Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (44.728-44.752)


  1.      vesêlje  -a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli / ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga / ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno ● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga ♪
  2.      vêseln  -a -o [sǝl] prid. (ȇ) nanašajoč se na veslo: potisniti veslo skozi veselno luknjo / veselni drog splavarsko veslo, splavarski drog ♪
  3.      vêselnik  -a [sǝl tudi sǝu̯] m (ȇ) nar. splavarsko veslo, splavarski drog: z močnimi rokami so vodili veselnike ♪
  4.      vesláriti  -im nedov. (á ȃ) 1. ekspr. večkrat, pogosto veslati: veslariti po jezeru / veslari že več let 2. star. delati kot veslač; veslati: veslaril je za majhno plačo ● ekspr. zaradi lažje hoje je veslaril z rokami je delal dolge, nesunkovite gibe ♪
  5.      veslárski  tudi vêslarski -a -o prid. (á; ȇ) veslaški: veslarska klop / veslarsko društvo ♪
  6.      vesláški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na veslače: veslaška klop / veslaška pesem / veslaško društvo / veslaško prvenstvo ♪
  7.      vesláti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z veslom poganjati plovilo: čolnar, ribič vesla; veslati k bregu, čez reko; veslati po jezeru; veslati s krepkimi zamahi; sede, stoje veslati / veslati z veslom / ležeč na blazini, je kopalec veslal z rokama // delati kot veslač: veslati pri turističnem društvu / nekdaj veslati na ladji // gojiti veslanje, ukvarjati se z veslanjem: vesla že več let; veslati pri klubu 2. plavati, premikajoč noge s plavalno kožico med prsti: labod, raca vesla po jezeru / bober vesla z zadnjima nogama 3. ekspr. z nesunkovitimi, počasnimi gibi kril leteti, letati: visoko nad skalami vesla orel 4. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, hoditi: veslala je po temni sobi; pijanca sta veslala proti klopi 5. ekspr. delati dolge, nesunkovite gibe: igralec preveč vesla z rokami vesláje: veslaje so zavili v zaliv veslajóč -a -e: hoditi veslajoč z rokami; veslajoči ribiči; veslajoča hoja hoja, pri kateri noga opiše rahel lok ♪
  8.      vêslo  -a s (é) na koncu v ploskev razširjen drog za poganjanje plovila z odrivanjem vode: potegniti vesla v čoln; odriniti čoln z veslom od brega; lopata, ročaj vesla / splavarsko veslo drog, ki ima na koncu pribito desko za krmarjenje; veslo z dvema lopatama; čoln na vesla / stružiti, tesati veslo ∙ ekspr. neutrudno je gonil vesla veslal ♦ navt. list ali pero vesla širši del vesla; steblo vesla ožji del vesla med listom in ročajem ♪
  9.      veslonóžec  -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. 1. vodne ptice s plavalno kožico med vsemi štirimi prsti, ki so obrnjeni naprej, Pelecaniformes: potapljavci in veslonožci 2. v morju in sladkih vodah živeči drobni planktonski rakci; ceponožci ♪
  10.      vésna  -e ž (ẹ̄) 1. pesn. pomlad: cvetoča vesna; prihod vesne 2. nav. mn., etn., po ljudskem verovanju vsako od bajeslovnih ženskih bitij, ki prihajajo februarja z gora v dolino budit naravo: pripoved o vesnah 3. agr. zgodnji krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom in belo kožo: saditi vesno / krompir vesna ♪
  11.      vesólje  -a s (ọ̑) 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorija o nastanku vesolja; red, zakoni v vesolju 2. prostor, v katerem so nebesna telesa: vesolje se širi; ekspr. neizmerno vesolje; kroženje nebesnih teles v vesolju / rob vesolja meja vidnega, zaznavnega vesolja // prostor zunaj zemeljske atmosfere: izkoriščati, osvajati vesolje; izstreliti satelit v vesolje ● ekspr. podrlo se mu je njegovo otroško vesolje njegov otroški svet ♪
  12.      vesóljen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo: zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa 2. nanašajoč se na vso zemljo: nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija svetovna / vesoljno vladanje pravice // nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja: vesoljni napredek; vesoljna evolucija; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo; vesoljno gorje 3. ekspr. cel, celoten, ves: najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor; vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja ● vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe; ekspr. za to ni vesoljnega recepta za vse veljavnega; vesoljni svet ekspr. življenja se veseli vesoljni svet vse živo; ekspr. za to bo izvedel vesoljni svet postalo bo splošno znano; ekspr. vesoljni svet hodi občudovat kapnike veliko ljudi (iz različnih krajev) ◊ filoz. vesoljna duša v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega bivajočega; jur. vesoljno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti; rel. vesoljni cerkveni zbor zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse katoliške cerkve; vesoljna odveza do 2. vatikanskega koncila odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda; vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta ♪
  13.      vesóljnost  -i ž (ọ̄) 1. značilnost vesoljnega: vesoljnost pojava / komika govori o vesoljnosti čustev ♦ rel. vesoljnost evangelija 2. vesoljni svet: človek si domišlja, da presega vesoljnost; biti delec vesoljnosti ● knjiž. pred njim se je razgrinjala bela severna vesoljnost belo severno prostranstvo; knjiž. pri Goetheju je poudaril njegovo vesoljnost vsestranskost, vsebinsko, duhovno bogatost ♪
  14.      vesóljski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vesolje: a) vesoljska energija / vesoljski plini / vesoljski prostor b) vesoljske raziskave / vesoljski poleti / vesoljski potnik / vesoljski strokovnjak / vesoljska obleka; vesoljska tehnika / ekspr. vesoljski sprehod zadrževanje vesoljskega potnika v vesoljskem prostoru zunaj vesoljske kabine; publ. vesoljska doba doba po prvem poletu v vesolje; vesoljska ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete; vesoljska postaja naprava v vesolju za pristajanje in oskrbovanje vesoljskih ladij; vesoljska tekma tekma v vesoljskih raziskavah, poletih ♦ aer. vesoljsko letalo vozilo za polete na tir okoli zemlje in nazaj; teh. vesoljska kabina kabina vesoljske ladje ♪
  15.      véspa  -e ž (ẹ̑) lažje motorno kolo z majhnimi kolesi italijanske tovarne Piaggio: peljati se na vespi, z vespo; vespa in lambreta ♪
  16.      vespíst  -a m (ȋ) kdor vozi vespo: vespist se je pri nesreči poškodoval ♪
  17.      vést 1 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) 1. občutek, zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja, mišljenja, ki vzbuja občutek moralne odgovornosti: oblikovati, vzbuditi komu vest; ekspr. vest je neizprosen sodnik; ekspr. vest mi govori, šepeta: kriv si; ekspr. vest mi narekuje, ukazuje tako narediti; ekspr. trkati komu na vest; to je zoper našo vest; delati po vesti; otopela, knjiž. tanka vest; knjiž. glas vesti; očitek vesti / ekspr. vest mu ni dala miru; ekspr. vest grize, peče, teži; ta človek nima vesti, je brez vesti ne dela, misli v skladu s splošnočloveškimi načeli dobrega, vendar se mu ne vzbuja občutek moralne odgovornosti, krivde; ekspr. imeti čisto, kosmato, mirno, slabo, težko vest; ekspr. očistiti si, olajšati si, umazati si vest; pomiriti, ekspr. potolažiti vest koga / obljuba me veže v vesti // s prilastkom ta občutek, zavest v zvezi s kako dejavnostjo: lovska, pedagoška vest nam tako ravnanje prepoveduje / potolažiti svojo znanstveno vest 2. ekspr., v zvezi imeti na vesti, ležati na vesti izraža moralno odgovornost, krivdo koga za kaj slabega, nedopustnega: imeti na vesti krajo, požar; take krivice nočem imeti na vesti / imeti koga na vesti biti kriv njegove smrti, nesreče / ta ujetnik ima na vesti več neuspelih pobegov; slike, ki so izginile, ima on na vesti on je kriv, moralno odgovoren, da so izginile; on jih je ukradel / ta cesta, ovinek ima na vesti že pet žrtev 3. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom kdor ali kar vzbuja v kom ta občutek, to zavest: ti si moja vest; mi smo njihova slaba vest / pisatelj hoče biti vest družbe 4. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom brez pridržkov, pomislekov: mirne vesti lahko rečem, da nas je bilo precej ● ekspr. izprašati komu vest temeljito zaslišati koga; ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega sam kriv premisli; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi ◊ jur. ugovor vesti ugovor glede lastne uresničitve, opravljanja kakega dejanja, službe, izvirajoč iz vesti; rel. izpraševanje vesti premišljevanje svojih dejanj, besed, misli, čustev s stališča vesti ♪
  18.      vést 2 -í ž, daj., mest. ed. vésti (ẹ̑) kar se novega (iz)ve in na kratko sporoči: objaviti vest; prinesti komu dobro, razveseljivo vest; širiti lažne, neresnične, vznemirljive vesti; vest o nesreči, zmagi / agencijske, časopisne vesti; lokalne, turistične vesti / potrditi, zanikati vest resničnost njene vsebine / dolgo ni poslal nobene vesti o sebi sporočila, obvestila / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest, da je umrl naš oče ♪
  19.      vésten 1 -tna -o prid., véstnejši (ẹ̄) ki dela, izpolnjuje svoje obveznosti po načelih vesti: vesten delavec ne zamuja; vesten prevajalec, učenec; biti vesten / najemnik se obvezuje ravnati kot skrben in vesten gospodar; vesten plačnik // ki kaže, da kdo tako dela, izpolnjuje obveznosti: njihovo delo, plačevanje je vestno / odpotovati po vestnih in dolgotrajnih pripravah véstno prisl.: vestno izpolnjevati obveznosti ♪
  20.      vestfálski  -a -o prid. (ȃ) zgod., v zvezi vestfalski mir mir, sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne ♪
  21.      vêsti  vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko // delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi 2. knjiž. omogočati, da kdo a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo vêsti se 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva ● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek ♪
  22.      vestibúl  -a m (ȗ) knjiž. večji prehodni prostor v poslopju za čakanje, začasno zadrževanje gostov, obiskovalcev; preddverje: stopiti v vestibul; sprejeti goste v vestibulu; marmornat vestibul; vestibul hotela / vestibul prvega nadstropja ◊ anat. votlina notranjega ušesa, v katero se odpirajo polkrožni kanali in polž ♪
  23.      vestibuláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vestibul: vestibularni prostor / vestibularni del notranjega ušesa / vestibularni aparat ravnotežni organ; vestibularni živec živec, ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; ravnotežni živec ♦ med. vestibularna avra avra z občutkom neravnotežja, omotičnosti ♪
  24.      véstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost vestnega človeka: vsi so poznali njeno vestnost; vestnost pri pripravah, v izpolnjevanju dolžnosti / strokovna, znanstvena vestnost / v svoji vestnosti že pretiravajo / z veliko vestnostjo paziti na otroka ♪
  25.      vešálo  -a s (á) 1. mn. vislice: obesiti upornike na vešala / obsojen na smrt na vešalih / ekspr. biti zrel za vešala 2. redko obešalo: sneti zajemalko z vešala ◊ grad. ostrešje z vešali ostrešje s strešnim povezjem, pri katerem se obremenitev po sohah prenaša na natezno vez ♪

   44.603 44.628 44.653 44.678 44.703 44.728 44.753 44.778 44.803 44.828  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA