Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (3.876-3.900)


  1.      podkóvnik  -a m (ọ̑) vet. podkovski žebelj: pritrditi podkev s podkovniki ♪
  2.      podkovnják  -a m (á) nav. mn., zool. netopirji z velikimi uhlji in podkvi podobnim izrastkom na nosu, Rhinolophidae: mali, veliki podkovnjak ♪
  3.      podkóvski  -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na podkovstvo: podkovska šola / podkovski kovač ♦ vet. podkovski žebelj; podkovske klešče; podkovsko kladivo ♪
  4.      podkóvstvo  -a s (ọ̄) dejavnost podkovskih kovačev: ukvarja se s podkovstvom ♪
  5.      podkóžen  -žna -o prid. (ọ̑) ki je, se nahaja pod kožo: plast podkožne maščobe ♦ med. podkožna injekcija; podkožna krvavitev ♪
  6.      podkóžje  -a s (ọ̑) anat. plast kože iz rahlega tkiva, ki povezuje kožo z mišicami: infekcija podkožja ♪
  7.      pòdpolkóvnik  -a m (ȍ-ọ̑) čin, za stopnjo višji od majorja, ali nosilec tega čina: poveljstvo je prevzel novi podpolkovnik / pehotni podpolkovnik; bil je rezervni podpolkovnik ♪
  8.      podzakónski  tudi podzákonski -a -o prid. (ọ̄; á) jur. ki temelji na zakonu: podzakonski predpisi ♪
  9.      pogrkovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pogrkovati: govorila je z rahlim pogrkovanjem ♪
  10.      pogrkováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izgovarjati glas r v zadnjem delu ustne votline: rahlo pogrkuje; tam skoraj vsi pogrkujejo 2. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: hropel je in pogrkoval pogrkujóč -a -e: pogrkujoča govorica ♪
  11.      pohajkováč  -a m (á) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: na trgu je videval pohajkovače / bil je pohajkovač in lenuh ♪
  12.      pohajkoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor (rad) pohajkuje: skupina nočnih pohajkovalcev / berači in pohajkovalci ♪
  13.      pohajkovánje  tudi pohájkovanje -a s (ȃ; ȃ) glagolnik od pohajkovati: naveličal se je pohajkovanja po trgovinah / ves dan samo pohajkuje ♪
  14.      pohajkováti  -újem tudi pohájkovati -ujem nedov. (á ȗ; ȃ) hoditi brez cilja, namena: celo popoldne je pohajkoval po mestu; vojaki so v skupinah pohajkovali ob obrežju / pohajkoval je od znanca do znanca // nav. ekspr. lenariti: on nikoli ne pohajkuje / pohajkovati v senci ♪
  15.      pohrkováti  -újem nedov. (á ȗ) v presledkih večkrat hrkati: govornik si gladi lase in pohrkuje ♪
  16.      poklekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklekovati in vstajati // v krščanskem okolju upogibati nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: ko so šli mimo oltarja, so poklekovali ∙ ekspr. Slovencem ni treba poklekovati pred številčno večjimi narodi se ni treba poniževati pred njimi; jih ni treba zelo občudovati 2. ekspr. uklanjati se, vdajati se: pred nikomer ni poklekoval, ampak je ostal zvest svojim načelom ♪
  17.      pokóckati  -am dov. (ọ̑) tlakovati, potlakati z (granitnimi) kockami: del cestišča bodo pokockali ♪
  18.      pôkoj  in pokòj -ója tudi -ôja m, prvi pomen mest. ed. pokóju (ó ọ́, ó; ȍ ọ́, ó) 1. stanje človeka, ki po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: pet let ji manjka do pokoja; učiteljica v pokoju / iti v pokoj upokojiti se; biti v pokoju 2. knjiž. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je vladal pokoj // stanje brez hrupa, vznemirjenj: želel si je malo pokoja / pokoj vasic v nedeljskem popoldnevu / kaliti javni red in pokoj 3. knjiž. stanje notranje ubranosti, urejenosti; mir: iskati pokoj; na dušo mu lega pokoj / pokoj srca / v medmetni rabi, v krščanstvu, ob spominu na umrle Bog mu daj večni pokoj // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: brez pokoja je taval okrog ● star. iti k pokoju spat; vznes. leči k večnemu pokoju umreti ♪
  19.      pokójen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. ki je umrl: njen pokojni mož; pren., ekspr. pokojna Avstro-Ogrska 2. knjiž. ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja; miren: bolnik je zdaj pokojen // ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: pokojen obraz 3. knjiž. ki poteka brez motenj; miren: pokojno spanje // ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživlja pokojne dneve 4. knjiž. ki je brez hrupa, ropota; miren, tih: najti pokojen prostor / jutro je bilo jasno in pokojno pokójno prisl.: pokojno govoriti; dež pokojno rosi / v povedni rabi v sobi je bilo tiho in pokojno pokójni -a -o sam.: tudi on je že pokojni, med pokojnimi; spomin na pokojne / v osmrtnicah pogreb drage pokojne bo v soboto ♪
  20.      pokojíšče  -a s (í) zastar. 1. pokopališče: pokopan je na majhnem pokojišču 2. počivališče, zatočišče: vodil jih je v težko pristopna pokojišča ♪
  21.      pokójnica  -e ž (ọ̑) ženska, ki je umrla: pogovarjati se o pokojnici / v osmrtnicah pogreb drage pokojnice bo v soboto ♪
  22.      pokójnik  -a m (ọ̑) kdor je umrl: spominjati se pokojnika / v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v petek ♪
  23.      pokójnikov  -a -o (ọ̑) pridevnik od pokojnik: odlitek pokojnikovega obraza; posestvo je dobil pokojnikov sin; zapeli so pokojnikovo najljubšo pesem ♪
  24.      pokojnína  -e ž (ȋ) mesečno plačilo, ki ga prejema upokojenec: dobivati, izplačevati pokojnino; povišanje pokojnin; pridobiti si pravico do pokojnine; preživljati se s pokojnino / invalidska pokojnina; polna pokojnina za katero so izpolnjeni vsi pogoji za najvišji dosegljivi znesek ♦ jur. družinska pokojnina ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu; osebna pokojnina ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; starostna pokojnina ♪
  25.      pokojnínica  -e ž (ȋ) ekspr. manjšalnica od pokojnina: s tako pokojninico težko živi ♪

   3.751 3.776 3.801 3.826 3.851 3.876 3.901 3.926 3.951 3.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA