Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kr (10.510-10.534)


  1.      obísk  -a m (ȋ) 1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obisk je hitro minil; iti, priti na obisk, star. v obiske; napovedati se na obisk; biti na obisku / nastopni obisk; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk; pren. zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe ♦ jur. delovni obisk obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj; državni obisk uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti; neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov 2. glagolnik od obiskati: prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen; račun za zdravnikov obisk na domu; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk 3. število obiskovalcev: obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk 4. pog. gost, obiskovalec: nov obisk je prišel; ima polno hišo obiskov ● pog. danes so v bolnici obiski danes je dovoljeno obiskovati bolnike; sosedje imajo vsak dan obiske vsak dan jih kdo obišče ♪
  2.      obiskáti  -íščem dov., obíščite in obiščíte (á í) 1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obiskati bolnika, prijatelja; grem obiskat znanca v bolnico; obiskati soseda na domu; že dolgo nas ni nihče obiskal; malokdaj se obiščejo / publ. naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko revijo boste dobili, bo izhajala 2. opraviti kako pot z določenim namenom: zdravnik je obiskal bolnika; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž. obiskati frizerja, odvetnika iti k frizerju, odvetniku / publ.: goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev udeležiti se je; obiskati razstavo ogledati si jo // knjiž. iti, priti kam: obiskati grobove padlih; vsak dan obišče mestni park 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal dolgo niso zaspali ● ekspr. zvečer nas je obiskalo sovražno letalo je priletelo; knjiž. to področje velikokrat obišče potres na tem področju je velikokrat potres; publ. tatovi so obiskali znanega zlatarja so okradli obiskán -a -o deležnik od obiskati: obiskani kraji so bili zelo zanimivi // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: dobro obiskan ples; oba hotela sta enako obiskana ♪
  3.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  4.      obíst  -i ž (ȋ) nav. mn., raba peša ledvica: biti bolan na obistih; vnetje obisti ∙ ekspr. preiskati, pretipati komu obisti s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkriti, odkriti zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga; ekspr. obrali so jo do obisti zelo so jo obrekovali; ekspr. pozna ga do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe ♪
  5.      obíti  -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost ● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane ♪
  6.      objádrati  -am dov. (ȃ) 1. z jadranjem priti okrog česa: trikrat je objadral otok / objadrati zemljo / objadrati pomol, rt 2. z jadranjem se izogniti: objadrati nevarne čeri 3. z jadranjem prepotovati: objadrati vso jadransko obalo ♪
  7.      objáhati  -am tudi -jášem dov. (ā) 1. z jahanjem priti okrog česa: da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo // z jahanjem priti od enega konca do drugega: pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov 2. z jahanjem se izogniti: v loku so objahali mesto 3. z jahanjem prepotovati: objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli ♪
  8.      objásniti  -im tudi objasníti -ím dov., objásnil (ā ȃ; ȋ í) knjiž., redko pojasniti: prosil je, če mu vprašanje še enkrat objasni / objasnil ji je, kaj se je zgodilo ● knjiž., redko šele tedaj se mi je objasnilo, da nisem ravnal prav mi je postalo jasno, očitno ♪
  9.      objáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od objaviti: objava novice, rezultatov; objava po radiu / knjižna objava; objava fotografij 2. kratko uradno sporočilo javnosti: prebrati objavo; objava o deratizaciji // list s takim sporočilom: trgati objave z zidov 3. voj. dokument za službena ali osebna potovanja vojaških oseb: pokazati objavo / dopustna objava ♪
  10.      objávljati  -am nedov. (á) 1. uradno sporočati javnosti: navadno objavljajo rezultate žrebanja po časopisju in radiu; zakoni se objavljajo v uradnem listu / v oglasih podjetje objavlja prosto delovno mesto šoferja // zastar. pripovedovati, sporočati: tega nikomur ne objavljaj 2. (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi: v reviji objavljajo tudi prispevke tujih avtorjev / časopis ob ponedeljkih malih oglasov ne objavlja / pesmi je objavljal v različnih revijah / kljub visoki starosti še zmeraj objavlja objávljan -a -o: v nadaljevanjih objavljana reportaža ♪
  11.      objékten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na objekt: objektna maketa ◊ fiz. objektno stekelce steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet; lingv. objektni stavek odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; predmetni odvisnik ♪
  12.      objektív  -a m (ȋ) film., fot. sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje: naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv; objektiv kamere / mehčalni objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek; normalni objektiv pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; širokokotni objektiv pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa ∙ žarg., film., fot. dobiti kaj v objektiv v vidno polje objektiva; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal // fiz. gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave: akromatični objektiv; objektiv daljnogleda; objektiv in okular ♪
  13.      objektíven  -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu ◊ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv ♪
  14.      objektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov ♪
  15.      objektivízem  -zma m (ȋ) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma ♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice ♪
  16.      objektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo ♪
  17.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  18.      objémen  -mna -o prid. (ẹ̑) teh., navadno v zvezah: objemni kot kot, ki ga tvorita jermenica in jermen; objemno šestilo šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma ♪
  19.      objésti  -jém dov., 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objéjo; objéj in objèj objéjte; objédel objédla, stil. objèl objéla (ẹ́) z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm; gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizli objésti se star. preobjesti se: krava se je objedla, zato jo napenja objéden -a -o: od lisic objedeno truplo ♪
  20.      objéti  -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama // položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri ● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta ♪
  21.      objézditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z jezdenjem priti okrog česa: v diru je objezdil steber sredi arene 2. z jezdenjem se izogniti: v velikem loku je objezdil sovražni tabor 3. z jezdenjem prepotovati: objezditi deželo, posestvo / objezditi vsa delovišča v gozdu 4. star. izuriti žival za ježo: slabo objezditi konja ♪
  22.      obkládati  -am nedov. (ȃ) 1. raba peša oblagati, obdajati: obkladati stene s ploščicami / zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo 2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: obkladati koga s častmi / obkladati z vprašanji / obkladati koga z dajatvami / sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami obstreljeval 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obkladati koga z grdimi priimki, psovkami / obkladati koga z lažnivcem, pijancem ● star. sneg obklada drevje pokriva, leži na njem; star. obkladati konje z zaboji otovarjati jih; raba peša ne obkladaj si srca z lažmi ne obremenjuj, obtežuj ♪
  23.      obklájen  -a -o prid. (ȃ) nar. vzhodno obložen, pokrit: smreke so bile od vrha do tal obklajene s snegom / z rožami obklajena okna / s poljskimi pridelki obklajeni vozovi naloženi ♪
  24.      obkljúkati  -am dov. (ȗ) 1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati: nalogo, ki jo je rešil, je na seznamu obkljukal 2. knjiž., redko obtrkati: obkljukal je steno, da bi našel morebiten skrivni vhod ♪
  25.      obkolíti  -kólim dov. (ȋ ọ́) 1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji // postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago obkóljen -a -o: preskrbovanje obkoljenih čet; obkoljena postojanka ♦ čeb. obkoljena matica matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena ♪

   10.385 10.410 10.435 10.460 10.485 10.510 10.535 10.560 10.585 10.610  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA