Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (4.278-4.302)


  1.      razkoráčiti  -im dov. (á ȃ) v zvezi z noge široko razmakniti: razkoračiti noge razkoráčiti se 1. široko razmakniti noge: razkoračiti se in se vzravnati; žival se razkorači / široko se razkoračiti // s prislovnim določilom s široko razmaknjenimi nogami se postaviti, namestiti: prekrižala je roke in se razkoračila na pragu; zmagoslavno se je razkoračil vrh skale // ekspr. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkoračil se je sredi sobe, kot bi bila njegova 2. ekspr. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je preveč razkoračila ∙ ekspr. vse to je naše, se je razkoračil oblastno, prevzetno rekel 3. ekspr. razjeziti se, razburiti se: razkoračiti se nad otroki; tako se je razkoračil, da so onemeli razkoráčen -a -o: razkoračen položaj; razkoračene noge; sedel je razkoračen; prisl.: razkoračeno stati ♪
  2.      razkorák  -a m (ȃ) 1. široka razmaknitev nog: razkorak se mu ni posrečil; narediti, povečati razkorak / iztegniti noge v razkorak razkoračiti jih; postaviti se v razkorak razkoračiti se 2. publ. neskladje, neskladnost: razkorak v gospodarskem razvoju dežele; razkorak med besedami in dejanji; razkorak med rastjo proizvodnje in kupno močjo / moje pojmovanje ni v razkoraku s tvojim je enako, ni nasprotno tvojemu ♪
  3.      razkoreníniti se  -im se dov. (í ȋ) agr. narediti, pognati korenine v različne smeri: v primerno zemljo vsajeno drevo se hitro razkorenini ♪
  4.      razkósanje  -a s (ọ̑) glagolnik od razkosati: razkosanje posestva / razkosanje živali ♪
  5.      razkósanost  -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost razkosanega: upravna razkosanost ozemlja ♪
  6.      razkósati  -am dov. (ọ̑) iz celote narediti kose, dele: razkosati zemljišče / razkosati na več delov / razkosati jabolko, pomarančo / mesar je razkosal zaklano žival razkósan -a -o: razkosan piščanec; razkosano posestvo ♪
  7.      razkosávanje  -a s (ȃ) glagolnik od razkosavati: razkosavanje zemljišč / razkosavanje perutnine ♪
  8.      razkosávati  -am nedov. (ȃ) iz celote delati kose, dele: razkosavati zemljo / klavec je pravkar razkosaval zaklanega prašiča ♪
  9.      razkosmáti  -ám tudi razkósmati -am dov. (á ȃ; ọ̄ ọ̑) raztrgati v kosme, nitke: razkosmati volneno ruto // redko razmršiti, razkuštrati: veter mu je razkosmal brado razkosmán tudi razkósman -a -o: razkosmani lasje ♪
  10.      razkošátiti se  -im se dov. (á ȃ) nav. ekspr. 1. košato, bujno se razrasti: hrast se je razkošatil / polja in travniki se spomladi razkošatijo / mladika se je razkošatila v drevo; pren. fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila 2. postati debel, zrediti se: z leti se je razkošatila 3. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo / prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču udobno, prijetno se namestil neglede na druge 4. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je zelo razkošatil ∙ ekspr. ne maram je, se je razkošatil je oblastno, prevzetno rekel razkošáten -a -o: razkošatene veje ♪
  11.      razkoščíčiti  -im dov. (í ȋ) gastr. odstraniti koščico iz sadeža: razkoščičiti češnje, marelice razkoščíčen -a -o: razkoščičeno sadje ♪
  12.      razkóšen  -šna -o prid., razkóšnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: stanovati v razkošnem hotelu; kupiti si razkošen plašč; razkošna palača, sprejemnica; prirediti razkošno večerjo; opremiti hišo z razkošnim pohištvom / kupuje ji razkošna darila dragocena / razkošno življenje 2. nav. ekspr. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: blago ima razkošen vzorec / razkošne jesenske barve 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri: razkošen gozd / razkošna svetloba / lase si je česala v razkošno kito zelo debelo; do vile je bila speljana razkošna pot zelo široka, lepo urejena / razkošen občutek sreče zelo velik razkóšno prisl.: razkošno živeti; razkošno opremljeno stanovanje ♪
  13.      razkóšje  -a s (ọ̑) 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: odpovedati se razkošju; privoščiti si razkošje / nav. ekspr., v povedni rabi: avtomobil ni razkošje, ampak potreba; to je drago, nepotrebno razkošje; imeti vrt je pravo razkošje; pren. trdil je, da so otroci razkošje 2. stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin, ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: v tej hiši je bilo razkošje; to razkošje ne bo dolgo trajalo; občutek razkošja / živeti v razkošju 3. razkošnost: presenetilo nas je razkošje te knjige; razkošje stanovanja 4. razkošna oprema, razkošni predmeti: stanovanje je brez razkošja, a udobno; preproge, slike in drugo razkošje 5. ekspr. velika in raznovrstna količina, množina: svetlobno razkošje; razkošje barv / občudovati razkošje las ♪
  14.      razkóšnež  -a m (ọ̑) ekspr. kdor razkošno živi: bil je znan razkošnež ♪
  15.      razkóšnica  -e ž (ọ̑) ekspr. ženska, ki razkošno živi: ona je prava razkošnica ♪
  16.      razkóšnost  -i ž (ọ́) 1. značilnost, lastnost razkošnega: razkošnost hotela, stanovanja / ekspr. razkošnost pomladi 2. knjiž. razkošje: v tej hiši je razkošnost / živeti v razkošnosti ♪
  17.      razkotalíti  -ím dov., razkotálil (ȋ í) s kotaljenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razkotaliti frnikole po sobi; kamni so se razkotalili ♪
  18.      razkováti  -kújem dov., razkovál (á ú) 1. odstraniti podkev: kovač je konja najprej razkoval 2. s kovanjem razširiti, spremeniti: razkovati palico v tanko ploščo 3. nekdaj sneti okove: razkovati jetnika ♪
  19.      razkrinkoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor dela, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: dramatik je duhovit razkrinkovalec malomeščanstva / razkrinkovalec pristranske kritike ♪
  20.      razkrinkoválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. s katerim se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovalne listine ♪
  21.      razkrinkováti  -újem nedov. (á ȗ) snemati krinke: razkrinkovati pustne šeme // ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovati nasprotnike / pisec v delu razkrinkuje fašistično politiko razkrinkujóč -a -e: zameril se jim je, razkrinkujoč njihove namene ♪
  22.      razlikoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne črtice / razlikovalna znamenja // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne lastnosti rastlin / spoznati kaj po razlikovalnih znakih 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva ● knjiž. razlikovalna politika diskriminacijska politika; razlikovalna sposobnost sposobnost za ugotavljanje razlik ♪
  23.      razlikoválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost razlikovalnega: razlikovalnost znakov ♪
  24.      razlikovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje; razlikovanje pojmov 2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija ♪
  25.      razlikovánost  -i ž (á) knjiž. razmejenost, opredeljenost česa glede na razlike: razlikovanost organov; razlikovanost med bistvom človeka in stvari ♪

   4.153 4.178 4.203 4.228 4.253 4.278 4.303 4.328 4.353 4.378  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA