Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (5.451-5.475)


  1.      zakotíti  -ím dov., zakótil (ȋ í) pri živalih zaploditi: izbrani samci zakotijo številen zarod zakotíti se 1. redko razmnožiti se, namnožiti se: komarji so se zakotili; po gozdovih so se zakotili medvedi 2. ekspr. nastati, pojaviti se: zaradi nečistoče so se zakotile bolezni ♪
  2.      zakótje  -a s (ọ̑) težje opazen prostor ob kotu, robu kakega prostora: v hiši ni zakotja, ki ne bi bilo uporabljeno; zakotja dvorišča, mesta; zakotje ob ognjišču / vasica leži v tihem zakotju; zakotje doline, gozda // težje opazen, skriven prostor, kraj: vidra pobegne v svoje zakotje; skrivati se v votlih drevesih in podobnih zakotjih // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen kraj: novica se je razširila tudi v zakotja; naseliti se, živeti v zakotju ♪
  3.      zakotljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotljati sod / orehi se zakotljajo na vse strani ♪
  4.      zakótnik  -a m (ọ̑) 1. ekspr. kdor živi v zakotju: tak zakotnik o tem ne more odločati 2. star. preužitkar: po prihodu snahe sta postala zakotnika ♪
  5.      zakótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost zakotnega: zakotnost kraja / ekspr. zakotnost krčme / ekspr. kraji so res odročni, toda prebivalci so prerasli svojo zakotnost ♪
  6.      zakotrljáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. zakotaliti, zavaliti: zakotrljati obroč / zakotrljati sod na voz / krogla se zakotrlja / zakotrljati se v jarek ♪
  7.      zakòv  -óva m (ȍ ọ̄) teh. zveza česa s kovico, kovicami: ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto / dvoredni zakov s kovicami v dveh vrstah; prekriti pri katerem se kosa na robu prekrivata, skladovni zakov pri katerem sta kosa položena drug na drugega; zaplatni zakov z zaplato // mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami: za tekočino neprepusten zakov ♪
  8.      zakovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zakovati: zakovanje okovov / zakovanje konja ♪
  9.      zakováti  -kújem dov., zakovál (á ú) 1. s kovanjem narediti a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata ♦ teh. zakovati kovico b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja ● ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka ∙ v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan ♪
  10.      zakóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zakov ali zakovanje: zakovno mesto ♦ teh. zakovno kladivo kladivo za zakovanje kovic; žel. zakovni obroč obroč, ki se zakuje ob kolesni obroč, da ta ne more zdrkniti ♪
  11.      zakóvica  -e ž (ọ̑) teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli; kovica: zakovica drži, popusti; povezati, spojiti kosa pločevine z zakovicami; aluminijasta, medeninasta zakovica; ploščata zakovica; glava zakovice; luknja za zakovico / galanterijska zakovica / okrasiti pas z zakovicami; jermenske zakovice; zakovice za kovčke / zakovati zakovico ♪
  12.      zakóvičar  -ja m (ọ̑) teh. kdor koviči: delo zakovičarja / zakovičarji jeklenih konstrukcij ♪
  13.      zakóvičen  -čna -o prid. (ọ̑) teh. kovičen: zakovična glava / zakovična luknja ♪
  14.      zakovíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od zakovičiti: zakovičenje kosov pločevine / kladivo, stroj za zakovičenje ♪
  15.      zakovíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top zakovíčen -a -o: zakovičeni plošči ♪
  16.      zakóžen  -žna -o prid. (ọ̑) zastar. 1. podkožen: zakožno gnojno vnetje 2. velik, hud: zakožen sovražnik ♪
  17.      zakrinkováti  -újem nedov. (á ȗ) ekspr. prikrivati, zakrivati pravo, resnično bistvo, podobo česa: zakrinkovati resničnost // prikrivati, zakrivati: zakrinkovati svoje pravo prepričanje ♪
  18.      zalkoholizírati  -am dov. (ȋ) dodati čemu alkohol: zalkoholizirati kompot zalkoholizíran -a -o opit, pijan: zalkoholiziran človek; že zjutraj je bil zalkoholiziran ♪
  19.      zamórčkov  -a -o (ọ̑) svojilni pridevnik od zamorček: zamorčkova glava ♪
  20.      zanikoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) nav. ekspr. kdor kaj zanikuje: ta filozof je zanikovalec človekove svobodne volje / zanikovalec življenjske resničnosti / knjiž. med mladimi je bilo v tistem obdobju veliko zanikovalcev ♪
  21.      zanikoválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki izraža, vsebuje zanikanje, odklanjanje: pesnikov zanikovalni odnos do življenja / zanikovalna kretnja ♪
  22.      zanikoválski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na zanikovalce ali zanikovalstvo: zanikovalska miselnost / pesnikov zanikovalski odnos do stvarnosti / zanikovalska narava te filozofske smeri ♪
  23.      zanikoválstvo  -a [u̯s tudi ls] s (ȃ) knjiž. mišljenje ali ravnanje, ki temelji na negativnem, odklonilnem odnosu do vsega: nasprotovati zanikovalstvu / pojav zanikovalstva v poeziji tistega časa ♪
  24.      zanikovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zanikovati: zanikovanje izjav / zanikovanje spoznavnih možnosti / zanikovanje družbenih norm ♪
  25.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪

   5.326 5.351 5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA