Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ko (31.226-31.250) 
- požerún -a m (ȗ) slabš. 1. kdor (rad) veliko jé: nikoli nima dovolj hrane, tak požerun je / spet hodi okrog stari volk požerun 2. lakomen, pohlepen človek: dve posestvi ima ta požerun, pa hoče še tretje ♪
- požerúšček -čka m (ȗ) ekspr. požrešen človek, navadno otrok: nikoli mu ni dovolj, velik požerušček je ♪
- požerúštvo -a s (ȗ) slabš. lastnost požrešnega človeka: navzeti se požeruštva; požeruštvo in pijanstvo ● slabš. sámo požeruštvo ga je zelo rad veliko jé; samo na jed misli ♪
- požéti -žánjem dov., nam. požét in požèt (ẹ́ á) 1. končati žetev: letos so že poželi // s srpom ali strojem odrezati žito, travo: veliko so že poželi / požeti ječmen, pšenico / skoraj vso njivo so požele; pren., ekspr. zdaj je požel sadove svojega truda 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: ansambel je požel velik aplavz; požeti hvalo, občudovanje; delati noče, slavo bi pa rad požel / film ni požel pričakovanega uspeha dosegel ● ekspr. smrt ga je požela sredi dela umrl je; ekspr. v vojski mu je poželo obe nogi je izgubil obe nogi; publ. pri volitvah so socialisti poželi največ glasov dobili požét -a -o: pšenica je že požeta ♪
- požganíca -e ž (í) nar. koroško zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: požganico so prekopali ♪
- požganíšče -a s (í) nar. koroško kraj požara, ognja; pogorišče: bali so se, da se bo še šola vnela, ker je stala blizu požganišča ♪
- požgáti -žgèm dov., požgál (á ȅ) z ognjem poškodovati, uničiti: okupatorji so požgali vse hiše v vasi; požgati vejevje / cel zvezek svojih pesmi je požgal sežgal // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je požgala žito; vroče sonce je požgalo travo ● ekspr. to žganje pa požge po grlu je zelo močno požgán -a -o: od suše požgana trava; požgane vasi ♪
- požigálka -e [u̯k] ž (ȃ) ženska, ki požiga: najti požigalko ♪
- požigálniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalništvo: požigalniško gospodarjenje, obdelovanje / požigalniško poljedelstvo ♪
- požigálski -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na požigalce ali požiganje: uničujoče požigalsko delo / požigalska sla ♪
- požíganje -a s (ȋ) glagolnik od požigati: požiganje hiš; bolezensko nagnjenje k požiganju / požiganje dračja, trave / pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem ♪
- požínjka -e ž (ȋ) nar. gorenjsko pojedina po končani žetvi: posedli so okrog mize k požinjki / praznovati požinjko ♪
- požirálec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj požira: te viruse bi lahko imenovali požiralce bakterij ∙ požiralec mečev, ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico ♪
- požirálnik -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 1. cevast organ, ki poteka, vodi od žrela do želodca: poškodbe požiralnika; požiralnik in sapnik 2. odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: vhod v požiralnik; jame in požiralniki ♦ geogr. luknja v skali, v katero se steka voda 3. nav. ekspr. odprtina, v katero kaj izginja: metati snope v požiralnik mlatilnice / kuhinjski požiralnik lijak 4. pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja: cestni, dvoriščni požiralnik ♪
- požirálniški -a -o [u̯n tudi ln] prid. (ȃ) nanašajoč se na požiralnik: požiralniška jama / veliko požiralniško področje ♪
- požírati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo
kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale
gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
- požírek -rka m (ȋ) 1. količina tekočine, ki se naenkrat pogoltne: izpiti, srkniti požirek vode; ekspr. debel, krepek požirek; hlasten požirek; nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten; majhen, velik požirek; požirek mleka, pijače // dejanje, s katerim se kaj pogoltne: narediti požirek; pri zadnjem požirku se mu je zaletelo / piti po požirkih; popiti v požirkih; pren., ekspr. v enem samem požirku bi rad izpil vso lepoto okrog sebe 2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: ostalo je le še nekaj požirkov vode; v steklenici je bil le še požirek žganja ● pog., ekspr. dajva ga še požirek popijva še malo (alkoholne) pijače; ekspr. iti, povabiti na požirek iti, povabiti pit; ekspr.
v enem požirku je izpraznil kozarec ne da bi se vmes oddahnil ♪
- poživéti -ím dov., požível (ẹ́ í) knjiž. krajši čas živeti: malo poživiš, pa moraš umreti / upam, da poživim še toliko, da ti povrnem dobroto ∙ star. poživi malo pri nas in si odpočij ostani ♪
- poživíti -ím dov., požívil (ȋ í) 1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline 2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi 3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil požívljen -a -o: s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo ♪
- požlahtníti -ím in požláhtniti -im dov., požláhtnil (ȋ í; ā ȃ) 1. agr. izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: požlahtniti vinsko trto, vrtnice 2. knjiž. oplemenititi, poplemenititi: trpljenje ga je požlahtnilo / požlahtniti jezik / požlahtniti les požlahtnjèn -êna -o in požláhtnjen -a -o: požlahtnjene rastline; z umetnostjo požlahtnjeno življenje ♪
- požlampáti -ám dov. (á ȃ) nizko popiti, izpiti: večino žganja je sam požlampal ♪
- požlobudráti -ám dov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, hitro reči, povedati: tako je požlobudrala, da je nisem razumel ♪
- požmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. pogledati, navadno z napol zaprtimi očmi: požmeriti skozi trepalnice ♪
- požoltéti -ím [u̯t] dov. (ẹ́ í) star. porumeneti: listje je požoltelo in odpadlo / pri zlatenici koža požolti / v teh letih je požoltel in posivel požoltèl in požoltél -éla -o: stara požoltela knjiga ♪
- požréšen -šna -o prid., požréšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (rad) veliko jé: nikoli ni dovolj temu požrešnemu človeku; požrešni vrabci brskajo po pesku; požrešen kot volk // nav. ekspr. ki čuti, ima veliko željo po jedi: je zelo požrešen / požrešen na meso, sladkarije / jesti s požrešnim tekom; pren. požrešno morje je pogoltnilo vso ladijsko posadko 2. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: vsi dolžniki so se ga bali, ker so vedeli, da je požrešen; požrešen na denar, po denarju / požrešen pogled ki izraža lakomnost ● ekspr. vse je spravil v svojo požrešno torbo v veliko, prostorno torbo požréšno prisl.: požrešno jesti, piti ∙ ekspr. voda je
požrešno drla po cesti zelo, močno ♪
31.101 31.126 31.151 31.176 31.201 31.226 31.251 31.276 31.301 31.326