Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kolo (303-327)


  1.      klôbčič  -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m (ó; ȉ í) 1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič // ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, navidez neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli; zašel je v klobčič protislovij // ekspr., navadno z rodilnikom skupina, gruča: okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi 2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr. dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih ♪
  2.      kmetíja  -e ž (ȋ) zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji: kmetija leži na sončni rebri; imajo kmetijo; kupiti, prodati kmetijo; samotna kmetija / kmetija brez dolga / kmetija je dobro obdelana / priženil se je na kmetijo / ekspr. poprijel se je kmetije kmetovanja / cela kmetija nekdaj posestvo, ki obsega približno 15 do 20 ha; mala kmetija posestvo, ki obsega navadno do 5 ha; srednja kmetija posestvo, ki obsega navadno od 5 do 10 ha; velika kmetija posestvo, ki obsega navadno nad 10 ha ♦ zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha ♪
  3.      knjížiti  -im nedov. (í ȋ) fin. zapisovati poslovne dogodke v konte: knjižiti izdajo blaga, naročila / knjižiti v dobro vpisovati odobritev na desno stran, v desno kolono (knjigovodskih) kontov // dov. in nedov. vknjižiti: dobiček so knjižili na poseben bančni račun knjížen -a -o: pošiljka je že knjižena ♪
  4.      koagulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem., med. prehajati iz koloidne raztopine v želatinasto snov; skrknjevati, strjevati se: albumin pri pasteriziranju koagulira / mleko koagulira; preh. formaldehid koagulira beljakovine ♪
  5.      kòl  kôla [kou̯] m, mest. mn. stil. koléh (ȍ ó) 1. dolg, srednje debel, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: ošiliti kol; zabijati kole v zemljo; privezati trto h kolu; udaril ga je s kolom po glavi; hrastov kol; hodi, kot da bi imel kol v hrbtu / zlasti v srednjem veku upornike so natikali na kol(e) mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen(e) kol(e) / mučilni kol ∙ ekspr. obesiti študij na kol opustiti študiranje; ekspr. dobiti jih s kolom po glavi biti brezobzirno zavrnjen v kakem prizadevanju ♦ arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča 2. žarg., šol. negativna ocena, enojka: pri matematiki ima že tri kole ♪
  6.      kóla  kól s mn. (ó) star. voz, zlasti kmečki: sedli so na kola; peljati se s koli / kola se počasi pomikajo po blatnem kolovozu ∙ preg. sila kola lomi v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo ♪
  7.      koláč  -a m (á) 1. potica okrogle oblike z luknjo v sredi: jesti, razrezati, speči kolač; kolač z rozinami // pog., navadno s prilastkom pecivo take oblike z luknjo v sredi ali brez nje: mandeljnovi kolači; spekla je odlične medene kolače; skutin kolač s pudingom 2. nav. mn., zastar. pecivo, piškoti: otrokom je vedno prinesel sladkorčke in kolače; postregli so jim s sadjem in kolači / jabolčni kolač jabolčni zavitek 3. ekspr., redko kolobar, klobčič: okrog oči je žival imela mesnato rdeče kolače / kolač žice / lisica se je zvila v kolač 4. nar. vzhodno hlebec (kruha): spekla je pet kolačev / kolač rženega kruha ♪
  8.      koláček  -čka m (á) 1. manjšalnica od kolač: mati je spekla vsakemu otroku svoj kolaček 2. redko pecivo, zlasti okroglo, kolobarjasto: jesti kolačke; postregli so jima s sadnim sokom in krhkimi kolački ♪
  9.      kolár 1 -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem lesenih delov vozov: polomljeno kolo odnesi h kolarju / fant se uči za kolarja ♪
  10.      kólati  -am nedov. (ọ̑) nar. belokranjsko plesati kolo: sprva so kolali počasi, nato pa vedno hitreje ♪
  11.      kólce  -a s (ọ̄) nar. zahodno kolesce, kolo: sneti kolce z vozička ♪
  12.      kolesárnica  -e ž (ȃ) pokrit prostor za shranjevanje koles: kolesarnico imajo v kleti; spraviti kolo v kolesarnico / šolska, tovarniška kolesarnica ♪
  13.      kolésce  -a s (ẹ̑) 1. manjšalnica od koló: kolesca se vrtijo; delovati kot kolesca mehanizma / stol na kolescih / gonilno, zobato kolesce; pren., ekspr. človek je le kolesce v tehničnem in družbenem stroju ∙ pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški ♦ obrt. kopirno kolesce priprava s kolescem za prenašanje krojev s krojne pole na papir ali s kroja na tanjše gladko blago; rib. (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice 2. s prilastkom kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki: kolesce čebule, limone / pojedel je pet kolesc salame / zrezati korenje na kolesca ♪
  14.      kolésen  -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koló: kolesni deli / oglušujoč kolesni ropot / kolesni obroč, plašč ♪
  15.      kolesníca  -e ž (í) 1. sled, ki jo zapusti kolo vozila: v vlažni zemlji je bilo videti sveže kolesnice; voz je zarezal globoke kolesnice / zavoziti iz kolesnic; v kolesnicah je stala voda 2. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: dogodile so se stvari, ki so ga vrgle iz kolesnic; spet je v starih kolesnicah / hodijo po zvoženih kolesnicah ♪
  16.      koléšček  -čka m (ẹ̑) nav. ekspr. 1. manjšalnica od kolesce, koló: zavrteti kolešček za pol kroga / igrača na koleščkih; pren. on ni samostojen človek, pač pa le kolešček v mehanizmu administrativnega aparata ∙ pog., šalj. koleščki (v glavi) se mu prepočasi vrtijo je nekoliko čudaški; pog., šalj. en kolešček v glavi ima preveč, mu manjka je nekoliko čudaški 2. s prilastkom kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki: za prst debeli koleščki žemlje / dodati nekaj koleščkov hrena / zrezati klobaso, korenje na koleščke ♪
  17.      kolínski  -a -o prid. (ȋ) redko, v zvezi kolinska voda kolonjska voda: v sobi diši po kolinski vodi ♪
  18.      kólje  -a s (ọ́) več kolov, koli: impregnirati, ostriti kolje; postavljati kolje k paradižnikom, v vinogradu; hrastovo, kostanjevo kolje; trtno, vinogradniško kolje ♪
  19.      kolník  -a m (í) nar. kolovoz: po kolnikih so ropotali vozovi (M. Kranjec) ♪
  20.      kolút  -a m (ȗ) ploščat okrogel predmet: na komatih so se bleščali kovinski, medeninasti koluti; kovanci imajo večinoma obliko koluta; sonce je kot žareč kolut / koluti dima so se vili pod strop kolobarji ♦ avt. zavorni kolut vrtljiva plošča ob notranji strani avtomobilskega kolesa, ki jo pri zaviranju stiskata zavornika; strojn. torni kolut ki s trenjem prenaša vrtenje z ene gredi na drugo // tak predmet z žlebom na obodu: naviti žico na kolut; previti filmski trak z večjega na manjši kolut; vrv žičnice je enakomerno drsela po kolutih; kolut v škripčevju ♪
  21.      komisíja  -e ž (ȋ) 1. skupina ljudi za opravljanje posebnih nalog, izvoljena ali imenovana navadno za določen čas: komisija se sestane, zaseda; izvoliti, sestaviti komisijo / predlagali so ga v nadzorno komisijo / izpit opravlja pred komisijo; stalne in občasne komisije / publ. kongres dela v komisijah ločeno po skupinah in obravnavani tematiki / ocenjevalna, preiskovalna komisija; volilna komisija ki ji je poverjena skrb za organizacijo in pravilno izvedbo volitev; terminološka komisija; komisija za delovna razmerja; komisija za telesno kulturo ∙ pog. bolnik mora na komisijo na komisijski pregled; pog. sosed mu grozi s komisijo s komisijskim ogledom 2. ekon. komisijski posli: imeti dobiček od komisije 3. pog. komisijska trgovina: kolo je kupil v komisiji ♪
  22.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  23.      koriándol  -a m (ȃ) nav. mn. 1. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na maškaradi so si metali konfete in koriandole 2. nar. primorsko barvast papirček, navadno okrogel za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah; konfet: ves je bil posut s koriandoli ♪
  24.      kosmíčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. nav. ekspr. trgati na majhne kosme, nitke: kosmičiti vato 2. kem. izločati majhne delce iz koloidne raztopine ali prah iz plina v obliki kosmičev: kosmičiti vodo kosmíčiti se tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini: blago se kosmiči // redko sprijemati se (v kepe): barva se kosmiči ♪
  25.      kotáč  -a m (á) knjiž., redko 1. kolo (pri vozu): bližal se je voz, škripaje s kotači // skuter: kotač je bil najprimernejše prevozno sredstvo za patrulje 2. zvitek, kolobar: na krovu so ležali kotači vrvi ◊ zool. polž s stožčasto hišico, Calliostoma ♪

   178 203 228 253 278 303 328 353 378 403  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA