Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (9.201-9.225)


  1.      čŕtati  -am nedov. (ŕ ȓ) 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal // izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj čŕtati se kazati se v obrisih: planine se ostro črtajo na svetlem ozadju; njeno telo se je razločno črtalo pod gubami obleke; pren. na obrazu se ji črta skrb čŕtan -a -o: kdor ne bo plačal vpisnine, bo črtan; problem je črtan z dnevnega reda / črtani papir, zvezek ki ima črte ♪
  2.      čŕtež  -a m (ȓ) 1. knjiž. kar je narisano; risba, skica: narisal je črtež taborišča / črtež nazorno kaže razvoj manjšinskih šol / od ozadja se je izrazito odražal črtež njegove glave obris, kontura 2. zastar. idejni osnutek, načrt: naredil je natančen črtež za napad; pisatelj je prvotni črtež za roman spremenil ♪
  3.      čŕtkanje  -a s (ŕ) glagolnik od črtkati: črtkanje stranskih ploskev / kartografsko črtkanje ♪
  4.      čŕtkati  -am nedov. (ŕ r̄) 1. delati s črtkami enakomerno prekinjeno črto: višine v trikotniku črtkaj // delati črtke: črtkati po papirju 2. označevati z vzporednimi črtkami: rudarska področja črtkajte poševno ◊ geogr. delati črtke, katerih zgoščenost označuje na zemljevidih vzpetine čŕtkan -a -o: črtkana črta; črtkana ploskev ♪
  5.      čŕv  -a m (ȓ) 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv // ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu ● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj ♪
  6.      čŕvast  -a -o prid. (ȓ) 1. podoben črvu: črvast podaljšek slepega črevesa; črvasta oblika telesa 2. tak kot pri črvu: črvasto gibanje črev čŕvasto prisl.: črvasto se zvijati ♪
  7.      črvíčiti  -im nedov. (í ȋ) pog. 1. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: že spet ga črviči; otroke rado črviči po trebuhu 2. ekspr. vznemirjati, mučiti: vemo, kaj vas črviči; razpravljali so o vprašanjih, ki črvičijo današnjega človeka ♪
  8.      črvína  -e ž (í) redko črvojedina: miza je polna črvin ♪
  9.      črvívec  -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec ◊ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika ♪
  10.      črvojéd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) redko črviv: črvojeda miza ♪
  11.      čubéti  -ím nedov. (ẹ́ í) ekspr., redko čemeti: kakor senca je čubel v kotu pivnice / brez misli je čubel predse ♪
  12.      čúček  -čka m (ū) nar. zahodno, ekspr. omejen, neumen človek: ste sami čučki s prazno glavo / kot nagovor o ti čuček, vse si pozabil ♪
  13.      čúčka  -e ž (ȗ) redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj) ♪
  14.      čúd  -i ž (ȗ) knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč ♪
  15.      čúda  prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čuda gosta trava; čuda malo prostora 2. izraža zelo veliko količino: po travnikih se je paslo čuda živali / nakradli so čuda; prim. začuda ♪
  16.      čudáški  -a -o prid. (á) ki se po nazorih, navadah loči od drugih in je navadno zaprt vase: zagrizen, čudaški samec; je čudaške narave; nekoliko čudaška je, samo v knjigah čepi / čudaške navade ♪
  17.      čudáštvo  -a s (ȃ) lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red // čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja ♪
  18.      čúden  -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
  19.      čúdenje  tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
  20.      čudésen  -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž. čudovit: gore je oblival odsev čudesne svetlobe / čudesno delovanje narave // čuden, čudežen: gledali so jo kot nenavadno, čudesno stvar ♪
  21.      čúdež  -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
  22.      čúdežen  -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪
  23.      čúdežnik  -a m (ȗ) redko kdor ima izredne, čudežne sposobnosti: otrok čudežnik ♪
  24.      čúdežnost  -i ž (ȗ) lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva ♪
  25.      čudíti se  in čúditi se -im se nedov. (ȋ ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji // čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti čudíti in čúditi preh., neustalj. spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim ♪

   9.076 9.101 9.126 9.151 9.176 9.201 9.226 9.251 9.276 9.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA