Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Konzul (31)

1.      kónzul  -a m (ọ̑) 1. uradni predstavnik, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: avstrijski konzul v Ljubljani / generalni konzul konzularni predstavnik najvišje stopnje ♦ jur. konzul konzularni predstavnik, za stopnjo nižji od generalnega konzula; častni konzul predstavnik, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države 2. zgod. vsak od dveh najvišjih državnih uradnikov v rimski republiki: izvolitev konzula // v francoski revoluciji vsak od treh najvišjih državnih uradnikov ♪
2.      konzuláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na konzule ali konzulat: opravljati konzularne posle / konzularni urad / konzularni vizum vizum, ki ga izda konzul / člani diplomatskega in konzularnega zbora / konzularni predstavnik ♦ fin. konzularni kolki kolki za plačevanje nekaterih storitev konzulata; jur. konzularni agent konzularni predstavnik najnižje stopnje; konzularna agencija urad konzularnega agenta ♪
3.      konzulát  -a m (ȃ) uradno predstavništvo, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: jugoslovanski konzulat v Trstu / na konzulatu mu niso hoteli izdati potnega lista ♦ jur. konzulat urad konzularnega predstavnika, za stopnjo nižjega od generalnega konzula; generalni konzulat urad generalnega konzula // poslopje tega predstavništva: na balkonu konzulata je zastava ♪
4.      konzulènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) publ. konzultant: dolga leta je bil pravni konzulent ♪
5.      konzulovánje  -a s (ȃ) opravljanje konzularne službe: bilo je v letih njegovega konzulovanja / Cezarjevo konzulovanje ♪
6.      kónzulski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na konzule: konzulska čast / to staro konzulsko mesto ♪
7.      kónzulstvo  -a s (ọ̑) opravljanje konzularne službe: v času njegovega konzulstva // redko konzulat: jugoslovansko konzulstvo v Trstu ♪
8.      konzúlta  -e ž (ȗ) v nekaterih deželah posvetovalni zbor, svet: sklicati konzulto ♪
9.      konzultácija  -e ž (á) 1. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu, posvet: h konzultaciji so povabili še znanega specialista; konzultacije o vzgojnih zadevah // knjiž. vprašanje za (na)svet, strokovno mnenje: konzultacija volivcev 2. šol. pogovor o določeni temi zaradi dobivanja napotkov, izpopolnjevanja znanja na višji stopnji šolanja: tedenske konzultacije ♪
10.      konzultacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konzultacijo, posvetovalen: konzultacijska vloga psihologa / konzultacijske ure ♦ šah. konzultacijska partija partija, pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko posvetujejo med seboj ♪
11.      konzultánt  -a m (ā á) kdor daje (na)svete, strokovna mnenja, svetovalec: konzultant v umetniških zadevah; pri podjetju je sodeloval kot konzultant ♪
12.      konzultatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. svetovalen, posvetovalen: gre za njihove konzultativne pravice / osnovanje konzultativnih centrov / ima samo konzultativni glas ♪
13.      konzultíranje  -a s (ȋ) glagolnik od konzultirati: gre za občasno medsebojno konzultiranje / konzultiranje kolektiva ob imenovanju direktorja ♪
14.      konzultírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. spraševati za (na)svet, strokovno mnenje, posvetovati se: v tej zadevi je konzultiral strokovnjaka; starši se glede otrok konzultirajo z učiteljem; mnogokrat so se le formalno konzultirali s predstavniki organizacij; pren. za svoje delo je konzultiral več razprav konzultíran -a -o: pri sestavljanju urbanističnega programa so bili konzultirani mnogi strokovnjaki ♪
15.      prókónzul  -a m (ọ̑-ọ̑) 1. zgod., pri starih Rimljanih civilni in vojaški upravitelj province, ki je bil prej konzul: bil je prokonzul v Mali Aziji; prokonzul je zbiral legije za boj 2. antr. izumrla opica, najverjetnejši prednik šimpanza in gorile: prokonzuli in primati ♪
16.      vícekónzul  -a m (ȋ-ọ̑) namestnik konzula: imenovan je bil za vicekonzula ♪
17.      eksekvatúra  -e ž (ȗ) jur. akt, s katerim dovoljuje vlada novoimenovanemu konzulu tuje države opravljanje njegovih funkcij ♪
18.      generálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki ima večjo, največjo odgovornost, glaven: generalni direktor; generalni konzul; generalni sekretar // ki je po pomembnosti na prvem mestu in navadno tudi največji: generalna direkcija; generalna skupščina Organizacije združenih narodov / generalna vaja generalka 2. ki zajema vse, splošen: generalni plan industrijske izgradnje; napovedati generalno stavko; generalno pooblastilo; generalno popravilo stroja; ekspr. lotila se je generalnega čiščenja stanovanja / generalna linija zunanje politike ◊ geogr. generalna karta topografska karta v majhnem merilu; generalka; muz. generalni bas basovski part, označen s številkami akordov, ki jih izvajalec improvizira na glasbilu s tipkami; navt. generalni tovor kosovno blago večje vrednosti; rel. generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; šport. generalni plasma končna razvrstitev tekmovalcev po vsaki etapi ali na zaključku tekmovanja; voj. generalni štab glavni vodstveni organ vrhovnega poveljnika generálno prisl.: avto je generalno popravil generálni -a -o sam., pog.: tovariš generalni; avto je dal v generalno ♪
19.      kapitulácija  -e ž (á) dokončno prenehanje bojevanja na podlagi sporazuma z nasprotnikom, vdaja: po kapitulaciji Italije so odšli v partizane; kapitulacija nemške vojske; pogoji kapitulacije / opraviti kapitulacijo / brezpogojna kapitulacija pri kateri za stran, ki kapitulira, ni olajševalnih določb; delna kapitulacija dela oboroženih sil / podpisati kapitulacijo dokument o tem // ekspr. prenehanje prizadevanj za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, nesmiseln: kapitulacija pred napori; kompromisi in kapitulacije ◊ jur. kapitulacija nekdaj meddržavna pogodba, s katero država zagotovi konzulom pravosodno oblast nad svojimi državljani na ozemlju druge države ♪
20.      konvéncija  -e ž (ẹ́) 1. dogovor, sporazum, zlasti med državami, ustanovami, podjetji, pogodba: podpisati konvencijo / skleniti konvencijo / temeljiti na konvenciji; držati se mednarodnih konvencij; konvencija o prepovedi nuklearnega orožja / družbena konvencija; podpisali so kulturno konvencijo med obema državama ♦ jur. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; konzularna konvencija ki ureja zlasti poslovanje konzulov; ženevske konvencije meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864, 1906 in 1929; ptt meddržavna poštna konvencija 2. nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom ustaljene navade, (družbene) norme: otresti se togih konvencij; je proti konvencijam meščanske družbe 3. v ameriškem okolju zbor(ovanje), skupščina: na svoji konvenciji so se odločili za nove akcije / demokratska konvencija; končati konvencijo republikanske stranke ♪
21.      líktor  -ja m (ȋ) pri starih Rimljanih uslužbenec, ki nosi pred visoko uradno osebo liktorski sveženj: pred konzulom so stopali liktorji ♪
22.      obá  tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim., obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma (ȃ ẹ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov a) v samostalniški rabi: poznam oba; pričakujemo obe hkrati; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati; oba z ženo se lepo zahvaliva b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva; predstavniki obeh držav; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka; oba konca palice; oba rimska konzula; dolžnost obeh staršev; zašiti obe hlačnici; obe polovici jabolka; na obeh bregovih reke; hrom na obe nogi; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma ● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv ♪
23.      obísk  -a m (ȋ) 1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obisk je hitro minil; iti, priti na obisk, star. v obiske; napovedati se na obisk; biti na obisku / nastopni obisk; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk; pren. zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe ♦ jur. delovni obisk obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj; državni obisk uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti; neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov 2. glagolnik od obiskati: prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen; račun za zdravnikov obisk na domu; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk 3. število obiskovalcev: obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk 4. pog. gost, obiskovalec: nov obisk je prišel; ima polno hišo obiskov ● pog. danes so v bolnici obiski danes je dovoljeno obiskovati bolnike; sosedje imajo vsak dan obiske vsak dan jih kdo obišče ♪
24.      partíja  -e ž (ȋ) 1. družabna igra, zlasti šah, kot enkratna uresničitev: igrati dve partiji / dobiti, izgubiti, prekiniti partijo / šahovska partija; partija taroka, tenisa ♦ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije; preigrati izgubljeno partijo ponoviti jo zlasti za vajo; konzultacijska partija pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko posvetujejo med seboj 2. v meščanskem okolju oseba glede na primernost, da postane zakonski tovariš koga: ta fant je bil primerna partija za hčer; bila je bogata in je veljala za dobro partijo 3. žarg. določena količina blaga, tovora, pošiljke: dve partiji kož sta se pokvarili; prvo partijo sadja so že dobili / raztovarjati po partijah 4. žarg. delovna skupina: bil je najmlajši v partiji; partija rudarjev / delavci so odhajali na delo v partijah ● publ. na sliki je najbolj izrazita partija okoli oči del; žarg., muz. pevec je odpel svojo partijo vlogo; publ. hoja po težjih partijah ledenika delih, odsekih ♪
25.      predstávnik  -a m (ȃ) kdor ima pravico, sme opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga: izbrali so ga za predstavnika; voliti predstavnika razreda; na sestanek je prišel tudi predstavnik rudniškega kolektiva / trgovinski predstavnik v tujini; na novinarska vprašanja je odgovarjal vladni predstavnik / v njem je videl predstavnika oblasti / diplomatski predstavnik uradna oseba, ki zastopa državo pri tuji vladi; konzularni predstavnik uradna oseba, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi // kdor v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa: v šoli so obravnavali le najvažnejše predstavnike posameznih živalskih vrst / bil je tipičen predstavnik svojega stanu / ta režiser je značilen predstavnik novega vala v filmski umetnosti zagovornik, privrženec ● publ. predstavnik tiska, za tisk novinar ♪

1 26