Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (9.078-9.102)


  1.      človéški  -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na človek 1—2: a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje ● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško ◊ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega ♪
  2.      človéštvo  -a s (ẹ̑) 1. vsi ljudje na svetu: delati v korist domovine in človeštva; njegovo ime je zapisano v zgodovini človeštva; odgovornost pred človeštvom in zgodovino 2. zastar. človečnost: človeštvo, prijateljstvo, zvestoba ♪
  3.      čmážiti  -im nedov. (á ȃ) redko cmariti: kuharice so kar naprej nekaj čmažile in pekle / zabela se čmaži v ponvi ♪
  4.      čmeríka  tudi čemeríka -e [druga oblika čǝm in čem] ž (í) 1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla 2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko ◊ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album ♪
  5.      čmeríkast  tudi čemeríkast -a -o [druga oblika čǝm in čem] prid. (í) ekspr., redko čemeren: čmerikast možak ♪
  6.      čmokáti  -ám nedov. (á ȃ) redko dajati cmokanju podobne glasove; cmokati: čmokati po blatu ♪
  7.      čmôkniti  -em dov. (ó ȏ) ekspr. slišno, plosko pasti; cmokniti: čmokniti v blato, v vodo; kakor vreča je čmoknil na tla / pazi, da ne čmokneš ♪
  8.      čmŕlj  -a m (ŕ) čebeli podobna žuželka z debelim, kosmatim telesom: po cvetju brenčijo čebele in čmrlji; brenčati ko čmrlj ♪
  9.      čmŕljček  -čka m (ŕ) nav. ekspr. manjšalnica od čmrlj: čmrljčki in čebelice / kot nagovor ti moj čmrljček ♪
  10.      čmŕljevka  -e ž (ŕ) zool. čmrlju podobna muha z rdečkastim zadkom, Volucella bombylans ♪
  11.      čóba  -e ž (ọ́) nav. mn., nar. vzhodno velika živalska ustnica; šoba: konj je grabil travo s slinastimi čobami // ustnice, usta: Taki imajo še materino mleko na čobah. Kaj ti vedo, kaj je zemlja (F. Godina) ♪
  12.      čobódra  -e ž (ọ̑) slabš. 1. gosta, tekoča zmes: iz kotla je tekla črna, gnojnici podobna čobodra; mlečna čobodra; pren. jezikovna čobodra 2. slaba pijača: v tej gostilni točijo samo čobodro // slaba jed, navadno redka: glasno je srebal čobodro iz sklede; vse leto boš otepal neslano čobodro 3. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po čobodri 4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: zaradi očeta bom pomagal fantu iz te čobodre; sebi je pomagal, nas je pa pustil v tej čobodri ♪
  13.      čobodráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr., redko 1. čofotati: nekje za ovinkom čobodrajo race v vodi / otroci čobodrajo po mlaki 2. hitro in nerazločno govoriti; žlobudrati: čobodra po turško ♪
  14.      čofáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno, plosko udarjati po vodi: z veslom čofa po gladini // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: otroci čofajo po blatu 2. preh., ekspr. slišno, plosko udarjati z roko: čofa ga po ustih 3. ekspr., redko slišno, plosko padati: drobci streliva čofajo v mehko prst ♪
  15.      čôfiti  -im in čófiti -im dov. (ó ȏ; ọ́ ọ̑) redko čofniti: čofiti v vodo / čofila ga je po ustih ♪
  16.      čôfniti  -em in čófniti -em dov., tudi čofníte; tudi čofníla (ó ȏ; ọ́ ọ̑) ekspr. 1. slišno, plosko pasti: težka kaplja je čofnila na tlak 2. pog. pasti sploh: drži se, da ne boš čofnil // žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: ponavlja, lani je čofnil 3. preh. slišno, plosko udariti z roko: čofnila ga je po licu ♪
  17.      čofotánje  -a s (ȃ) glagolnik od čofotati: zaslišali so čofotanje in vpitje kopalcev / čofotanje otrok po blatu ♪
  18.      čofotáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. slišno, plosko udarjati po vodi: otrok čofota v banjici / raca čofota s krili po vodi // ekspr. hoditi po vodi, po čem redkem: čofotati po lužah, po blatni poti 2. slišno, tleskajoče padati ali teči: studenec čofota v korito; voda čofota s strehe // dajati tleskajoče, zamolkle glasove: škornji so zajemali vodo in ob vsakem koraku čofotali; brezoseb. pod nogami je čofotalo čofotáje: čofotaje bresti vodo čofotajóč -a -e: čofotajoč dež ♪
  19.      čofôtniti  -em dov. (ó ȏ) 1. slišno, plosko udariti po vodi: riba je čofotnila z repom 2. pog., ekspr. pasti: zakrilil je z rokami in čofotnil v reko 3. brezoseb. dati tleskajoč, zamolkel glas: ob vsakem zamahu z veslom je čofotnilo ♪
  20.      čohálnik  -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 1. redko čohalo: očistiti čohalnik 2. agr., lov. drevo, kol, ob katerega se čoha živina ali divjad ♪
  21.      čohálo  -a s (á) krtači podobna kovinska priprava za čiščenje živine: odrgniti blato s čohalom; konjsko čohalo ♪
  22.      čoháti  -ám in čóhati -am nedov. (á ȃ; ọ̑) 1. drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohati kravo, psa za ušesi; svinja se čoha ob pregrado / nizko: ne čohaj se kar naprej! čohati se pod pazduho ∙ nizko ne čohaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo 2. s čohalom čistiti: neprestano krtači in čoha svoje konje ♪
  23.      čohljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo drgniti, praskati po koži, zlasti žival: čohljati psa po glavi; čohlja si brado ♪
  24.      čòk  čôka m (ȍ ó) 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno / stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok ◊ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu ♪
  25.      čôkast  -a -o prid. (ó) redko čokat: ni ne vitek ne čokast ♪

   8.953 8.978 9.003 9.028 9.053 9.078 9.103 9.128 9.153 9.178  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA