Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (11.635-11.659)


  1.      oštaríja  -e ž (ȋ) pog. gostilna, krčma: šel je v bližnjo oštarijo; posedati po oštarijah / pri njih doma imajo oštarijo ♪
  2.      oštír  -ja m (í) pog. gostilničar, krčmar: debeli oštir je stregel sam; trgovci in oštirji ♪
  3.      oštírka  -e ž (í) pog. gostilničarka, krčmarica: postregla jim je prijazna oštirka ♪
  4.      oštírski  -a -o prid. (í) pog. gostilničarski, krčmarski: sprejel ga je z oštirsko prijaznostjo ♪
  5.      òštja  in òštija medm. (ȍ) nar. zahodno 1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali 2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja ♪
  6.      oštŕcati  -am dov. (r̄ ȓ) redko oškropiti, poškropiti: oštrcala ga je z vodo; oštrcal se je do glave ♪
  7.      oštŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) redko oškropiti, poškropiti: plundra ga je oštrkala / voz jih je oštrkal z blatom oštŕkan -a -o: bil je ves oštrkan od apna ♪
  8.      ošvrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. večkrat udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkavati konje; pren. ošvrkaval jih je z ostrimi besedami 2. ekspr. ošinjati: ošvrkava ga in molči / od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi ♪
  9.      otájati  -am dov. (ȃ) 1. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led: otajati živilo; meso se je že otajalo / odjuga otaja poti; pren., ekspr. nobeni ni otajal srca 2. ekspr. narediti, da kdo preneha biti molčeč, nedostopen: vino ga je otajalo otájati se prenehati biti pokrit z ledom: zemlja se je otajala; jezero se je že otajalo / led se otaja; pren., ekspr. odnosi med državama so se otajali otájan -a -o: otajano meso ♪
  10.      otelíti se  -ím se dov., otélil se (ȋ í) nav. 3. os. roditi, povreči tele: krava se je otelila ♪
  11.      otemníti  -ím [tǝm] dov., otemnì in otèmni; otèmnil (ȋ í) zastar. zatemniti: otemniti sobo / meglica je otemnila sonce / občutek krivde je otemnil veselje zmagovalca ∙ zastar. na plesu je otemnila vse druge bila je najlepša ♪
  12.      otèp  -épa m (ȅ ẹ́) velik snop iz omlatene slame: nakladati otepe; padel je na tla kakor otep / spal je na otepu slame // nar. (velik) kos: odrezala mu je otep kruha ♪
  13.      otépati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance ● ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila otépati se ekspr. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami ● ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča ♪
  14.      otépek  -pka m (ẹ̑) nav. mn., star. škric (pri suknji): dolgi otepki njegovega plašča plapolajo v vetru ♪
  15.      otesáti  otéšem dov., otêši otešíte; otêsal (á ẹ́) 1. s tesanjem dati lesu določeno obliko: otesati hlod; kol je treba na koncu otesati / otesati grče odtesati; otesati veje oklestiti ♦ les. iz okroglega lesa izdelati standardni izdelek tesanega lesa 2. pog. vzgojiti, prevzgojiti: tega človeka je nemogoče otesati otesán -a -o: otesano deblo ♪
  16.      oteščáti se  -ám se [tǝš] dov. (á ȃ) star. pojesti kaj malega: nekoliko smo se oteščali, nato pa nadaljevali pot / oteščala sta se z mlekom in kruhom // najesti se: vsak se je lahko dobro oteščal ∙ star. danes se še nisem oteščal še nisem jedel ♪
  17.      otipávati  -am nedov. (ȃ) 1. s tipanjem zaznavati: skrivaj je v žepu otipaval bankovec; gledati, okušati in otipavati // s tipanjem poskušati a) ugotoviti, najti: hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo b) spoznati: slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago 2. tipajoč se dotikati česa na več mestih: ne otipavaj sadja; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva; pren., ekspr. žaromet neprestano otipava taborišče 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je dolgo otipaval želodec 4. ekspr. previdno izpraševati, preizkušati: najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo ● ekspr. otipavati komu jetra s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ♪
  18.      otiráč  -a m (á) 1. knjiž., redko predpražnik: obrisati si čevlje v otirač 2. zastar. brisača: umivalnik in otirač ◊ etn. dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini ♪
  19.      otírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini: otirati pot s čela; solze si je otirala z dlanjo / otirati potno čelo // delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino; brisati: otirati oči z robcem; otirati si potni obraz z rokavom 2. knjiž. drgniti: otirati ozebline z mazilom; otirati si zaspane oči meti ● ekspr. otirati komu solze tolažiti ga; pomagati mu v nesreči otiráje: vzdihnil je, otiraje si pot s čela otirajóč -a -e: odšla je, otirajoč si solze ♪
  20.      ôtok  -óka m (ó ọ́) 1. del kopnega sveta, obdan z vodo: prepeljali so se na otok; izkrcati se na otoku; živeti na otoku; ladja je plula ob otoku; otok na jezeru, reki; otoki na morju; ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok ki so ga zgradile korale; pren., ekspr. otok obilja v morju revščine ∙ publ. Otok Velika Britanija, Anglija ♦ geogr. rečni otok; geol. vulkanski otok ki so ga zgradile predornine 2. s prilastkom navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja: travnati otoki v puščavi / jezikovni otok; narodnostni otok 3. grad. označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa: obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok; otok za pešce / prometni otok ♪
  21.      otopévati  -am nedov. (ẹ́) 1. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti mu otopevajo; otopevati za bolečine 2. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: po tem dogodku je polagoma otopevala; pri enoličnem delu je začel otopevati // pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki: občutek zadovoljstva je otopeval; zavest krivde mu otopeva / nasprotja med njimi otopevajo 3. redko postajati top, manj oster: rezilo začenja otopevati ♪
  22.      otopíti 1 -ím dov., otópil (ȋ í) 1. narediti topo, manj ostro: otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna 2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: dolgotrajna bolezen je otopila čute; alkohol mu je otopil živčevje 3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj: trdo življenje ga je otopilo // povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki: dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest otopljèn -êna -o: otopljena konica; njena čustva so bila nekam otopljena ♪
  23.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪
  24.      otóžnost  -i ž (ọ́) stanje otožnega človeka: obšla ga je globoka otožnost / ganila ga je otožnost njenih oči / ekspr. mrakotna otožnost jesenske pokrajine / z otožnostjo je mislil na mladost ♪
  25.      otrdéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje // ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo ◊ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno ♪

   11.510 11.535 11.560 11.585 11.610 11.635 11.660 11.685 11.710 11.735  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA