Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kos (3.680-3.704)


  1.      vodíkov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vodik: vodikov plamen / vodikove spojine ♦ fiz. vodikov ion pozitivno naelektren atom vodika; kem. vodikovi halogenidi; vodikov peroksid; vodikov sulfid spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih; vodikova vez privlačna sila med molekulami, v katerih je vodikov atom vezan na atom elementa, ki močno privlači elektrone; voj. vodikova bomba bomba velike jakosti, pri kateri so glavna sestavina eksploziva izotopi vodika ♪
  2.      vodílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki organizira in nadzoruje delo podrejenih: vodilni delavec, uslužbenec / vodilni položaj; vodilno mesto 2. ki ima pomembnejši položaj glede na istovrstno ali sorodno: vodilni arhitekt, politik / vodilni evropski jeziki; vodilna revija / vodilna načela gibanja 3. ki je, se nahaja kje v večjem številu, v večji količini kot istovrstno ali sorodno: vodilna pasma kokoši; koruza in druge vodilne rastline tega področja; na sliki so vodilne temne barve 4. publ. ki teče, vozi pred drugimi tekmovalci: kolesar se je približal vodilni skupini // ki je glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: vodilno nogometno moštvo 5. teh. ki omogoča, da se kaj premika, drsi v določeni smeri: vodilni kolut; vodilni obročki na ribiški palici ◊ agr. vodilna mladika mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha; voditeljica; fot. vodilno število število, ki označuje jakost bliskovne luči; geom. vodilni krog krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli; vodilna črta vodilka; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; muz. vodilni ton polton, ki se razveže v sosednji zgornji ali spodnji ton; pal. vodilni fosil fosil, ki je značilen za določeno geološko dobo; strojn. vodilne lopatice statorske lopatice, v katerih se pri kompresorju spreminja kinetična energija v tlačno, pri turbini tlačna energija v kinetično; žel. vodilna os os za vodenje lokomotive po tiru ♪
  3.      vodír  -ja m (í) nar. vzhodnoštajersko posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: za pas si je obesil vodir ♪
  4.      vodíti  vódim nedov. (ȋ ọ́) 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo // omogočati, da kdo a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati ● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine ◊ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami vodèč -éča -e 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo ♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju ♪
  5.      vogálček  -čka [u̯č] m (ȃ) manjšalnica od vogal: robec ima izvezen vogalček; poravnati zavihan vogalček ◊ fot. košček papirja trikotne oblike za pritrjevanje fotografij v album ♪
  6.      volán 2 -a m (ȃ) nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: prišiti volane na krilo; zavese z volani ♪
  7.      volána  -e ž (ȃ) nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: bluza, krilo z volano, volanami / plisirana volana ♪
  8.      volčín  -a [u̯č] m (ȋ) bot. grmičasta rastlina s cevasto podaljšanimi, dišečimi belimi, rožnatimi ali rumenkasto zelenimi cveti in koščičastimi plodovi, Daphne: vejica volčina / Blagajev volčin; dišeči, navadni volčin ♪
  9.      vólčji  -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema ● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom ◊ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti ♪
  10.      vóljen  in volján vóljna -o tudi -ó prid., vóljnejši (ọ́ ȃ ọ̄) 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi // ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme ● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno ∙ žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva ♪
  11.      vólk  -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk // volčji samec: volk in volkulja 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot ♪
  12.      vólnast  -a -o [u̯n] prid. (ọ́) po videzu, otipu podoben volni: imeti volnaste lase; pes z volnasto dlako / ekspr. volnasti oblaki / kosmata, volnasta žogica ♪
  13.      volóvec  -vca m (ọ́) nar. rastlina z rumenimi cveti v koških; primožek: volovec že odpira cvete ♪
  14.      volúhar  -ja m (ȗ) 1. škodljiv, podgani podoben glodavec z okroglo glavo in krajšim, kosmatim repom: voluhar obgloda korenine drevja; loviti, zatirati voluharja ♦ zool. veliki voluhar 2. nizko človek, ki zaradi lastnih koristi prikrito, zahrbtno komu škoduje: take voluharje je treba izključiti iz organizacije ♪
  15.      volúmen  -mna m (ú) 1. prostornina: izmeriti, izračunati volumen; volumen prostora, telesa 2. publ., navadno s prilastkom prostorska razsežnost česa: poudariti volumen kipa / gladek, plastičen volumen / kiparski, likovni volumni // razsežnost česa sploh: to pripovedno delo je zelo dobro kljub majhnemu volumnu / estetski, psihološki volumen umetnine // obseg, velikost česa v določenem času: volumen proizvodnje, uvoza / kreditni volumen; volumen tržišča 3. publ. značilni slušni vtis glasu zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami: ta vloga zahteva drugačen pevski volumen 4. biblio. zvezek, snopič: delo je izhajalo v volumnih // debela starinska rokopisna ali tiskana knjiga: folianti in volumni ◊ med. minutni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti; utripni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom; strojn. gibni volumen gibna prostornina ♪
  16.      vonjàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. prijetno dišeč: vonjave snovi; sveže pokošena trava je vonjava / vonjave cigarete / vonjavi julijski dnevi ♪
  17.      voščén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vosek: voščena obloga; voščena sveča / voščene barvice; voščene rože; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / nekdaj voščena tablica lesena tablica, prevlečena z voskom / voščen sijaj; voščena bledica; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih ♦ agr. voščena zrelost semen zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek; min. voščeni opal opal voščenega sijaja, navadno rjav; teh. voščena forma; um. voščena praskanka; voščene tehnike tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija; zool. velika voščena vešča vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella; voščena vetrnica bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata voščéno prisl.: voščeno bel, rumen ♪
  18.      vótel  -tla -o stil. -ó [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati ♪
  19.      vótlost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost votlega: votlost kosti, predmeta / ekspr. votlost glasu ♪
  20.      vozóvnica  -e ž (ọ̑) pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico do vožnje s prevoznim sredstvom: kupiti vozovnico; pokazati vozovnico sprevodniku; rezervirati vozovnico / avtobusna, letalska, železniška vozovnica; delavska vozovnica mesečna vozovnica za delavce; dijaška vozovnica mesečna vozovnica z znižano ceno za dijake; mesečna vozovnica ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj; povratna vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj / ob nakupu vozovnice dve vozovnici do Celja, prosim ♪
  21.      vplétanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vpletati: vpletanje novih viter v raztrgan koš / vpletanje tujih motivov v zgodbo / vpletanje koga v zadeve drugih ♪
  22.      vpréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vprego: vprežni konj; vprežna živina / vprežna veriga; vprežna vrv zaprežnica / vprežni plug, voz; vprežna kosilnica ♪
  23.      vrág  -a m (ȃ) 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot kletvica: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča 2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag 6. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj 7. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem ● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več ◊ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius vrága pog., ekspr.: vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost; prim. vragsigavedi, vragvedi ipd. ♪
  24.      vrágec  -gca m (ȃ) 1. evfem. hudiček: vrag in vragci; črn, kosmat kot vragec 2. ekspr. poreden, neugnan otrok: naviti sosedovemu vragcu ušesa; ta punčka je pravi vragec / kot nagovor le čakaj, ti vragec, samo da te dobim // mlada, živahna ženska: njegova žena je pravi vragec vrágca pog., ekspr.: vragca, kaj pa je narobe ♪
  25.      vrána  -e ž (á) večja ptica črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim kljunom: vrane krakajo; jata vran; krokarji, srake in vrane ∙ ekspr. tak delavec je bela vrana redkost, izjema; lačna vrana sito pita lačen, reven človek daje, pomaga sitemu, bogatejšemu zaradi nepoznavanja dejanskega stanja; sita vrana lačni ne verjame; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo ♦ zool. črna vrana; poljska vrana večja ptica z vijoličastim leskom in vitkejšim kljunom, Corvus frugilegus; siva vrana črna ptica s trupom sive barve, črnim kljunom in črnimi nogami, Corvus cornix; zelena vrana zlatovranka ♪

   3.555 3.580 3.605 3.630 3.655 3.680 3.705 3.730 3.755 3.780  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA