Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kor (1.272-1.296)


  1.      hŕstanje  -a s (r̄) glagolnik od hrstati: hrstanje peska pod škornji ♪
  2.      hŕstati  -am nedov. (r̄) dajati kratke, rezke glasove: bal se je prestopiti, da suhljad ne bi hrstala / pesek hrsta pod škornji / konja sta hrstala iz jasli hrstajoč jedla hrstajóč -a -e: vranec je hrstajoč jedel seno; hrstajoč sneg ♪
  3.      hrstéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati kratke, rezke glasove: sneg hrsti in se udira / suho seno hrsti pod nogami; skorja je bila zapečena, da je kar hrstela pod prsti hrstèč -éča -e: čoln je podrsal po hrstečem pesku ♪
  4.      hrústati  -am nedov. (ú) 1. drobiti z zobmi kaj trdega ali krhkega, tako da se slišijo kratki, odsekani glasovi: hrustati kekse, lešnike; pes hrusta kosti; konji hrustajo oves, seno // ekspr. jesti (kaj tršega): hrustal je pečeno piško, da ga je bilo veselje gledati; hrustati pogačo 2. dajati kratke, odsekane glasove pri drobljenju česa trdega ali krhkega z zobmi: žemlja je sveža, da hrusta / zapečena skorja hrusta med zobmi 3. dajati hrustanju podobne glasove: led na lužicah je hrustal, ko je stopal po njem / zmrzli sneg hrusta pod kopiti; brezoseb. pod nogami je hrustalo hrustajóč -a -e: hrustajoč glas; hrustajoča skorja svežega kruha ♪
  5.      hrustàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki daje pri drobljenju z zobmi kratke, odsekane glasove: hrustava skorja svežega kruha hrustávo prisl.: hrustavo zapečene žemlje ♪
  6.      hrustljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo hrustati: konji hrustljajo oves; miš hrustlja pšenico / rumena skorjica prijetno hrustlja / pod coklami je hrustljal led ♪
  7.      hrúška  -e ž (ȗ) 1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele; hruške padajo z drevesa; na vrtu rastejo hruške in jablane; obirati hruške; pojesti, utrgati hruško; posekati staro hruško; sočna hruška; suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica 2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / žarg. partizana sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami / ekspr. električna hruška žarnica / nar. medvedove hruške plod gloga 3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške ● pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj ◊ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje ♪
  8.      húd  -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
  9.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
  10.      hudíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od hudič: hudiči in hudički; ima črne oči kakor hudiček // ekspr. poreden, neugnan otrok: sosedov hudiček mu spet nagaja // ekspr., navadno s prilastkom mlada, živahna ženska: bila je zelo nagajiv hudiček ♪
  11.      hudír  -ja m (í) evfem. hudič: hudir ga je zmamil; drvel je, kakor da ga žene sam hudir / hudir! ni hudir! kje, za hudirja, tiči / vsi smo vedeli, da temu hudirju skopemu ni treba denarja / bogve kakšnega hudirja imajo zdaj med seboj / »Ali je znal?« »Hudirja je znal!« ● pog. saj je vse en hudir vseeno je; pog., ekspr. pojedel bi hudirja in pol zelo veliko; pog., ekspr. ta človek je od hudirja, s hudirjem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben ♪
  12.      hudoúrnik  -a m (ȗ) 1. gorski potok z zelo velikim padcem: hudourniki derejo v dolino; regulirati, zajeziti hudournik; divjanje hudournikov; razdiralna moč hudournikov; planil je v hišo kakor hudournik / ekspr. solze so se ji v hudournikih ulile po licih 2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: oblaki so izlivali prave hudournike dežja; pred gostilno se je hudournik ljudi ustavil; bruhal je hudournike psovk 3. nav. mn., zool. lastovkam podobne ptice selivke z dolgimi, ozkimi krili, Cypselidae: črni hudournik; planinski hudournik ♪
  13.      húškniti  -em dov. (ú ȗ) 1. šumeč hitro, sunkovito se premakniti: lisica huškne mimo; ptice so hušknile z drevesa; raketa je hušknila v zrak / veter je hušknil po brajdi // ekspr. hitro, sunkovito se premakniti: otrok je hušknil na cesto; hušknil je v hišo kakor tat 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, za kratek čas se pojaviti: zadovoljen smehljaj mu je hušknil preko obraza; rdečica ji je hušknila v lice 3. izdihniti zrak in z njim kaj ogreti: huškniti v premrle roke ♪
  14.      hválen  -lna -o prid. (ā) 1. ki izraža hvalo, priznanje: v hvalnem govoru je omenil tudi njegovo humanost; hvalna molitev, pesem 2. star. vreden hvale, priznanja: hvalna prizadevnost dijakov; hvalno dejanje rešitelja hválno prisl., v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: hvalno je, da ni odpovedala svojega sodelovanja; sam.: dobiti hvalno iz fizike nekdaj drugo najvišjo pozitivno oceno ♪
  15.      hvaléžen  -žna -o prid., hvaléžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže: hvaležen človek; hvaležen je svojim staršem in učiteljem; biti hvaležen za pomoč, za opozorilo; globoko, iskreno hvaležen; zelo sem ti hvaležen; vznes. hvaležen ti bom do groba, do smrti; iz srca, od srca hvaležen / hvaležno srce / pes je zvesta in hvaležna žival / izkazati, pokazati se hvaležnega 2. ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo: hvaležen nasmeh, pogled; hvaležne besede / vznes. ohraniti koga v hvaležnem spominu 3. ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist: to je zelo hvaležna barva za otroške obleke; hvaležno blago / hvaležna naloga; hvaležna snov za razgovor; lotil se je hvaležnega dela hvaléžno prisl.: hvaležno pogledati; hvaležno sprejeti dar, nasvet; ob slovesu mu je hvaležno stisnil roko / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo ♪
  16.      hvóšč  -a m (ọ̑) nar. koroško njivska preslica: s hvoščem zarasle grede / čaj iz hvošča ♪
  17.      i  prisl., zastar. tudi: i jaz se s tem ne strinjam; i tam ni vse tako, kakor bi moralo biti ♪
  18.      ì  in i vez. (ȉ) zastar. in, pa: vse dni i vse noči // star., v zvezi i - i tako — kakor: smrt mu prihrani i žalost i ponižanje / ta literatura je vključevala i renesančne i klasične i romantične elemente ♪
  19.      íbržnik  -a m (í) nar. koroško hlapec, ki nima določenega področja dela: šel je k hiši za ibržnika; volar in ibržnik ♪
  20.      ideálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država ◊ fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno ideálno prisl.: imeli smo se idealno; o vsem je sodil idealno; pog., ekspr. voda je idealno čista zelo ♪
  21.      idéntičen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten, enak: gre za identične pojave, pojme; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem 2. isti: šlo je za identično osebo ◊ geom. identični tvorbi tvorbi, ki imata enako obliko in velikost; mat. identična enačba enačba brez neznanke ♪
  22.      identificíranje  -a s (ȋ) glagolnik od identificirati: identificiranje privatnih koristi in interesov države / hotela je pokazati svoje identificiranje s tem krajem / identificiranje sumljive osebe ♪
  23.      identificírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. imeti, šteti za identično; istovetiti, enačiti: identificirati privatne koristi in družbene interese / ekspr. med osvobodilnim bojem se je identificiral z okupatorji / identificiral se je s sklepi seje 2. jur. ugotavljati identičnost, identiteto: identificirati mrliča, truplo; pren. umetnino so identificirali ♪
  24.      identifikácija  -e ž (á) glagolnik od identificirati: identifikacija privatnih koristi in družbenih interesov; identifikacija igralca z osebo, ki jo predstavlja; povečal se je občutek identifikacije posameznika s skupnostjo / identifikacija ponesrečenca, storilca; sodeloval je pri identifikaciji trupel / identifikacija dokumentov ◊ elektr. postopek, s katerim (elektronski) računalnik ugotavlja znake na karticah glede na postavljeno nalogo, razpoznavanje ♪
  25.      ígla  -e ž (ȋ) 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet a) za šivanje; šivanka: vbosti iglo v blago; prebosti z iglo; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla; lesena igla za šivanje mrež; igla za dreto, volno; igla za krpanje nogavic b) za pletenje; pletilka: nabirati petlje na iglo; plesti z debelimi, tankimi iglami; kovinske, lesene, plastične igle / pletilne igle c) za spenjanje in okras: klobuk si je pritrdila z iglo / biserna kravatna igla ∙ ekspr. biti, sedeti (kakor) na iglah biti zelo nestrpen, nemiren // tak predmet, navadno kot sestavni del kake priprave, naprave: gramofonska igla; igla pletilnega, šivalnega stroja / igla brzinomera kazalec / izžiganje tkiva z iglo 2. teh. kar se uporablja za spajanje sestavnih delov kake naprave, priprave: zatakniti iglo v pesto kolesa; lesena, železna igla 3. nav. mn. zelo podolgovat, koničast list, navadno zimzelen; iglica: borove igle 4. um., v zvezi suha igla grafična tehnika, pri kateri praskanje v bakreno ploščo omogoča neostro risbo: ukvarjati se s suho iglo / tehnika suhe igle // odtis v tej tehniki: razstavil je več del, zlasti suhih igel ◊ avt. zaporna igla ki uravnava dotok goriva v uplinjač; fiz. magnetna igla droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; med. injekcijska igla votla igla, ki se pritrdi na brizgalko; min. igla tanek, v eni smeri daljši kristal, ki ima na koncih pravilne ploskve; obrt. igla za mreženje ki je na obeh koncih viličasto razcepljena; obrt., tisk. gravirna, risalna igla; kopirna igla; teh. igla ostanki kovine vzdolž ostrine rezila, nastali pri brušenju; voj. udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj; zool. (morska) igla zelenkasta, vitka morska riba s podaljšanim gobcem, Belone belone; vodna igla podolgovata roparska žuželka z dolgimi nogami, Ranatra linearis ♪

   1.147 1.172 1.197 1.222 1.247 1.272 1.297 1.322 1.347 1.372  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA