Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (46.353-46.377)


  1.      zádnjica  -e ž (ȃ) 1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene; potegniti pulover čez zadnjico; sesti na celo zadnjico; suniti koga v zadnjico; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol 2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici 3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo ● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj ♪
  2.      zádnjič  prisl. (ȃ) 1. pri ponavljanju na zadnjem mestu: zdaj te zadnjič nadlegujemo; zadnjič te opozarjam; na ovinku se je še zadnjič ozrla po domu / vseeno mu je, tako in tako je zadnjič tu; ekspr. v tej gostilni sem prvič in zadnjič / elipt. predstava ob 20. uri. Zadnjič 2. izraža, da čemu časovno malo odmaknjenemu (v preteklost) ne sledi nič iste vrste: kar sva govorila zadnjič, se je že uresničilo; zadnjič, ko ni mogla spati, je premišljala o tem / od zadnjič je ostalo še nekaj; za tisto od zadnjič jih boš še dobil / elipt. zahvalim se ti za zadnjič 3. star. nazadnje: vse je pregledala in zadnjič našla, kar je iskala / zadnjič so ju videli včeraj ● ekspr. to vam povem prvič in zadnjič dokončno, nepreklicno; enkrat za vselej; ekspr. prvič in zadnjič ti rečem: denarja ne dam izraža odločno zavrnitev; ekspr. nehvaležni da so? Saj ne bi bili prvič, pa tudi zadnjič ne poudarja pogostnost dejanja ♪
  3.      zádnjik  -a m (ȃ) 1. anat. končni del črevesa: dajati zdravilo skozi zadnjik; vnetje zadnjika 2. obrt. zadnji del oblačila: plesti zadnjik; prednjik in zadnjik ♪
  4.      zádnjikrat  prisl. (ȃ) zadnjič: pred petimi leti so bili zadnjikrat pri nas; takrat sem jo zadnjikrat videl; saj ni ne prvikrat ne zadnjikrat, da se je zmotil / elipt. predstave ob 17., 19. in 21. uri. Zadnjikrat / hitro so se vrnili, kakor zadnjikrat; elipt. zahvali se jim za zadnjikrat ♪
  5.      zadobíti  -ím dov., zadóbil (ȋ í) star. dobiti: od brata je zadobil vse, kar je želel / grad je zadobil današnjo podobo pred tristo leti / zadobiti neomejeno oblast nad kom / težko je zadobiti popolno enotnost doseči; zadobil si je veliko premoženje pridobil zadobljèn -êna -o: zadobljene rane ♪
  6.      zadólbsti  -dólbem [u̯b] dov., zadólbite in zadolbíte (ọ́) knjiž. z dolbenjem narediti, izoblikovati; izdolbsti: zadolbsti napis zadólbsti se 1. zariti se: črv se zadolbe v les / krogla se je zadolbla v steno 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zadolbel se je v učenje zadólben -a -o: tako sta zadolbena v pogovor, da nič ne slišita ♪
  7.      zadolževáti se  -újem se [u̯ž] nedov. (á ȗ) postajati komu dolžen določeno vsoto denarja: hči se je zadolževala, oče pa je plačeval; zmeraj bolj se zadolževati zadolževáti 1. publ. delati, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: to nas zadolžuje, da skrbimo za dobro gospodarjenje / s sklepom zadolževati uredniški odbor, da odloča o teh vprašanjih pooblaščati 2. knjiž. s pozitivnimi dejanji delati, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: žrtve nas zadolžujejo ♪
  8.      zadolžítev  -tve [u̯ž] ž (ȋ) glagolnik od zadolžiti se: z zadolžitvijo rešiti podjetje / izogniti se davčnim zadolžitvam davčnim obveznostim; višina zadolžitve dolga, dolgov // publ. kar je kdo dolžen storiti, opraviti, navadno v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; naloga, dolžnost: dobiti, imeti, izvršiti zadolžitev; sprejeti funkcijo kot politično zadolžitev / nove zadolžitve odstavljenih vodilnih delavcev funkcije, službe ♪
  9.      zadolžíti se  -ím se [u̯ž] dov., zadólži se; zadólžil se (ȋ í) postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil; zadolžiti se za veliko vsoto; zadolžiti se pri prijatelju; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu, čez glavo se zadolžiti zelo ● zastar. s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh pregrešil zadolžíti 1. publ. narediti, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj: odbor ga je zadolžil, da pripravi sklepe za prihodnjo sejo / zadolžiti koga za članke z zgodovinsko tematiko naložiti mu skrb; zadolžiti koga za izvršitev naloge naložiti komu nalogo // imenovati, zaposliti za opravljanje česa: na novo so zadolžili dve medicinski sestri; zadolžili so ga za organizatorja gibanja 2. knjiž. s pozitivnim dejanjem narediti, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj: s svojo smrtjo je zadolžil soborce 3. zastar. zakriviti, zagrešiti: obžaloval je vse, kar je zadolžil 4. adm. narediti, da je kdo odgovoren za kaj: zadolžiti prejemnika za prevzeto blago ● zastar. zadolžiti posestvo zastaviti zadolžèn -êna -o: zadolžen gospodar; zadolžen je za izdelavo načrta; zadolženo posestvo ∙ publ. uradno je zadolžen za ministrovo varnost odgovoren; publ. zadolžen je za obrambna vprašanja pristojen za obravnavo obrambnih vprašanj ♪
  10.      zadôsten  -tna -o prid. (ó) ki ustreza, zadošča a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega ♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena zadôstno prisl.: zadostno utemeljena trditev ∙ knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno ♪
  11.      zadôsti  prisl. (ó) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: doma ne pridelajo zadosti hrane; koliko denarja potrebuješ? Bo tisoč zadosti; ti ljudje imajo vsega zadosti / ne delajo zadosti; on je zadosti pameten, da razume; če bo zadosti vztrajna, bo uspela / to je zadosti jasno povedano / v medmetni rabi fantje, zadosti, nehajte // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: zadosti imamo obljub / zadosti dolgo ste počivali / zdaj mi je pa zadosti ● pog. ta dva sta si sama zadosti ne potrebujeta drugih; pog., ekspr. dvigni, zadosti te je skupaj si velik, močen; ekspr. počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti izraža svarilo, grožnjo ♪
  12.      zadostílen  -lna -o prid. (ȋ) star. s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev: zadostilno dejanje ♦ rel. zadostilna molitev ♪
  13.      zadostílo  -a s (í) zastar. zadoščenje: pričakovati zadostilo / dati komu zadostilo za storjeno krivico ♪
  14.      zadostíti  -ím dov., zadóstil (ȋ í) 1. z dajalnikom narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz tega, kar izraža določilo: zadostiti pravici, predpisom, zakonu / knjiž. temu človeku je težko zadostiti ustreči // knjiž. narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti, uresničiti: zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam / pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom 2. knjiž. zadovoljiti: z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila; zadostiti in pomiriti koga / zadostiti potrebo po gibanju / estetsko zadostiti 3. knjiž. opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zadostiti za krivico, tatvino ♦ rel. zadostiti za greh 4. nedov., zastar. zadoščati: premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove zadoščèn -êna -o: zadoščen nagon; zadoščen umolkniti; čutiti se zadoščenega; prisl.: dokončali smo, je zadoščeno vzdihnil / v povedni rabi radovednosti je zadoščeno ∙ ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena ♪
  15.      zadostováti  -újem nedov. (á ȗ) biti v skladu s pričakovano, zahtevano, potrebno količino, mero: zaloge zadostujejo, hrane ne bo treba dokupovati // biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: to pojasnilo mi zadostuje, zdaj vse razumem; običajna pisava ne zadostuje za pisanje po hitrem nareku / zadostovati samemu sebi ● knjiž. tudi on ne zadostuje idealu ne ustreza; knjiž. zadostovati zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim zadostujóč -a -e: sebi zadostujoča količina ♪
  16.      zadóščati  -am nedov. (ọ́) 1. biti v skladu s pričakovano, zahtevano količino, mero: zbrana sredstva zadoščajo za obnovo šole / za opravljanje tega dela zadoščata dva delavca // biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: oprema zadošča predpisom / samo opisovanje dejstev pisatelju ne zadošča; za nekatere plese ni potrebna glasba, zadošča topot nog / zadoščati samemu sebi 2. knjiž. zadovoljevati: domača avtomobilska industrija zadošča precejšen del potreb kupcev / pevec je v tej vlogi docela zadoščal ustrezal ♪
  17.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
  18.      zadovóljen  -jna -o prid., zadovóljnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami: prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev; zadovoljen je bil, da se je kar smehljal; zadovoljen se je vrnil domov; rad vidi svoje goste zadovoljne; vidno, ekspr. v dno srca zadovoljen / iron. si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita; evfem. nisem najbolj zadovoljen nisem zadovoljen // ki je večkrat, navadno v takem stanju: vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka; od malega je miren in zadovoljen // ki izraža, kaže tako stanje: zadovoljen obraz / zadovoljno življenje 2. v povedni rabi ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: gospodar je z najetimi delavci zadovoljen; biti zadovoljen s samim seboj; zadovoljen sem, da tega nisem storil / biti z malim zadovoljen 3. zastar. vesel: zadovoljen je bil srečnega izida / kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti ni hotel iti ● ekspr. te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne zanje tako zalivanje ni primerno; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni zadovóljno prisl.: zadovoljno si meti roke; zadovoljno se smehljati; zadovoljno spregovoriti, živeti ♪
  19.      zadovoljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zadovoljevati: zadovoljevanje lakote, spolnega nagona / zadovoljevanje partnerja ♪
  20.      zadovoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim 2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet 3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja zadovoljeváti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži zadovoljujóč -a -e: nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi; zadovoljujoča domačnost ∙ publ. izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč zadovoljiv ♪
  21.      zadovoljíti  -ím dov., zadovóljil (ȋ í) 1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim 2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo 3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila zadovoljíti se z orodnikom biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje: bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil; zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo zadovoljèn -êna -o: čustveno zadovoljen človek; zadovoljene potrebe ♪
  22.      zadovoljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor; zadovoljiv uspeh; zadovoljiva rešitev problema; zadovoljivo zdravstveno stanje 2. redko zadovoljujoč: njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv 3. zastar. zadovoljen: zadovoljiv nasmeh zadovoljívo prisl.: zadovoljivo odgovoriti; zadovoljivo opravljati delo; zadovoljivo oskrbovan dom; sam.: spodbujanje k še bolj zadovoljivemu ♪
  23.      zadovoljívost  -i ž (í) 1. lastnost zadovoljivega: lepotna in uporabnostna zadovoljivost predmeta 2. zastar. zadovoljstvo: po kosilu čutiti prijetno zadovoljivost ♪
  24.      zadovóljstvo  -a s (ọ̑) 1. stanje zadovoljnega človeka: zadovoljstvo obide, ekspr. se polasti koga; čutiti zadovoljstvo; najti zadovoljstvo v čem; dolgotrajno, trenutno zadovoljstvo; notranje, ustvarjalno zadovoljstvo; veliko zadovoljstvo; zadovoljstvo po opravljenem delu / ekspr. sijati od zadovoljstva, v zadovoljstvu; narediti kaj v zadovoljstvo, star. na zadovoljstvo koga; publ. pogovori med državama potekajo v obojestransko zadovoljstvo; živeti v miru in zadovoljstvu; z zadovoljstvom sprejeti novico / njegov obraz kaže zadovoljstvo // nav. mn., ekspr. kar vzbuja, povzroča tako stanje: privoščiti si različna majhna zadovoljstva / materialna zadovoljstva 2. pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: zadovoljstvo z obstoječim; zadovoljstvo s samim seboj / publ. državnika sta izrazila zadovoljstvo, da je sporazum sprejet ♪
  25.      zadrčáti  -ím dov. (á í) hitro se premakniti: avtomobil je zadrčal mimo, da ga je bilo komaj za trenutek videti ● redko na ilovnati stezi ji je večkrat zadrčalo spodrsnilo; star. zadrčal se je po strmini se zadrsal ♪

   46.228 46.253 46.278 46.303 46.328 46.353 46.378 46.403 46.428 46.453  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA