Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (3.078-3.102)


  1.      lahkomíšljenec  -nca m (ȋ) redko lahkomiseln človek, lahkomiselnež: med tistimi, ki gredo na visoke hribe, je tudi nekaj lahkomišljencev ♪
  2.      lahkomíšljenka  -e ž (ȋ) redko lahkomiselna ženska, lahkomiselnica: velika lahkomišljenka ♪
  3.      lahkomíšljenost  -i ž (ȋ) lahkomiselnost: dokazal je svojo lahkomišljenost; mladostna lahkomišljenost / zagrešiti lahkomišljenost ♪
  4.      lahkonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., ekspr. hiter, uren, živahen: takrat sem bil še lahkonog; lahkonoga deklica; lahkonoga srna lahkonógo prisl.: lahkonogo je skočila z voza ♪
  5.      láhkooborožênec  -nca m (ā-é) pri starih Grkih in Rimljanih lahko oborožen vojak pešec: napad lahkooborožencev ♪
  6.      lahkosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) star. brezskrben: lahkosrčna mlada druščina lahkosŕčno prisl.: lahkosrčno žvižgaje je odšel / tako lahkosrčno so ga izločili iz svoje srede neprizadeto, ravnodušno ♪
  7.      láhkost  -i ž (á) lastnost, značilnost lahkega: lahkost perja / peruti dajejo ptici lahkost / lahkost in gibčnost ♪
  8.      lahkôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lahkega: lahkota prvih uspehov ga je uspavala; lahkota in težavnost vaj / lahkota v hoji gibčnost, prožnost / obšel ga je občutek lahkote 2. v prislovni rabi, v zvezi z lahkoto izraža opravljanje, izvrševanje česa brez truda, napora: z lahkoto je nosil vreče; z lahkoto je premagal nasprotnike / on je z večjo lahkoto dobil službo kot jaz / publ., z oslabljenim pomenom če ta odlok premislimo, spoznamo z lahkoto, da so z njim dani pogoji za napredek ♪
  9.      lahkôten  -tna -o prid., lahkôtnejši (ó) 1. ki dela videz, da zanj ni potreben telesni napor: lahkoten tek konj; lahkotna hoja / stopati z lahkotnimi koraki 2. redko ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: lahkotno pohištvo / lahkoten dim se dviga nad hišami 3. ki glede na izrazna sredstva ne izraža, kaže truda, nespretnosti: delo je pisano v lahkotnem jeziku / lahkoten ton pogovora sproščen, prijeten 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: bil je ves lahkoten in sproščen // ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti; lahek: življenje je zdaj lahkotnejše 5. umetniško nezahteven: lahkoten film; brati lahkotno literarno delo / repertoar tega gledališča je lahkoten lahkôtno prisl.: lahkotno hoditi, plesati; lahkotno iti mimo vseh težav brezskrbno, neprizadeto; to me nič ne skrbi, je rekel lahkotno; naslonjač učinkuje lahkotno; sam.: v njegovem vedenju je nekaj lahkotnega ♪
  10.      lahkôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost lahkotnega: lahkotnost gibov / lahkotnost pisateljevega pripovedovanja, stila / lahkotnost njegovega nastopa je privlačna / lahkotnost duha gibčnost, prožnost ♪
  11.      lahkoúmen  -mna -o prid. (ú ū) 1. star. ki v ravnanju, odločitvah premalo misli na možne posledice; lahkomiseln: ne zaupajo mu, ker je malomaren in lahkoumen / prazne in lahkoumne besede 2. knjiž., redko bister, (duševno) prožen: to je lahkoumen človek 3. zastar. lahko razumljiv: njegove pesmi so lahkoumne ♪
  12.      lahkoúmnost  -i ž (ú) 1. star. lahkomiselnost: zgražali so se nad njegovo lahkoumnostjo; mladostna lahkoumnost 2. zastar. lahka razumljivost: spis se odlikuje po zanimivosti in lahkoumnosti ♪
  13.      lahkovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki preveč verjame, zaupa drugim: bila je lahkoverna ženska in je verjela njegovim lepim besedam ♪
  14.      lahkovérnež  -a m (ẹ̑) ekspr. lahkoveren človek: našel je nekaj lahkovernežev, ki so ga poslušali ♪
  15.      lahkovérnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost lahkovernega človeka: goljuf je izrabil njeno lahkovernost; otroška lahkovernost ♪
  16.      lahkožív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki moralno ni neoporečen: družiti se z lahkoživimi dekleti / lahkoživo življenje 2. ki ima površen, brezskrben odnos do življenja: lahkoživega mladeniča je nesreča zresnila ♪
  17.      lahkožívček  -čka m (ȋ) ekspr. lahkoživ človek: bil je lahkoživček in zapravljivček ♪
  18.      lahkožívec  -vca m (ȋ) ekspr. lahkoživ človek: biti lahkoživec in ženskar / lahkoživec je, zato ga nič ne skrbi ♪
  19.      lahkožíven  -vna -o prid. (ȋ) star. lahkoživ: lahkoživna in razuzdana ženska / fant je bil nadarjen, a len in lahkoživen ♪
  20.      lahkožívje  -a s (ȋ) star. lahkoživo življenje: lahkoživje in pokvarjenost / brezdelje in lahkoživje ♪
  21.      lahkožívka  -e ž (ȋ) ekspr. ženska, ki moralno ni neoporečna: zaiti v slabo družbo, med lahkoživke ♪
  22.      lahkožívost  -i ž (í) lastnost, značilnost lahkoživega človeka: njena lahkoživost je bila splošno znana / lahkoživost in brezskrbnost ♪
  23.      lakolít  -a m (ȋ) petr. manjša, hlebasto oblikovana gmota globočnine ♪
  24.      lákom  -a -o prid., tudi neskl. (á) star. lakomen: nikoli ni imel zadosti, tako je bil lakom / tujec lakom; sam.: lakom se ni bal nevarnosti, če je le slutil dober zaslužek ♪
  25.      lákomen  -mna -o prid. (á) ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine: lakomen človek; poznali so jo, da je lakomna / lakomen zemlje; časti nisem lakomen; lakomen po denarju // navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po kaki jedi: biti lakomen na meso; polhi so lakomni na hruške // ki izraža lakomnost: lakomen pogled; lakomni prsti so segli po cekinu lákomno prisl.: lakomno jesti; oči se mu lakomno svetijo ♪

   2.953 2.978 3.003 3.028 3.053 3.078 3.103 3.128 3.153 3.178  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA