnico; svilena ovratnica 3. arheol. ovratni nakit, navadno v obliki (nesklenjenega) obroča: ovratnica iz polžasto zvite žice ♪
  14.      ovrátnik  -a m (ȃ) 1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik; čipkast, krznen ovratnik; okrogel, širok, štrleč ovratnik; ovratnik suknjiča; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik // kar je temu po obliki podobno: račji samec ima okrog vratu bel ovratnik 2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica: natakniti psu ovratnik; bodičast, usnjen ovratnik ◊ med. mavčni ovratnik mavčna obveza za vrat; obl. ležeči ovratnik položen po ramah; srajčni ovratnik; šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata ♪
  15.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  16.      ovrednôtiti  -im dov. (ō ȏ) določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa: ovrednotiti opravljeno delo, knjigo; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti; nanovo ovrednotiti kaj; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence // priznati komu, čemu vrednost, pomembnost: umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti; to bi njegovo delo višje ovrednotilo ovrednôten -a -o: ovrednotena delovna mesta; njihovo delo ni prav ovrednoteno ♪
  17.      ovŕšen  -šna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, ob vrhu: ovršni del krošnje ♦ bot. ovršni list list v bližini cveta ali socvetja, ki se od pravih listov navadno loči po barvi, obliki in velikosti ♪
  18.      ovsén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oves: ovsene pleve; ovsena slama / najraje ima ovseni kruh; ovsena moka / ovseni kosmiči oluščena in stisnjena ovsena zrna; ovsena kaša ♪
  19.      ovsenják  -a m (á) star. ovseni kruh: peči ovsenjak ♪
  20.      ovulácija  -e ž (á) biol. sprostitev dozorelega jajčeca in njegova izločitev iz jajčnika: hormon, ki zavira ovulacijo; krvavitev brez ovulacije ♪
  21.      ozádje  -a s (ȃ) 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali ◊ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom ♪
  22.      ozáljšati  -am dov. (ȃ) knjiž. okrasiti, olepšati: za svatbo so ozaljšali vso hišo; ozaljšala se je z nakitom ozáljšan -a -o: ozaljšan kip; s starinskimi ornamenti ozaljšana vrata ♪
  23.      ozáljšek  -ška m (ȃ) knjiž. okrasek: rada nosi ozaljške; kovani, rezljani ozaljški ♪
  24.      ozánkati  -am dov. (ȃ) dati, privezati zanko na kaj: ribi je ozankal rep // knjiž. nastaviti zanke: šel je k ovcam in ozankal skrita mesta v ogradi; pren. vse je ozankala s svojo ljubeznivostjo ozánkan -a -o: v roki je imel ozankan cepin ♪
  25.      ozárjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. obdajati z močno svetlobo; ožarjati: sonce je ozarjalo pokrajino; nebo se že ozarja // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: plameni ozarjajo bližnje hiše 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: mir je ozarjal njen obraz / zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost ♪

   11.576 11.601 11.626 11.651 11.676 11.701 11.726 11.751 11.776 11.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA