Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (9.951-9.975)



  1.      dialéktičen 1 -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na dialektiko: dialektična metoda; dialektična filozofska smer; dialektične zakonitosti / dialektičen razvoj; dialektično mišljenje; dialektična protislovja ♦ filoz. dialektični materializem nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja dialéktično prisl.: gledati na razvoj družbe dialektično; dialektično obravnavati problem
  2.      dialéktik  -a m (ẹ́) 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik 3. redko govornik, ki zna prepričati
  3.      dialéktika  -e ž (ẹ́) 1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja ♦ filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje // gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika; dialektika prirode, zgodovine 2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika; ostra dialektika // v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov 3. publ. dialektičnost: dialektika pojmov; dialektika Prešernove umetnine
  4.      dialektizácija  -e ž (á) lingv. 1. nastajanje dialektov: dialektizacija slovenskega jezika 2. uvajanje dialektizmov: boj Prešernovega kroga zoper Metelkovo dialektizacijo
  5.      dialektológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za dialektologijo
  6.      dialíza  -e ž () kem. ločevanje kristaloidov od koloidov z opno
  7.      dialóg  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor: imela sta dolg dialog; dialog med njima je bil iskren / za avtorja so značilni zgoščeni dialogi; delo je napisano v obliki dialoga / dramski, filmski dialog 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: sedanja situacija odpira, omogoča dialog; prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom; dialog med vzhodnim in zahodnim svetom
  8.      dialogizírati  -am nedov. in dov. () knjiž. 1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest 2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati dialogizíran -a -o: dialogizirana novela, pesnitev
  9.      diamagnéten  -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. v katerem je gostota magnetnega polja manjša, kot bi bila v praznem prostoru: diamagnetna snov
  10.      diamánt  -a m (ā) 1. najtrši drag kamen, navadno brezbarven, ki močno lomi svetlobo: brušenje diamantov; uhani z diamanti in safirji; steklo je počilo, kot bi ga razil z diamantom ∙ publ. črni diamant premog 2. pog. diamantno rezilo: rezati steklo z diamantom ◊ min. ena izmed oblik ogljika; tisk. tiskarska črka, po velikosti med briljantom in perlom
  11.      diamánten  -tna -o prid. () nanašajoč se na diamant: diamantni lesk / zlat diamantni prstan; diamantna krona ● diamantna poroka šestdesetletnica poroke; biserna porokateh. diamantno rezilo priprava za rezanje stekla z diamantno konico
  12.      diametrálen  -lna -o prid. () skrajno različen, popolnoma nasproten: diametralni nazori; diametralna pozicija / ekspr. diametralno nasprotje zelo velikogeom. diametralni točki točki, ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera diametrálno prisl.: stališča se diametralno razlikujejo; diametralno nasprotni interesi
  13.      diapozitív  -a m () fot. pozitivna fotografska slika na filmu ali steklu, ki jo je mogoče projicirati: predvajati diapozitive; barvni diapozitivi; šola ima bogato zbirko diapozitivov; predavanje z diapozitivi
  14.      diastáza  -e ž () kem. encim, ki pospešuje razkroj škroba v sladkor; amilaza
  15.      diatéka  -e ž (ẹ̑) zbirka diapozitivov: ima bogato diateko; na šoli so uredili diateko za pomoč pri pouku
  16.      diatermíja  -e ž () med. pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence: zdraviti revmo z diatermijo
  17.      diatermíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na diatermijo: diatermijski aparat / diatermijsko zdravljenje
  18.      diatoméjski  -a -o prid. (ẹ̑) petr. ki vsebuje lupinice diatomej: diatomejska prst; diatomejsko blato
  19.      díázo...  prvi del zloženk (-) kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan
  20.      díckensovski  -a -o [dik-] prid. () tak kot pri Dickensu: dickensovski način pripovedovanja
  21.      díči  medm. () pri igri z otrokom ob posnemanju jahanja izraža spodbudo, veselje: Diči, diči, diča, urno na konjiča (O. Župančič)
  22.      díčiti  -im nedov.) zastar. krasiti, lepšati: čelo mu diči lovorov venec; ciprese dičijo grobove; rada se je dičila s trakovi in čipkami / diči ga marljivost in skromnost díčiti se zastar. hvaliti se, bahati se: rad se diči s svojim delom
  23.      didáktičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip; didaktične metode; didaktično usposabljanje učiteljev 2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film; didaktična literatura; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja
  24.      didáktik  -a m (á) strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik
  25.      diecéza  -e ž (ẹ̑) 1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota katoliške cerkve; škofija: kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc

   9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 10.051  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA