Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (33.553-33.577)


  1.      pripórnik  -a m (ọ̑) 1. jur. oseba, ki ji je začasno odvzeta prostost zaradi kazenskega postopka: zasliševati pripornika 2. lingv. glas, ki nastane, ko gre zračni tok skozi priporo: izgovoriti pripornik; zveneča pripornika z in ž; priporniki in zaporniki ♪
  2.      priporóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od priporočati: priporočanje izdelkov znane tovarne / priporočanje je bilo uspešno: fanta so sprejeli v službo ♪
  3.      priporóčati  -am nedov. (ọ́) 1. izražati mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga, kaj: priporočati komu izlet, morje, oddih / ekspr. priporočam ti, da ga pustiš na miru svetujem ti; pusti ga na miru // izražati ugodno mnenje o kom, čem: kandidata mnogi priporočajo; film, knjigo toplo priporočam / tovarna priporoča svoje izdelke ∙ ekspr. lepo, mirno vedenje človeka priporoča pozitivno vpliva na mnenje koga 2. izražati prošnjo, da kdo komu kaj naredi, dá: priporočam vam ga v varstvo; priporočati se zdravniku / priporočam se ti za plesalko / gostilna se vljudno priporoča vabi goste ♪
  4.      priporočeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor koga, kaj priporoča: priporočevalec domačih zdravil / kandidat ima več priporočevalcev ♪
  5.      priporočeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. priporočati: priporočevati komu kako zdravilo / priporočujem vam ga v varstvo ♪
  6.      priporočílo  -a s (í) 1. mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga: priporočilo je upošteval in začel telovaditi; po njegovem priporočilu je odšel na dopust na morje // ugodno mnenje o kom, čem: vzeli so jo v službo na naše priporočilo / napisati, raztrgati priporočilo 2. jur. pravni akt, s katerim skupščina opozarja na določena vprašanja splošnega pomena, namenjen organizacijam, organom: izdati priporočilo; glasovati o priporočilu; priporočilo republiške skupščine; odločbe, sklepi in priporočila ● ekspr. tako vedenje ni ravno priporočilo zanj ne vpliva pozitivno na mnenje koga ♪
  7.      priporočíti  -ím dov., priporóčil (ȋ í) 1. izraziti mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga, kaj: priporočiti komu več gibanja, previdnosti; priporočiti daljše bivanje na morju; priporočil jim je učenje tujih jezikov / ekspr. z grozečim glasom mu je priporočil, naj o vsem molči svetoval, ukazal // izraziti ugodno mnenje o kom, čem: priporočiti kandidata / priporočiti izdelke 2. izraziti prošnjo, da kdo komu kaj naredi, dá: priporočili so ranjence dobrim ljudem in odšli; priporočiti otroka sosedi; priporočiti se pri kom za prenočišče 3. star. pozdraviti v imenu koga: priporočite me vsem svojim, je dejal ob slovesu priporočíti se star. pozdraviti, posloviti se: priporoči se in odide priporočèn -êna -o: film je sicer priporočen, vendar se mi zdi slab ♦ agr. seznam priporočenih sort seznam sort, ki jih strokovne službe priporočajo pridelovati na določenem področju; ptt priporočena pošiljka pošiljka, za katero izda pošta potrdilo o prejemu in katere prejem potrdi naslovnik s podpisom; prisl.: poslati (pismo, pošiljko) priporočeno ♪
  8.      priporočljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se (lahko) priporoči: priporočljiva hrana; nagla vožnja ni priporočljiva; priporočljiv za zdravje ♪
  9.      priporočník  -a m (í) kdor koga priporoči, priporoča: imeti vplivne priporočnike; on je naš priporočnik pri njej ♪
  10.      priporočnína  -e ž (ȋ) ptt pristojbina za priporočeno pošiljko: plačati priporočnino ♪
  11.      priposestvováti  -újem dov. (á ȗ) jur. pridobiti lastninsko pravico do česa ali pravico uporabe z dobrovernim, nemotenim uživanjem za določeno dobo: priposestvovati pot; priposestvovati (si) zemljišče; pren. mi smo si prostor in pravice v tej družbi že priposestvovali priposestvován -a -o: priposestvovana pravica ♪
  12.      pripotíti se  -ím se dov., pripótil se (ȋ í) poteč se priti: pripotiti se na vrh gore / ekspr. le redki obiskovalci se pripotijo v šesto nadstropje pridejo ♪
  13.      pripotováti  -újem tudi pripótovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̑) potujoč priti: pripotovala je skupina tujih turistov; pripotovati v mesto; pripotovati po reki; pripotovati z vlakom / ekspr. mali kazalec na uri je pripotoval na dvanajst ♪
  14.      pripóved  -i ž (ọ̑) 1. kar kdo pripoveduje: poslušati prijateljevo pripoved; pripoved o nesreči je vse pretresla; vsebina pripovedi / njegova pesnitev je pripoved o vojni / pripoved se začenja v prejšnjem stoletju zgodba // lit. literarno, navadno prozno besedilo, ki sporoča potek dogajanja: kot otrok je rad poslušal bajke, pravljice in druge pripovedi; v knjigi je izšlo deset krajših pripovedi / panoramska pripoved pripoved, v kateri so osebe, čas in prostor opisani v velikem, širokem obsegu; scenska pripoved; pripoved v nadaljevanjih 2. glagolnik od pripovedovati: končati pripoved; med njegovo pripovedjo so vsi molčali ♪
  15.      pripovédati  -povém dov. (ẹ́) zastar. povedati: pripovem vam, kako se je zgodilo ♪
  16.      pripóveden  -dna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na pripoved: pripovedni postopek / pripovedni okvir, tok / pripovedno izročilo 2. nanašajoč se na pripovedništvo: pripovedni elementi v delu / pripovedni pisatelji / pripovedni dar / pripovedna pesem pesem, ki vsebuje pripoved, zgodbo; pripovedna dela 3. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: njegov stil je izrazito pripoveden ◊ lingv. pripovedni sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni stavek stavek, ki kaj ugotavlja; lit. pripovedni položaj kar je določeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov ♪
  17.      pripovédka  -e ž (ẹ̑) 1. lit. krajevno, časovno določena, navadno krajša (literarna) pripoved z verjetno, poučno vsebino: to pripovedko mu je pravil ded; ljudske, Trdinove pripovedke; pripovedka o beli kači, o kralju Matjažu; pripovedke in pravljice / razlagalna pripovedka ki razlaga kak pojav, dejstvo; zgodovinska pripovedka z zgodovinsko snovjo; živalska pripovedka v kateri nastopajo poosebljene živali 2. zastar. pravljica: pripovedka o zakleti kraljični / beži, beži, vse to je pripovedka ♪
  18.      pripovédkar  -ja m (ẹ̑) knjiž., redko pripovedovalec ali pisec pripovedk: ljudski pripovedkar ♪
  19.      pripóvednik  tudi pripovédnik -a m (ọ̑; ẹ̑) 1. kdor piše zlasti prozna pripovedna dela: slovenski pripovedniki; pesniki in pripovedniki / ta pisatelj je rojen pripovednik 2. redko pripovedovalec: pripovednik je povedal več pravljic ♪
  20.      pripóvedniški  tudi pripovédniški -a -o prid. (ọ̑; ẹ̑) nanašajoč se na pripovedništvo: pripovedniški dar / star. pripovedniško literarno delo pripovedno ♪
  21.      pripovedoválčev  -a -o [u̯č] prid. (ȃ) nanašajoč se na pripovedovalca: pripovedovalčev jezik je izbran, druge osebe romana pa govorijo v narečju; pripovedovalčevo vrednotenje negativnih junakov ♪
  22.      pripovedoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor kaj pripoveduje: pripovedovalec je umolknil; pripovedovalec in poslušalci / ljudski pripovedovalec ♦ lit. literarna oseba, ki dogajanje v pripovednem delu jezikovno uresničuje 2. zastar. pripovednik, pisatelj: slovenski pripovedovalec Jurčič; pesniki in pripovedovalci ♪
  23.      pripovedoválstvo  -a [u̯s in ls] s (ȃ) knjiž., redko pripovedništvo: literarno pripovedovalstvo / njegov roman je primer modernejšega pripovedovalstva ♪
  24.      pripovedovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od pripovedovati: med pripovedovanjem se je zmračilo; pripovedovanje doživetij; potreba po pripovedovanju; pripovedovanje in poslušanje 2. kar se pripoveduje: pripovedovanje ga je prevzelo; poznati koga iz pripovedovanja, po pripovedovanju znancev; zanimivo pripovedovanje / pripovedovanje te literarne osebe obsega celo poglavje ♪
  25.      pripovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: pripovedovati komu vsebino filma; tudi nam je pripovedoval, da je videl nekoga; pripovedovati o izletu, sliki, svojem strahu; počasi, razločno, tiho pripovedovati b) z jezikovnimi sredstvi: v pismu pripoveduje tudi o izletu; ta pisatelj pa zna zanimivo, ekspr. napeto pripovedovati / tako pripoveduje stara kronika; roman pripoveduje o dveh mladih ljudeh v času vojne c) s čim sploh: slikarji naivci radi pripovedujejo / njegove fotografije pripovedujejo o kmečkem delu; zgodovina nam pripoveduje drugače // z govorjenjem posredovati določeno besedilo: pripovedovati pravljice in deklamirati pesmi; pripovedovati na pamet / po radiu pripovedovati zgodbe za otroke 2. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da pripovedujete take stvari / pripovedujejo, da se bodo podražila živila; pripoveduje se, da je bilo veliko mrtvih 3. nav. 3. os., ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: še razvaline so pripovedovale o nekdanji slavi; vse na njem je pripovedovalo, da se mu dobro godi ● ekspr. pripoveduj to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. pripovedovati kaj gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati pripovedováje knjiž.: pripovedovaje mu o svojih mladostnih doživetjih, je pozabljal na bolezen pripovedujóč -a -e: pripovedujoč to v narečju, je zabaval vse; pripovedujoči tujec je utihnil; njegovo pisanje je bolj izpovedujoče kot pripovedujoče; prisl.: muz. pripovedujoče označba za izraz izvajanja recitando; sam.: prekiniti pripovedujočega pripovedován -a -o: roman, pripovedovan v prvi osebi; poslušati že večkrat pripovedovano dogodivščino; sam.: dvomiti o resničnosti pripovedovanega ♪

   33.428 33.453 33.478 33.503 33.528 33.553 33.578 33.603 33.628 33.653  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA