Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kov (1.626-1.650)


  1.      číten  -tna -o prid. (ȋ) redko ki se prijetno bere: strokovno pisana, a čitna knjiga ♪
  2.      čivčív  medm. (ȋ) posnema glas vrabca ali nekaterih drugih ptic: vrabci se oglašajo čivčiv; sam.: veseli čivčiv liščkov ♪
  3.      čívkanje  -a s (ȋ) glagolnik od čivkati: čivkanje piščancev; čivkanje ptičkov v gnezdu / čivkanje in hihitanje deklic ♪
  4.      čížek  -žka m (ȋ) zool. manjša gozdna ptica pevka rumeno zelene barve, Carduelis spinus: pesmi škrjancev in čižkov ♪
  5.      článek  -nka m (ȃ) krajši sestavek, navadno neliterarne vsebine za časopis ali revijo: napisati, objaviti članek; časopisni, priložnostni članek; članek o Prešernu; avtor članka; serija člankov / uvodni članek uvodnik ♪
  6.      člének  -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
  7.      čléniti  -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. deliti celoto na zaključene dele, enote: funkcionalno členiti gradbene površine // delati kaj členovito: morje členi obalo 2. ugotavljati sestavne dele česa; razčlenjevati: členiti idejno in vsebinsko strukturo drame; roman se členi po zaporedju zgodovinskih dogodkov člénjen -a -o: črv s členjenim telesom; bogato členjena vrata ♪
  8.      člénkast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. sestavljen iz členkov: členkasta brana / členkast avtobus 2. ki ima velike, izrazite členke: členkasti prsti ♪
  9.      človéčen  -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe ♪
  10.      človečnják  -a m (á) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: najdbe človečnjakov ♪
  11.      človéčnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
  12.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
  13.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
  14.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  15.      čmeríka  tudi čemeríka -e [druga oblika čǝm in čem] ž (í) 1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla 2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko ◊ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album ♪
  16.      čobódra  -e ž (ọ̑) slabš. 1. gosta, tekoča zmes: iz kotla je tekla črna, gnojnici podobna čobodra; mlečna čobodra; pren. jezikovna čobodra 2. slaba pijača: v tej gostilni točijo samo čobodro // slaba jed, navadno redka: glasno je srebal čobodro iz sklede; vse leto boš otepal neslano čobodro 3. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po čobodri 4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: zaradi očeta bom pomagal fantu iz te čobodre; sebi je pomagal, nas je pa pustil v tej čobodri ♪
  17.      čohálo  -a s (á) krtači podobna kovinska priprava za čiščenje živine: odrgniti blato s čohalom; konjsko čohalo ♪
  18.      čòk  čôka m (ȍ ó) 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno / stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok ◊ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu ♪
  19.      čokoláda  -e ž (ȃ) živilski izdelek iz kakava in dodatkov, navadno v obliki ploščice: jesti čokolado; čokolada v prahu; tablica čokolade / lešnikova, mlečna čokolada; jedilna čokolada za kuhanje // pijača iz tega izdelka: piti, skuhati čokolado ♪
  20.      čóln  -a [u̯n] m (ọ̑) manjše odprto vodno vozilo: odriniti čoln od brega; spustiti čoln v vodo; prepeljati se v čolnu čez reko; voziti se s čolnom; dirkalni, ladijski, rešilni, ribiški čoln; motorni čoln; čoln na vesla ◊ šport. tekmovalni čoln; tisk. čoln kovinski okvir za postavljene stolpce; voj. desantni čoln čoln, prirejen za hitro izkrcavanje; torpedni čoln ♪
  21.      čréda  -e ž (ẹ́) 1. večja skupina živali iste vrste: gnati čredo na pašo; pasti čredo; družiti se v črede; vaška, zadružna čreda; čreda krav, ovc; napadla jih je čreda volkov; hoditi kot čreda neurejeno / ekspr. na semenj so prignali cele črede; pren. z učiteljico je šla čreda deklic; čreda oblačkov 2. slabš. neosveščena človeška množica: menil je, da je poklican voditi čredo / uspavati človeško čredo z obljubami 3. star. skupnost vernikov: krščanska, verna čreda ♪
  22.      čredínka  -e ž (ȋ) agr. ograjen del na pašniku: predeliti pašnik na čredinke; možnosti pašnega gospodarjenja in oblikovanja čredink na kmečkih gospodarstvih ♪
  23.      črédnica  -e ž (ẹ̑) star. črednikova žena ♪
  24.      črémsa  -e ž (ẹ̑) bot. grm ali drevo z dišečimi belimi cveti v visečih grozdih, Padus avium: čremsa cvete; duh po čremsi ♦ vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina ♪
  25.      črêslo  tudi čréslo -a s (é; ẹ́) 1. posušeno smrekovo ali hrastovo lubje: kupoval je čreslo in hlode; hrastovo, smrekovo čreslo 2. usnj. zdrobljeno smrekovo, hrastovo lubje ali želod, ki se uporablja za strojenje: posipati s čreslom; strojen s čreslom ♪

   1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA