Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ko (76-100)
- kočeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj 2. knjiž., redko zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi ♪
- kóčevnik in kočévnik -a m (ọ̄; ẹ̑) zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomad, pastir: taborišče kočevnikov ♪
- kóčevniški in kočévniški -a -o prid. (ọ̄; ẹ̑) nanašajoč se na kočevnike: kočevniški način življenja / kočevniška ljudstva ♪
- kočévski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Kočevarje, Kočevje ali Kočevsko: kočevski gozdovi / kočevski premog / kočevska nemščina nemščina, ki so jo govorili v Kočevju živeči Nemci / Kočevski zbor Zbor odposlancev slovenskega naroda ♪
- kočévščina -e ž (ẹ̑) kočevska nemščina: ogovoril ga je v kočevščini ♪
- kóčica -e ž (ọ́) manjšalnica od koča: nizka lesena kočica ♪
- kóčič -a m (ọ̄) zool. rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem; navadni prašiček ♪
- kočíja -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
- kočijáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na kočijaže: kočijaško delo / kočijaški konj kočijski konj ♪
- kočijáž -a m (á) voznik kočije: kočijaž je pognal konja ♪
- kočijážiti -im nedov. (á ȃ) knjiž. upravljati, voditi kočijsko vprego: oče je sedel spredaj in kočijažil / kočijaži že trideset let ♪
- kočíjen -jna -o (ȋ) pridevnik od kočija: kočijne vzmeti; kočijna vratca ♪
- kočíjica -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico ♪
- kočíjnik -a m (ȋ) knjiž. del kočije, namenjen za potnike: kočijnik se je zazibal / pripeljal se je s poštnim kočijnikom s (poštno) kočijo ♪
- kočíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kočijo: kočijsko okno / kočijski konj konj, vprežen v kočijo; kočijska vprega ♪
- kočírati -am nedov. (ȋ) redko kočijažiti: gospodar je sam kočiral ♪
- kóčka -e ž (ọ́) nar. vzhodno hišica, bajtica: imel je le njivo in napol podrto kočko ♪
- kočljív -a -o prid., kočljívejši (ȋ í) 1. nav. ekspr. ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege: pogovor je postajal kočljiv; kočljivo vprašanje / kočljiv človek pretirano občutljiv / znašli so se v kočljivem položaju // ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost: dobiti kočljivo nalogo; reševati kočljive zadeve / kočljiv poklic 2. zastar. izbirčen, zahteven: otrok je razvajen in kočljiv / opravljen s kočljivo skrbnostjo (pretirano) veliko ♪
- kočljívec -vca m (ȋ) 1. ekspr., redko pretirano občutljiv človek: nič se mu ne sme reči, ker je tak kočljivec 2. zastar. izbirčnež, zahtevnež: on ni tak kočljivec, da tega ne bi jedel ♪
- kočljívost -i ž (í) lastnost, značilnost kočljivega: zaradi kočljivosti položaja se je umaknil / ekspr. takšne kočljivosti me ne zanimajo kočljive stvari ♪
- kóčna -e ž (ọ̄) geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline; krnica ♪
- kóčnik -a m (ọ̄) zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane: manjkata mu dva kočnika; otroku že raste kočnik ♦ anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti ♪
- kóčnjak tudi kočnják -a m (ọ̄; á) star. kočnik: zlomil se mu je kočnjak ♪
- kočúra -e ž (ȗ) slabš. grda, slaba hiša: kočura mu je pogorela; živi v stari kočuri // hiša sploh: celo življenje je varčeval za to kočuro ♪
- kód -a m (ọ̑) teh. dogovorjen znak, sestavljen iz enega ali več znakov, ki predstavlja določen podatek, informacijo: vsaka črka ima, predstavlja svoj kod; izračunati zapisane kode števil; dešifrirati, sestaviti sistem kodov // sistem takih znakov: sestaviti kod / prevesti sporočilo v kod / zapisati v kodu / črkovni, številčni kod; satelit dobiva povelja v binarnem kodu ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226