Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kov (9.176-9.200)


  1.      strahopétnik  -a m (ẹ̑) ekspr. strahopeten človek: umik strahopetnikov in omahljivcev ♪
  2.      strahôta  -e ž (ó) 1. kar povzroča strah, hudo trpljenje: preživeti vojne strahote; videl je strahote koncentracijskega taborišča / ekspr. narediti konec strahotam 2. značilnost strašnega, hudega: pozabiti strahoto dneva; opisal je strahoto prestanih muk 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: bil je tak, da ga je bilo strahota pogledati; strahota je pomisliti, da bi se to res zgodilo; strahota je, da ga ni mogoče pregovoriti 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: strahota, takega ravnanja pa nisem pričakoval ● redko obšla jo je strahota pred samo seboj strah ♪
  3.      strán  -í ž (ȃ) 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo // vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani // del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih // vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke // vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje // ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri // s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo ● pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu ◊ mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani ♪
  4.      strán  prisl. (ȃ) 1. izraža odmikanje, oddaljevanje a) od določenega mesta: iti, steči stran; stran spoditi / elipt. brž stran / kot vzklik stran odtod / stopiti nekaj korakov stran / obrniti se stran v drugo smer b) od prejšnje, določene smeri: takoj za ovinkom zavije steza stran od ceste / četa se je premaknila dvajset metrov stran od poti // navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa: jutri bom že daleč stran; hiša stoji nekoliko stran od potoka / mesto je kako uro stran 2. izraža ločitev, odstranitev: spraviti madeže stran / prazno steklenico je vrgel stran / ko se bo strojček pokvaril, ga bo vrgel stran zavrgel / elipt. pes mora stran 3. navadno v medmetni rabi izraža odstranitev, zavrženje: stran s tem; stran, je zakričal nad otroki / kot podkrepitev glavo stran, če lažem ● misli so mu pogosto uhajale stran od knjige ni bral zbrano; ekspr. roke stran od tega denarja ne segaj po njem, ne prisvajaj si ga; pog. to je stran vržen denar zapravljen, nekoristno uporabljen ♪
  5.      straníčar  -ja m (ȋ) les. skobljič s spodnjim delom v obliki črke T za končno oblikovanje ploskev, ki se stikajo v kotu: uporabljati straničar ♪
  6.      straníčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stranico: stranično okovje pri postelji / stranične in kotne simetrale ♪
  7.      straníšče  -a s (í) prostor za opravljanje potrebe: počistiti stranišče; zanemarjena stranišča / angleško stranišče na izplakovanje s tekočo vodo; javno stranišče; sobno stranišče stolu podobna priprava za opravljanje male, velike potrebe v bivalnem prostoru; suho stranišče brez izplakovanja s tekočo vodo; stranišče na počep na katerem se opravlja potreba v čepečem položaju; šalj. stranišče na štrbunk suho stranišče; stranišče za moške / iti na stranišče na malo ali veliko potrebo; sedeti na stranišču ♪
  8.      stránski  -a -o prid. (á) 1. ki je na strani, ob strani: zasuti vse stranske jaške; stranski sedež; osrednji in stranski / stranski oltarji; stranski prostori; stranski vhod // ki kaj od strani omejuje: stranska deska, stena / stranski del telesa // prihajajoč od strani, s strani: stranska svetloba / stranski pogled od strani 2. ki po pomembnosti ni na prvem mestu: vlak je zapeljal na stranski tir; stranska cesta, ulica / stranski igralec igralec, ki igra stransko vlogo; igrati same stranske vloge / stranska (sorodstvena) linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika 3. ki ni v nujni, pomembni zvezi z glavno dejavnostjo: ob tem so se pojavila zanimiva stranska vprašanja / stranski zaslužek // ki nastane v zvezi z delovanjem in ni cilj delovanja: zlato pridobivajo kot stranski proizvod bakra / nezaželeni stranski učinki zdravljenja ● ekspr. zaiti na stranska pota ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto ◊ agr. stranski posevek posevek, ki je gospodarsko manj važen in dopolnjuje kolobar; bot. stranski poganjek poganjek, ki raste ob strani debla, vej; stranske korenine korenine, ki rastejo iz glavne korenine; gled. stranski oder oder, ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; jur. sorodnik v stranski črti sorodnik glede na osebo, s katero imata skupnega neposrednega ali posrednega prednika; šport. stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu ♪
  9.      strást  -í ž (ȃ) 1. zelo močno trajno čustvo, težko obvladljivo z voljo, razumom: strast je bila kriva vseh njegovih težav; ekspr. v to ga je gnala strast; prepustiti se, ekspr. predati se strasti; ekspr. streči strastem; obvladovati, zadrževati, ekspr. razvneti strast; neobvladana, skrita, uničujoča strast; ekspr. neobrzdana, slepa strast; strast po maščevanju / med vojno so se sprostile mnoge strasti / ekspr.: izbruh, naval strasti; biti suženj, igrača strasti / storiti kaj iz strasti 2. navadno s prilastkom zelo močna želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: strast se prebuja, raste; čutiti do koga veliko strast; gledal jo je brez strasti; ekspr. goreča, nepremagljiva, prava strast / ljubezenska, spolna, telesna strast / ekspr.: na poljube je odgovarjala s strastjo; predati se s strastjo strastno 3. navadno s prilastkom zelo močno hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: gobarska, lovska, zbiralska strast; strast do branja; strast za igranje kart; strast po oblikovanju / ekspr. ves čas so delali z zagrizeno strastjo // predmet takega hotenja, volje: gledališče je bilo njegova strast; edina njena strast je hrana ● ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; preg. strasti dobro služijo, a slabo gospodarijo ♪
  10.      stratég  -a m (ẹ̑) 1. vojaški strokovnjak, ki načrtuje postopke in načine vodenja velikih vojaških operacij, vojne: med zbranimi generali je bilo več odličnih strategov; vse je organiziral in izpeljal kot izkušen strateg / vojaški strateg; pren. strategi prodaje 2. pri starih Grkih vojskovodja, poveljnik: bil je strateg in tiran ♪
  11.      strategíja  -e ž (ȋ) 1. postopki, načini načrtovanja in vodenja velikih vojaških operacij, vojne: uporabiti strategijo bliskovite vojne; bojevati se po pravilih strategije in taktike / vojaška strategija // veda o tem: velik napredek strategije; osnovni pojmi iz strategije 2. publ., navadno s prilastkom postopki, načini za dosego kakega cilja: razkrili so njihovo strategijo; razvojna strategija; strategija miru; strategija ekonomskega pritiska / izbral je primerno, slabo strategijo za uresničitev svojih načrtov; strategija v trgovini ◊ šah. črni je bil neizkušen v strategiji; voj. globalna, jedrska, pomorska, zračna strategija; strategija partizanskega bojevanja ♪
  12.      stratéški  -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na strategijo: izdelati strateški načrt; proučiti strateški položaj / pripravil je dober strateški načrt, da bi pregovoril starše 2. ki je nujno potreben ali pomemben za vojaške namene: bombardirati strateške objekte na sovražnikovem ozemlju; zasesti strateške točke; zgraditi strateško oporišče / ta cesta ima strateški pomen; strateško orožje ◊ šah. beli je dosegel veliko strateško prednost; voj. strateški umik umik sil na položaje, s katerih bi bilo mogoče nasprotniku zadati odločilne udarce; strateška raketa raketa z velikim dosegom, navadno medcelinska; strateške surovine surovine, ki so nujno potrebne ali zelo pomembne za proizvodnjo orožja in drugih stvari za vojaške namene; strateška zmaga zmaga, ki lahko vpliva na izid vojne ali na dosego predvidenih strateških ciljev; strateška letala letala z velikim dosegom, namenjena za delovanje v sovražnikovem zaledju stratéško prisl.: strateško obvladovati ozemlje; vojna je bila strateško izgubljena ♪
  13.      stratigrafíja  -e ž (ȋ) veda o zemeljski zgodovini, ki razporeja plasti po starosti s pomočjo organskih in anorganskih ostankov: osnove stratigrafije; paleontologija in stratigrafija // razporejenost plasti po starosti: določiti stratigrafijo tega področja ◊ arheol. horizontalna stratigrafija lega plasti druga poleg druge; vertikalna stratigrafija lega plasti druga nad drugo; lingv. stratigrafija jezika razporejenost jezikovnih plasti glede na čas nastanka, prevzema jezikovnih prvin ♪
  14.      stratokúmulus  -a m, mn. stratokúmuli tudi stratokúmulusi (ȗ) meteor. nizek sloj kopastih oblakov: strati in stratokumuli ♪
  15.      stratosfêra  -e ž (ȇ) meteor. del atmosfere v višini približno od 10 do 100 km: raziskovati stratosfero; troposfera in stratosfera ♪
  16.      stratovulkán  -a m (ȃ) geol. vulkan iz zaporedno menjavajočih se plasti lave in vulkanskega pepela: raziskovanje stratovulkanov ♪
  17.      stráža  -e ž (á) oseba, skupina oseb, ki koga, kaj varuje, brani, nadzoruje: straža je prijela vlomilca; ubežnika so izročili straži; postaviti, razporediti, razposlati straže; menjava straže; poveljnik straže / spremljala ga je častna straža; pionirska, taborniška, vojaška straža; predsednikova telesna straža / obalna straža v nekaterih državah navadno policisti, ki s hitrimi čolni patruljirajo ob obali; obmejna straža nekdaj vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo // dejavnost, ki se ukvarja z varovanjem, branjenjem, nadzorovanjem koga, česa: v tovarni so vpeljali stražo; konec, začetek straže / iti na stražo; poslali, postavili so ga na stražo; biti določen za stražo; biti, menjavati se, stati na straži; dnevna, nočna straža; pren., ekspr. stati na straži miru ● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ navt. nočna straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; voj. mrtva straža nekdaj na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; obhodna straža; prednja straža predstraža; premična straža na pohodih, pri transportih; zgod. narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem; vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani ♪
  18.      stražár  -ja m (á) 1. kdor (poklicno) koga, kaj straži: na obzidju so stražili stražarji; pri vhodu v vojašnico nas je ustavil stražar; vesten stražar / nočni stražar; osebni, telesni stražar / ekspr. to so letalci, stražarji našega neba čuvarji 2. pred drugo svetovno vojno član skupine desno usmerjenih dijakov in študentov, imenovanih po glasilu Straža v viharju: stražarji in mladci ● gorski stražar član gorske straže; obmejni stražar nekdaj pripadnik obmejne straže ♪
  19.      stráženje  -a s (á) glagolnik od stražiti: straženje ujetnikov / biti določen za straženje ♪
  20.      stréči  stréžem nedov., strézi strézite in strezíte; strégel strégla (ẹ́) 1. prinašati hrano, pijačo navadno gostu: streči povabljencem; streči s pijačo, prigrizkom; gostje si sami strežejo / strežejo le do devetih; kosilo strežejo v jedilnici delijo; v gostilni strežejo kmečke jedi imajo, pripravljajo / v tej restavraciji streže že več let dela kot natakar / to omako, solato strežemo k perutnini // s tožilnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: prijazno so jih stregli; moža lepo streže 2. dajati, izročati komu zahtevano, zaželeno blago: na tem oddelku strežeta dve prodajalki / kot vljudnostna fraza vam že strežejo 3. opravljati dela za zadovoljevanje telesnih potreb a) zlasti bolnega, onemoglega: streči bolniku; stregla ga je v bolezni, med boleznijo; streči ostarelim ljudem b) v nekaterih deželah pripadnika višjega družbenega sloja: lordu streže že več let; zdaj mu streže nov služabnik // občasno pomagati pri gospodinjskih delih: stregla je pri bogati družini v mestu; ker ni dobila drugega dela, je hodila streč po hišah 4. opravljati dela, ki drugemu omogočajo hitrejše, nemoteno delo: stregla sta mu dva pomočnika; zidarjem so stregli domači / streči pri obredih / en delavec streže več strojem 5. delati za potešitev, zadovoljitev potreb, želja koga: vsem je morala streči; preveč jim streže; pog. pusti se streči / ekspr.: streči pri živini; rožam ne streže, zato ji ne uspevajo / ekspr. streči svoji radovednosti 6. star. prestrezati: streči deževnico / streči (si) roso v dlani 7. star. čakati, prežati: pri vratih je ves večer stregel nanjo / lovci strežejo na divjad 8. star. prestrezati, loviti: streči šume / pazljivo je stregla na besede / stregel je njunemu pogovoru prisluškoval 9. ekspr., v zvezi s po prizadevati si komu odvzeti, kar nakazuje določilo: stregli so mu po prestolu / streči komu po časti, po življenju ● publ. knjiga streže okusu, zahtevam bralca je po okusu, zahtevah bralca; ekspr. sreča mu streže ima srečo; ekspr. vreme nam letos res streže je lepo, ugodno; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati; pog. streže jim spredaj in zadaj zelo ♪
  21.      stréha  -e ž (ẹ́) 1. del, ki pokriva in ščiti stavbo pred padavinami: streha se podira, pušča; popraviti, na novo prekriti streho; vihar je razkril streho; opečnata, pločevinasta, slamnata streha; poševna, ravna, strma streha; streha, krita s salonitnimi ploščami, skodlami; sleme strehe; okno v strehi / kupolasta, piramidasta, stožčasta streha / hiša je že pod streho ima že narejeno streho / sobo ima pod streho na podstrešju ♦ arhit. dvokapna z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode, enokapna streha z eno nagnjeno ploskvijo za odtok vode; grad. mansardna streha katere ploskev je zlomljena v topem kotu navzdol // kar ščiti pred padavinami sploh: poiskati si streho; stopiti pod streho; za streho jim je bila smreka 2. kar kaj pokriva in ščiti pred padavinami, soncem: narediti streho nad balkonom; platnena streha; čoln s streho // zgornji del vozila: dati prtljažnik na streho avtomobila; streha vagona / avtomobil s premično streho 3. ekspr. stanovanje, dom: ostati brez strehe; iskati si streho nad glavo / rad bi se vrnil pod domačo, rodno streho domov; živijo pod skupno streho skupaj ● ekspr. posaditi, spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; ekspr. o tem čivkajo že vrabci na strehah to je že zdavnaj splošno znano; začel je zidati hišo pri strehi lotil se je stvari z neprave strani; ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; pod streho ekspr. ves pridelek je pod streho spravljen s polj in uskladiščen; žarg. študija bo kmalu pod streho končana; pog., ekspr. ta ga ima pod streho je vinjen; ekspr. otroke je že spravil pod streho preskrbel jim je stanovanje, zaposlitev; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; star. bil je rojen pod nizko, slamnato streho izhaja iz revne družine; ekspr. streha sveta Mont Everest; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti ♪
  22.      stréla  -e ž (ẹ́) 1. močna trenutna svetloba v obliki cikcaka, ki nastane pri razelektrenju ozračja, ali njen učinek: strela ga je oplazila; strela je povzročila veliko škodo; strele švigajo iz oblakov; strela je udarila v drevo; hiter je kot strela; obstal je kakor od strele zadet; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; jezen je kot strela zelo; pren. iz oči ji švigajo strele 2. ekspr. zloben, hudoben človek: ta strela je vsega zmožen / kot psovka strela, bodi že tiho 3. ekspr., v medmetni rabi izraža a) jezo, nejevoljo nad kom: strela naj ga udari; da bi ga strela; grom in strela b) začudenje, presenečenje: gromska strela, kaj pa ti tukaj; strela jasna, saj to si ti c) podkrepitev trditve: tristo strel, da imaš prav ● ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; star. izstreliti strelo puščico, strelico ◊ min. kamena strela brezbarven, prozoren poldrag kamen; vet. kopitna strela hrustančasti spodnji del kopita ♪
  23.      streljáj  -a m (ȃ) 1. razdalja, ki se doseže pri streljanju: še nekaj skokov in že je bil zunaj streljaja 2. v prislovni rabi izraža manjšo razdaljo: streljaj od ceste stoji stara lipa; dober streljaj daleč so ležale prve hiše / za nekaj streljajev oddaljen ♪
  24.      strelovòd  -óda m (ȍ ọ́) ozemljena kovinska priprava navadno na strehi za varovanje pred delovanjem strele: hiša ima strelovod; okvara na strelovodu ♪
  25.      strême  -éna s (é ẹ́) 1. kovinski obroč, pritrjen z jermenom na sedlo, za oporo nog pri jahanju: podržal mu je streme; vtakniti nogo v streme / dvigniti se v stremenih 2. šport. smuška vez z jermenom ali s spiralno žico, ki poteka okrog pete in omogoča gibanje pete v navpični smeri: pritrditi stremena na smuči; stremena za skakalne smuči 3. nekdaj vrvica, trak ob razporku na spodnjem robu do kolen segajočih irhastih hlač: oblekel se je, pritegnil stremena in šel ◊ alp. iz vrvi narejena zanka, vpeta, obešena na klin, za oporo nog pri plezanju; les. priprava za vpenjanje listov žage pri polnojarmeniku ♪

   9.051 9.076 9.101 9.126 9.151 9.176 9.201 9.226 9.251 9.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA