Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ko (5.176-5.200) 
- usekovánje -a s (ȃ) glagolnik od usekovati: zaslišalo se je usekovanje ♪
- usekováti -újem nedov. (á ȗ) 1. odstranjevati sluz iz nosu: usekovati otroka / usekovati si nos 2. star. odstranjevati ogorek; otrinjati: usekovati trsko / usekovati svečo usekováti se s pihanjem zraka skozi nos odstranjevati iz njega sluz: ženske so si brisale oči in se usekovale; glasno, močno se usekovati; usekovati se v robec ♪
- uskóčenje -a s (ọ̑) glagolnik od uskočiti se: uskočenje tkanine po dolžini in širini ♪
- uskočíti uskóčim dov. (ȋ ọ̑) knjiž. pobegniti: posrečilo se mu je uskočiti iz ječe; po tem dogodku je uskočil čez mejo // prestopiti v drugo skupino, stranko: uskočiti k sovražniku; pozneje je uskočil nazaj na njihovo stran, v njihovo stranko ♪
- uskočíti se uskóčim se dov. (ȋ ọ̑) postati manjši po obsegu: pri pranju se je blago uskočilo ● ekspr. ali se ti je pamet uskočila zakaj govoriš, ravnaš tako neumno ♪
- uskòk -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) 1. zgod. begunec izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega ozemlja napada zlasti turške enote: hajduki in uskoki / žumberški Uskoki 2. knjiž. kdor prestopi v drugo skupino, stranko: imeli so ga za uskoka ♪
- uskókinja in uskôkinja -e ž (ọ̄; ō) ženska oblika od uskok: uskokinje in hajdukinje ♪
- uskóški -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na uskoke ali uskoštvo: uskoški poglavar / uskoška ljudska noša / uskoško življenje ♪
- uskóštvo -a s (ọ̑) knjiž. prestop v drugo skupino, stranko: grajali so njegovo uskoštvo; narodno uskoštvo ♪
- utekočíniti -im dov. (í ȋ) 1. spremeniti iz plinastega stanja v tekoče: utekočiniti plin; pri tej temperaturi se para utekočini 2. narediti, povzročiti, da trdna snov preide v tekočo: utekočiniti milo; na toplem se je mast utekočinila utekočínjen -a -o: utekočinjeni kisik; jeklenka utekočinjenega plina ♪
- utekočínjanje -a s (í) glagolnik od utekočinjati: naprava za utekočinjanje plina / utekočinjanje hrane v prebavilih ♪
- utekočínjati -am nedov. (í) 1. spreminjati iz plinastega stanja v tekoče: utekočinjati kisik; para se je začela utekočinjati 2. delati, povzročati, da trdna snov preide v tekočo: utekočinjati mleko v prahu z dodajanjem mlačne vode; mast se že utekočinja / hrana se v prebavilih utekočinja ♪
- utekočínjenje -a s (ȋ) glagolnik od utekočiniti: utekočinjenje pare, plina ♪
- utekočinljív -a -o prid. (ȋ í) ki se da utekočiniti: utekočinljive snovi ♪
- uzakonítev -tve ž (ȋ) glagolnik od uzakoniti: uzakonitev delavskega samoupravljanja ♪
- uzakóniti -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo // z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado 2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v kolektivu / uzakoniti pisavo ♦ jur. uzakoniti zakonski predlog uzakónjen -a -o: uzakonjena kazen, pravica; uzakonjena pravila vedenja ♦ jur. uzakonjeno pravo pravo, določeno z zakoni ♪
- uzakónjati -am nedov. (ọ́) 1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjati nove kazni, pravice / tak nadzor uzakonja več paragrafov // z zakonom priznavati ali dovoljevati: nova ustava v marsičem uzakonja stvarno stanje / uzakonjati oblast 2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjati novo modo / pravopis uzakonja obe obliki / publ. objektivna struktura družbe uzakonja oblastveno strukturo določa, je vzrok ♦ jur. uzakonjati zakonske predloge ♪
- uzakónjenje -a s (ọ̑) glagolnik od uzakoniti: uzakonjenje šolske obveznosti / uzakonjenje nove oblasti / uzakonjenje pravopisnih pravil ♪
- uzakonjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, utemeljevati z zakonom: uzakonjevati nove obveznosti, pravice; s tem določilom so se vnaprej uzakonjevale odločbe najvišjega sodišča // z zakonom priznavati ali dovoljevati: tak položaj delavca uzakonjuje ustava / uzakonjevati oblast 2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakonjevati drugačne navade / pravopis uzakonjuje domačo pisavo te tujke ♦ jur. uzakonjevati zakonski predlog ♪
- válčkov -a -o prid. (á) nanašajoč se na valček, ples: valčkov ritem / valčkov ples ♪
- važnjákovič -a m (á) žarg. bahač, postavljač: ta važnjakovič hoče imeti zmeraj zadnjo besedo ♪
- vèčpoménskost -i ž (ȅ-ẹ̑) lastnost, značilnost večpomenskega: večpomenskost besed / večpomenskost besedila ♪
- véko -a s (ẹ̄) zastar. veka: utripati z veki; trepalnice na veku ♪
- vékomaj prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj 2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen 3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati // izraža
trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj 4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad 5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj // v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj ♪
- vekotrájen -jna -o prid. (ā) star. večen: vekotrajna snov / vekotrajna načela ♪
5.051 5.076 5.101 5.126 5.151 5.176 5.201 5.226 5.251 5.276 
