Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (8.878-8.902)


  1.      čêpek  -pka m (ē) manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek ◊ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih ♪
  2.      čepênje  -a s (é) glagolnik od čepeti: od čepenja ga bolijo noge / nezdravo čepenje med štirimi stenami ♦ šport. smučarsko čepenje drža telesa, ki omogoča večjo stabilnost pri vožnji ♪
  3.      čepériti se  -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑) redko ščeperiti se: v mrazu se vrabci čeperijo / čeperil se je ob čednem dekletu ♪
  4.      čepéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. stati na zelo skrčenih nogah: otroci čepijo in se igrajo s peskom; pastirji čepijo okrog ognja / kokoš čepi na gredi; mačka čepi pod mizo 2. ekspr. negibno, zgrbljeno sedeti: babica ves dan čepi za pečjo; po klopeh čepijo ženske; čepi za mizo kot kup nesreče; pren. bajta čepi pod gozdom; glava mu čepi med pleči; na koncu nosa mu čepijo očala 3. pog., ekspr. biti, nahajati se kje: ves dan čepi v sobi; vsak dan smo čepeli v zasedi; mladi bi kar naprej čepeli skupaj in kramljali ● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; pog., ekspr. na vsakem sestanku čepi se ga udeleži; star. še zmeraj čepi na gruntu ga ne prepusti nasledniku; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; pog., ekspr. že dolgo čepi pri nalogi se ukvarja z njo, jo sestavlja; ekspr. že dve leti čepi v prvem razredu hodi v prvi razred; ekspr. samo doma čepi nikamor ne gre; ekspr. čepi nad svojim razredom kakor koklja nad piščanci ga skrbno varuje čepé: čepe ne morem dolgo zdržati čepèč -éča -e: čepeč na otrplih nogah; po tleh čepeči jetniki dremljejo ♪
  5.      čépica  -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico; nočna čepica; operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica; norčevska čepica s kraguljčki; čepica s ščitkom / baskovska čepica ◊ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča ♪
  6.      čépičast  -a -o prid. (ẹ̄) redko podoben čepici: čepičasto pokrivalo ♪
  7.      čepínec  -nca m (ȋ) redko lesen zamašek, navadno za sode; čep: izbiti sodu čepinec // obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj; čepnik ♪
  8.      čépka  -e ž (ẹ̑) redko, zlasti v ruskem okolju kapa, kučma: pokrit s toplo kunjo čepko ♪
  9.      čépljec  -a [jǝc] m (ẹ̑) bot., navadno v zvezi beli čepljec visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih; zlati koren ♪
  10.      čépnik  -a m (ẹ̑) obrt. sveder za vrtanje čepnih lukenj: navrtati dogo s čepnikom // svedru podobno orodje za izdiranje čepov iz sodov ♪
  11.      čepràv  vez. (ȁ) v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: večerja nama ni teknila, čeprav je bila izvrstna; avto bom prodal, čeprav v izgubo // za omejevanje: izdajo spremljajo tehtne, čeprav skope urednikove opombe; ponosni smo na ta svoj, čeprav skromni prispevek // za izvzemanje: priden je, čeprav ne posebno nadarjen ● ekspr. pa čeprav te nikoli več ne vidim vseeno mi je, če te še kdaj vidim ali ne ♪
  12.      čepún  -a m (ȗ) nar. posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: vtakniti oslo v čepun ♪
  13.      čepúr  -ja m (ú) nar. posoda za shranjevanje osle pri košnji; oselnik: Nato je pokril koso s travo, odpasal čepur in ga zaril v zemljo (A. Novačan) ♪
  14.      čér  -í ž (ẹ̑) nav. mn. večja, ostra skala: težko se je bilo izogibati nevarnim čerem in pečinam; ladja nasede na čeri; ostanki snega med čermi; koralne, morske čeri; izprane, ostre čeri; samotna čer na pobočju; pren. s prijaznimi besedami se je v pogovoru izogibal nevarnim čerem ♪
  15.      čerén  -a -o prid. (ẹ̑) redko ki ima veliko čeri: čereni obalni pas ♪
  16.      čérfa  -e ž (ẹ̑) nar. lončena skleda za mleko: Izpraznili smo čerfo kislega mleka (I. Tavčar) ♪
  17.      čèrh  čêrha m (ȅ é) nar. (koruzni) storž: Frčejeva Reza jih [prašiče] je vabila s sabo s čerhom turščice (J. Jalen) ♪
  18.      čerkéska  -e ž (ẹ̑) v kavkaškem okolju suknji podobno moško oblačilo: oborožena jezdeca v čerkeskah ♪
  19.      čeróvje  -a s (ọ̑) redko več čeri: divje, razjedeno čerovje ♪
  20.      červónec  -nca m (ọ̑) starejši sovjetski bankovec za deset rubljev: plačati s červonci ♦ num. ruski zlatnik, kovan v 18. in 19. stoletju ♪
  21.      česálo  -a s (á) 1. vet. glavnik za česanje grive in repa: snažiti živino s česalom; česalo za konje 2. obrt. glavniku podobna priprava za česanje dolgovlaknatega prediva ♪
  22.      česáti  čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove // (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič) 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak česán -a -o: tekst. česana volna tanka dolgovlaknata volna; česano predivo ♪
  23.      čêsen  -sna m (é) začimbna rastlina z dolgimi ozkimi listi ali njeni iz strokov sestavljeni podzemeljski deli: puliti česen; dišati po česnu; začiniti ribe z zdrobljenim česnom; glavica, strok česna; star. kot česen beli zobje ♦ bot. divji česen gozdna rastlina z belimi cveti v kobulih, ki diši kot česen; čemaž ♪
  24.      česljáti  -ám nedov. (á ȃ) česati v kratkih potegljajih: česljati si bradico; pren. veter mehko česlja strnišče ♪
  25.      česnáč  -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: bahav česnač ♪

   8.753 8.778 8.803 8.828 8.853 8.878 8.903 8.928 8.953 8.978  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA