Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kov (1.801-1.825)


  1.      deskà  -è in dèska -e [dǝs] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ȁ ȅ; ǝ̄) 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko; pribiti desko čez luknjo; iz desk zbita koča; zabiti žebelj v desko; dolga, široka deska; hrastove, smrekove deske; suhe deske so škripale pod nogami; žagana deska; tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah 2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski; likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek; obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski; bleščeče osvetljena reklamna deska; risalna deska 3. šport. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja; z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje; okupirano ozemlje jim je služilo kot odskočna deska za nadaljnjo ekspanzijo 4. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu / žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec 5. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah; to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču ◊ agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč ♪
  2.      deskriptíven  -vna -o prid. (ȋ) ki predstavlja, prikazuje kaj po zunanjih značilnostih, opisen: v delu prevladuje pozitivistična deskriptivna metoda / deskriptivni realizem ♦ lingv. deskriptivna gramatika slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja deskriptívno prisl.: govoriti o predmetu samo deskriptivno ♪
  3.      destrúkcija  -e ž (ú) knjiž. razdiranje, uničenje, razkroj: zanj je bila destrukcija prvi pogoj za ustvarjanje; pisatelj opisuje moralno destrukcijo, ki jo povzroča kapital; destrukcija človekove osebnosti; destrukcija organskega tkiva; izvajati politiko destrukcije ♪
  4.      desulfurácija  -e ž (á) metal. odstranitev, odvzem žvepla iz raztaljene kovine; razžveplanje: desulfuracija grodlja, jekla ♪
  5.      dešifránt  -a m (ā á) strokovnjak za dešifriranje: dešifrant v štabu je dešifriral vsa šifrirana pisma ♪
  6.      dešifrírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. razbrati s šiframi napisano besedilo: dešifrirati pismo, tajno sporočilo; dešifrirati radiogram // razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake: dešifrirati napise na nagrobnih kamnih; dešifrirati staro pisavo / ekspr.: njegova pisava je bila tako nečitljiva, da jo je bilo treba najprej dešifrirati; poskusil je dešifrirati zdravniški recept 2. knjiž. spoznati, doumeti: štab je pravilno dešifriral sovražnikove premike; ekspr. tega človeka je težko dešifrirati dešifríran -a -o: dešifriran stenogram; dešifrirano sporočilo ♪
  7.      detajlírati  -am dov. in nedov. (ȋ) navesti, prikazati detajle: pri slikanju okolja pisatelj detajlira; detajlirati predlog / konstruktor je naredil načrt in ga detajliral izdelal posamezne dele detajlíran -a -o: detajlirani opisi spomenikov; detajliran proračun; narediti detajlirane zaključke ♪
  8.      detašmá  -ja m (ȃ) voj. nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote; izločena enota: poslati detašma v sovražnikovo zaledje ♪
  9.      detektívski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na detektive: ošinil ga je z detektivskim pogledom / detektivski film, roman; detektivska povest, zgodba / detektivska pisarna v zahodnih deželah pisarna, ki po naročilu posameznikov zbira podatke o privatnih stvareh detektívsko prisl.: predavanje je bilo skoraj detektivsko napeto ♪
  10.      detéktor  -ja m (ẹ́) teh. 1. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: vojaki so z detektorji iskali mine; napake v kovinskih izdelkih odkrivajo s posebnimi detektorji; natančni detektorji odkrijejo zelo majhne količine plina v zraku; ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat; pren. človekovo oko je občutljiv detektor 2. elektr. preprost radijski sprejemnik s kristalom: sam je sestavil detektor / kristalni detektor / nataknil si je slušalke in poslušal detektor ◊ fiz. detektor priprava, ki se rabi za odkrivanje šibkih napetosti in tokov; psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice ♪
  11.      detergênten  in detergénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na detergent: detergentna snov ♦ avt. detergentno olje olje z dodatki za raztapljanje zoglenelih izgorkov v valjih motorjev z notranjim zgorevanjem ♪
  12.      determinácija  -e ž (á) določitev, opredelitev, omejitev: prostorska in časovna determinacija; stvarna determinacija problema; determinacija spola / družbena determinacija ravnanja posameznikov; ustvarjalnost se osvobaja razredne determinacije determiniranosti ♪
  13.      determinatív  -a m (ȋ) lingv. jezikovno sredstvo, ki (sintaktično) določa kako drugo jezikovno sredstvo ♪
  14.      determinízem  -zma m (ȋ) filoz. nauk, po katerem se vse razvija po objektivnih zakonih, ki so neodvisni od človekove volje in njegovega delovanja: pristaš determinizma / družbeni, ekonomski determinizem ♪
  15.      déti  dénem dov., dêni deníte (ẹ́) napraviti, da pride kaj na določeno mesto: lovec dene puško na ramo; dela je roke pod glavo; krčmar dene pipo v usta in potegne; del je roke v žep; kam si del knjigo; dela si je ogrlico okrog vratu / počakaj, še konja denem v hlev / deni to iz rok! ● knjiž. ponekod, denimo na deželi, ta običaj še poznajo na primer, recimo; knjiž. denimo, da je tako mislimo si, recimo; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; star. deli so ga v okove in vrgli v ječo uklenili; star. nima kaj v usta deti reven je; strada; pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo ugaja mu; ekspr. od zadrege ni vedela, kam naj se dene kaj naj počne, kako naj se vede ♪
  16.      detínstvo  -a s (ȋ) knjiž. otroška doba, otroštvo: že iz detinstva sta dobra prijatelja ♦ ped. doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; zgodnje otroštvo ♪
  17.      déus ex máchina  déusa ex máchina [-eksmah-] m, tudi neskl. (ẹ̑-ȃ) lit., v starogrškem gledališču božanstvo, ki nepričakovano razreši dramski zaplet: deus ex machina v Evripidovih tragedijah; pojavil se je kot deus ex machina; pren. smrt junakovega nasprotnika je v romanu nekoliko preočiten deus ex machina ♪
  18.      devalorizácija  -e ž (á) fin. devalvacija: zakon o devalorizaciji; pren. devalorizacija človekovega dela ♪
  19.      devét  devêtih štev. (ẹ̑ é) 1. izraža število devet [9] a) v samostalniški rabi: trikrat tri je devet; devetih se ne ustraši / ura bije devet; o pol devetih dopoldne; pridemo ob devetih (zvečer) 21h b) v prilastkovi rabi: devet otrok; v devetih primerih; tudi neskl.: opisuje dogodke zadnjih devet(ih) let; trajalo bo okoli devet dni // neskl. izraža številko devet: oddaja na kanalu 9; v razmerju štiri proti devet 2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: močen je za devet mož ● ekspr. tako te bom, da boš devet sonc videl močno te bom udaril po glavi; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; star. v devetih vaseh ni takega dekleta daleč naokoli; sam.: igr. pikova devet devetica, devetka ♪
  20.      devetérica  -e ž (ẹ̑) skupina devetih oseb: deveterica najboljših športnikov ♪
  21.      devetéro  štev. neskl. (ẹ̑) skupina devetih enot a) pri množinskih samostalnikih: njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov (I. Cankar) b) pri drugih samostalnikih: prvi izmed devetero otrok ♪
  22.      devêti  -a -o štev. (é) ki v zapovrstju ustreza številu devet: deveti [9.] februar; bil je deveti otrok v družini; ob deveti (uri) 9h; 21h; v deveto leto gre / deveti del celote ● ekspr. dekleta so mu deveta briga prav nič se ne zmeni zanje; deveta dežela v pravljicah daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih nebesih zelo srečen; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano ♪
  23.      devetína  -e ž (í) del na devet enakih delov razdeljene celote: vsak je dobil svojo devetino ♦ zgod. podložniška dajatev devetega dela pridelkov, dohodkov zemljiškemu gospodu ♪
  24.      devetogúb  -a m (ȗ) zool. del želodca prežvekovalcev z visečimi gubami sluznice: prežvečena hrana pride v devetogub in siriščnik ♪
  25.      deviácija  -e ž (á) knjiž. odmik od normalnega ali pravega, odklon: psihična deviacija; deviacije v otrokovem vedenju / v organih samoupravljanja so se pojavile deviacije; birokratske deviacije ◊ ekon. standardna deviacija številčni izraz, ki kaže na razlike od povprečja določenih podatkov; fiz. deviacija žarka kot, za katerega se žarek odkloni pri prehodu skozi optično napravo; grad. deviacija delno menjanje stare trase pri rekonstrukciji ceste; preložitev ♪

   1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA