Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Kov (826-850)
- ukovína -e ž (í) zastar. učnina: ukovina za tečaj / starši so obrtniku plačali ukovino ♪
- ukovít -a -o prid. (ȋ) zastar. poučen1: ukovite in zabavne knjige ♪
- ulómkov -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ulomek: ulomkova vrednost / ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec ♪
- últrakratkovalóven -vna -o prid. (ȗ-ọ̑) nanašajoč se na ultrakratke valove: ultrakratkovalovna svetloba / ultrakratkovalovno območje // ki deluje na ultrakratkih valovih: ultrakratkovalovni oddajnik / antena za ultrakratkovalovno telefonijo ♦ med. ultrakratkovalovna terapija terapija z ultrakratkimi valovi ♪
- umétnikov -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na umetnika: umetnikov portret / umetnikovo delo, življenje ♪
- umetnikovánje -a s (ȃ) knjiž. umetniško delovanje: od umetnikovanja ni mogel živeti / večletno umetnikovanje v Parizu ♪
- uporábnikov -a -o (ȃ) pridevnik od uporabnik: uporabnikove pravice ♪
- uradnikovánje -a s (ȃ) ekspr. opravljanje dolžnosti, opravil uradnika: brezosebno, dolgočasno uradnikovanje / uradnikovanje v banki ♪
- uredníkov tudi urédnikov -a -o prid. (í; ẹ̑) nanašajoč se na urednika: urednikova soba / uvodni članek je urednikov; urednikovo delo ∙ ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen ♪
- urednikovánje -a s (ȃ) glagolnik od urednikovati: dolgoletno, uspešno urednikovanje; urednikovanje pri časopisu / redko urednikovanje revije, zbornika urejanje ♪
- urednikováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. biti urednik, delati kot urednik: več let urednikovati pri reviji ♪
- usekovánje -a s (ȃ) glagolnik od usekovati: zaslišalo se je usekovanje ♪
- usekováti -újem nedov. (á ȗ) 1. odstranjevati sluz iz nosu: usekovati otroka / usekovati si nos 2. star. odstranjevati ogorek; otrinjati: usekovati trsko / usekovati svečo usekováti se s pihanjem zraka skozi nos odstranjevati iz njega sluz: ženske so si brisale oči in se usekovale; glasno, močno se usekovati; usekovati se v robec ♪
- válčkov -a -o prid. (á) nanašajoč se na valček, ples: valčkov ritem / valčkov ples ♪
- važnjákovič -a m (á) žarg. bahač, postavljač: ta važnjakovič hoče imeti zmeraj zadnjo besedo ♪
- vekovéčen -čna -o prid. (ẹ̄) star. večen: vekovečna ljubezen / vekovečna načela / vekovečen sovražnik ♪
- vékoven in vekóven -vna -o prid. (ẹ̑; ọ̄) zastar. 1. veke dolg, trajajoč: vekoven razvoj živalstva 2. večen: vekovni boj človeštva s smrtjo ♪
- vekovít -a -o prid. (ȋ) star. 1. veke dolg, trajajoč: vekovito izročilo 2. večen: vekovito bitje / vekovito življenje / negibne, vekovite gore / vekoviti zakoni sveta 3. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva; epohalen: vekoviti dosežki; odkritje vekovite vrednosti ♪
- vérskovzgójen -jna -o prid. (ẹ̄-ọ̑) nanašajoč se na versko vzgojo: verskovzgojni cilji / verskovzgojni pisatelj ♪
- vijákov -a -o prid. (á) nanašajoč se na vijak: vijakova glava / vijakov list ♪
- vkováti vkújem dov. (á ú) 1. s kovanjem pritrditi v kaj: vkovati okrasne obroče na sprednjo stran skrinje; pren., ekspr. njegov osorni glas ga je kar vkoval v tla // s kovanjem narediti v kaj: vkovati grb, podobo v kovanec // ekspr. z zelo močnim vplivom narediti, da kdo ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: s prestrogo vzgojo so vkovali vanj pokorščino in ponižnost / vojna leta so vkovala v ljudi strah in nezaupanje 2. nekdaj s kovanjem narediti, da kaj obdaja roke, noge koga, da se ne more svobodno gibati: vkovati obsojenca / vkovati komu roke in noge / vkovati upornike v okove / sužnje so vkovali na skupno verigo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj tesno obdaja kaj, navadno kot ovira: reka je zamrznila in ladjo vkovala v led / huda zima je potok vkovala v led potok je zamrznil vkován -a -o: vkovani ujetniki; biti vkovan v okove, verige ♪
- vladikovína -e ž (í) vznes. škofija: sedež vladikovine ♪
- vlákoven in vlakóven -vna -o prid. (ȃ; ọ̄) nanašajoč se na vlak: vlakovni promet / vlakovne zveze ♦ žel. vlakovni odpravnik delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka; vlakovna kompozicija vlak ♪
- vlakovódja -e tudi -a m (ọ̑) kdor skrbi za pravilno tehnično sestavo vlaka in vodi osebje: vlakovodja tovornega vlaka ♪
- vodíkov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vodik: vodikov plamen / vodikove spojine ♦ fiz. vodikov ion pozitivno naelektren atom vodika; kem. vodikovi halogenidi; vodikov peroksid; vodikov sulfid spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih; vodikova vez privlačna sila med molekulami, v katerih je vodikov atom vezan na atom elementa, ki močno privlači elektrone; voj. vodikova bomba bomba velike jakosti, pri kateri so glavna sestavina eksploziva izotopi vodika ♪
701 726 751 776 801 826 851 876 901 926