Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (47.853-47.877)


  1.      zaznamenováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) star. zaznamovati: zaznamenovati poti; zaznamenovati z barvo, s količki / ta dogodek je zaznamenoval njeno življenje zaznamenován -a -o: prebrati zaznamenovani odstavek; pot ni bila povsod zaznamenovana ♪
  2.      zaznamovánost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost zaznamovanega: slaba zaznamovanost poti / stilna zaznamovanost besed 2. ekspr. dejstvo, da je kdo zaznamovan, ima posledice zaradi česa: težko prenašati zaznamovanost; dedna, socialna zaznamovanost; zaznamovanost s smrtjo ♪
  3.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  4.      zaznáten  -tna -o prid. (á ā) star. zaznaven: dolgo zaznaten vonj / v taki globini vpliv sonca ni več zaznaten; to je edina zaznatna sprememba zaznátno prisl.: komaj zaznatno se je nasmehnila ♪
  5.      zaznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje // publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek 3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje // na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove 4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih 5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju zaznáti se star., navadno v zvezi z dan zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot zaznán -a -o: ti pojavi niso čutno zaznani ♪
  6.      zaznáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zaznati: zaznava besed, govora; zaznava časa, prostora, razdalje, temperature; sposobnost zaznave / zaznava sprememb 2. nav. mn. kar nastane v zavesti kot posledica čutnega dojemanja sveta: obnovitev zaznav v domišljiji; jasne zaznave; zaznave in predstave / čutne, slušne, vidne zaznave ♪
  7.      zaznávanje  -a s (ȃ) glagolnik od zaznavati: zaznavanje barv, besed, govora; zaznavanje svetlobe, toplote; sposobnost zaznavanja / čutno, slušno zaznavanje / zaznavanje bližine koga; zaznavanje nevarnosti ♪
  8.      zaznávati  -am nedov. (ȃ) 1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo // publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe 3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje // na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje zaznávati se star., navadno v zvezi z dan začeti daniti se: prebudil se je, ko se je zaznaval dan / jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli zaznávan -a -o: zaznavana predmetnost; čutno zaznavan ♪
  9.      zaznáven  -vna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na zaznavanje, zaznavo: meje zaznavne sposobnosti / zaznavni predmet predmet zaznavanja ♦ anat. zaznavna območja območja v možganski skorji, kamor prihajajo vzburjenja iz čutil; psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje 2. ki se da zaznati: komaj zaznaven smehljaj; pritisk je vedno bolj zaznaven / čutno zaznaven svet; zvočno zaznavna stran česa / težko zaznavne povezave ugotovljive 3. publ. precej velik, precejšen: zaznavni uspehi; zaznavne razlike v pogledih; neurje je povzročilo zaznavno škodo zaznávno prisl.: ob rahlem dihanju se ji komaj zaznavno dvigajo prsi; sam.: razlika med zaznavnim in namišljenim ♪
  10.      zazóbek  -bka m (ọ̑) nazaj obrnjen zob na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira izdrtje: narediti zazobke; puščica z velikimi zazobki; zazobek cepina ♦ teh. v kovino zasekani zobje, ki preprečujejo vrtenje nasajenega predmeta ♪
  11.      zazóbnica  -e ž (ọ̑) vet. zadebelina sluznice na sprednjem delu trdega neba tik za zgornjimi sekalci pri konju ♪
  12.      zazoréti  -ím dov., zazôrel in zazorèl in zazorél (ẹ́ í) nar. dozoreti: koruza, pšenica je že zazorela ♪
  13.      zazoríti  -ím tudi zazóriti -im dov., zazóril (ȋ í; ọ̄) nav. 3. os., knjiž. začeti se, nastopiti: dan je zazoril / zazorila je zora / zvečer so zazorile rdeče svetilke zasvetile zazoríti se, tudi zazóriti se 1. brezoseb. preiti iz noči v dan; zdaniti se: komaj se zazori, se že oglasijo prve ptice; še preden se je zazorilo, so šli na pot 2. pojaviti se, pokazati se: na vzhodu se je zazorila zarja ♪
  14.      zazréti  -zrèm dov., zazŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. zagledati: že oddaleč je zazrl dekle; kmalu za ovinkom so zazrli kočo / zazreti komu v obraz, oči pogledati / z brezizraznim pogledom se je zazrl predse; zazrl se je skozi okno; zazrla se mu je naravnost v oči / zazreti se v preteklost zazŕt -a -o: vase zazrt človek; ležala je, nepremično zazrta v strop ♪
  15.      zazŕtost  -i ž (ȓ) knjiž. zagledanost: zazrtost človeka v določen cilj / zazrtost v preteklost, spomine / zazrtost vase // veliko navdušenje, zanos, prevzetost: onemeti od zazrtosti; romantična zazrtost ♪
  16.      zazvenčáti  -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í) dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale ♪
  17.      zazvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka // s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo // ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih ♪
  18.      zazvoníti  -ím dov., zazvónil (ȋ í) 1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti // povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon 2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon 3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela 4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni // povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi ● star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše ◊ lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih ♪
  19.      zažágati  -am dov. (ȃ) 1. začeti žagati: zažagati po narisani črti 2. z žago nekoliko zarezati: zažagati desko, drevo 3. z žaganjem narediti, izoblikovati v kaj: zažagati v letev široke reže 4. ekspr. oglasiti se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: škržati so spet zažagali 5. ekspr. rezko, monotono zasmrčati: ni vedel, da je v spanju večkrat zažagal ♪
  20.      zaželênost  tudi zaželjênost -i ž (é) lastnost, značilnost zaželenega: zaželenost dejanja; zaželenost in koristnost razprave ♪
  21.      zaželéti  -ím dov., zažêlel (ẹ́ í) izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti ● redko lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti zaželéti si stil. zaželéti začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel ● star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je zaželèn tudi zaželjèn -êna -o 1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši 2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel 3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte ♪
  22.      zaženíti  -žénim dov. (ȋ ẹ́) nekdaj dati kot zaženilo: nevesti je zaženil pol posestva ♪
  23.      zažéti  -žmèm tudi -žámem dov., zažmì zažmíte in zažêmi zažemíte; zažél; nam. zažét in zažèt (ẹ́ ȅ, á) knjiž. stisniti: zažeti komu roko / zažeti z obvezo / zažeti ustnice / srce mu je zažel strah zažéti se zajesti se: jermen se mu je zažel v meso zažét -a -o: tesno zažet pas; zažete ustnice ♪
  24.      zažgáti  -žgèm dov., zažgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje // dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala ● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek zažgáti se narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati zažgán -a -o: zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem ♪
  25.      zažgoléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. oglasiti se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: na veji je zažgolel slavček ∙ ekspr. deklice so zažgolele pesem s prijetnimi, visokimi glasovi zapele 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno reči, povedati: tudi jaz grem z vami, je zažgolela ♪

   47.728 47.753 47.778 47.803 47.828 47.853 47.878 47.903 47.928 47.953  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA