Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (29.778-29.802)


  1.      polnílnik  -a [ou̯] m (ȋ) teh. stroj za polnjenje: polnilnik je pokvarjen; mešalnik in polnilnik ♦ elektr. naprava, ki proizvaja električno energijo v taki obliki ali jo pretvarja v tako obliko, da se z njo lahko polni akumulator ♪
  2.      polnílo  -a [u̯n] s (í) 1. snov, material a) ki se z določenim namenom da v kako pripravo: iz raztrganih sedežev je gledalo polnilo; perje, žima in druga polnila / eksplozivno polnilo b) s katerim se z določenim namenom zapolni odprtina, luknja: kot polnilo so uporabili kamenje; to pleme si polni nosnice z rastlinskimi polnili / knjiž., redko zobno polnilo plomba // kar izpolnjuje, pokriva prostor, površino: uporabljati barve kot ploskovna polnila; eter so nekdaj pojmovali kot vesoljsko polnilo 2. teh. snov, ki se doda drugi snovi ali izdelku, da dobi zaželene lastnosti: dodati, vsebovati polnilo; barvna polnila; polnila za papir, smole; polnilo, sušilo in vezivo ◊ aer. polnilo jadralnega letala material med rebri in oplatami, ki ohranja obliko krila; grad. polnilo gradbeni elementi za zapolnitev odprtine, presledka med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi ♪
  3.      polnítev  -tve [u̯n] ž (ȋ) 1. glagolnik od polniti: končati polnitev / polnitev vina v steklenice / polnitev akumulatorja 2. redko polnilo: odstraniti polnitev ♦ elektr. žarnica s plinsko polnitvijo žarnica, katere žarilna nitka je v plinu; voj. dimna polnitev snov v izstrelku, ki po eksploziji daje velike količine dima za maskiranje; eksplozivna polnitev snov v izstrelku, ki pri aktiviranju povzroči eksplozijo izstrelka; pogonska polnitev snov v izstrelku za poganjanje ♪
  4.      polníti  in pólniti -im [u̯n] nedov. (ȋ ọ́) 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: polniti blazine s perjem, volno; polniti jeklenke s plinom; ekspr. pridno je polnil kozarce nalival / voda je vedno bolj polnila kotanjo; spustili so zapornice in ribnik se je začel polniti / polniti cement v vreče dajati; polniti vino v steklenice natakati // delati, da prihaja kaj kam: polniti ladjo s tovorom / polniti puško, top nabijati // gastr. delati, pripravljati jed z nadevom; nadevati: polniti paprike / polniti klobase z rižem in drobovino 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so začeli polniti dvorano; trg se je začel polniti / ta film že dolgo polni naše kinematografe 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je polnil dim cigaret; klici na pomoč so polnili večerni zrak / vrišč ji je polnil glavo, ušesa // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je polnila tišina / dušo mu je polnila žalost / strast ga je polnila z nestrpnostjo ga je delala nestrpnega; pogled na prizor ga je polnil z gnusom ga je navdajal 4. ekspr., redko dajati čemu vsebino, smisel: delo mu polni življenje / otroku polnijo dneve zelo preproste stvari mu jih bogatijo, delajo kratkočasne ● ekspr. ta igralka polni blagajne kinematografov zaradi njene priljubljenosti kinematografska podjetja dobro zaslužijo; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo glave, ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. urednik je skoraj sam polnil list pisal, pripravljal članke za list; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; ekspr. take slike so nekdaj polnile sprejemnice bogatih meščanov so pogosto ali v večjem številu visele v sprejemnicah; ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce, strani časopisov veliko pišejo o njej; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; žarg., fin. tekoči račun se polni na tekočem računu se zbira vedno več denarja; ekspr. čemu bi si polnil glavo s podatki bi si jih prizadeval zapomniti ◊ elektr. polniti akumulator delati, da pride v akumulator toliko električne energije, kolikor jo lahko sprejme; metal. polniti plavž dajati vložek v plavž; polniti vrtine vlagati vanje naboje ali razstrelilno mešanico; tekst. polniti tkanino delati jo navidezno gostejšo polnèč -éča -e: mimo je pripeljal tovornjak, polneč ulico z ropotom pólnjen -a -o: rezervoar bo stalno polnjen ♪
  5.      pólnjenje  -a [u̯n] s (ọ́) 1. glagolnik od polniti: polnjenje bazena; polnjenje in praznjenje / polnjenje mleka v papirnato embalažo / polnjenje klobas / stroj za polnjenje / polnjenje akumulatorjev ♦ gastr. vroče polnjenje pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre 2. redko polnilo: odstraniti polnjenje ♪
  6.      polnokŕvec  -vca [u̯n] m (ȓ) vet. polnokrven konj: v kasu je zmagal polnokrvec Astor / angleški polnokrvec ♪
  7.      polnokŕven  -vna -o [u̯n] prid. (ŕ r̄) 1. ekspr. zdrav, rdečeličen: krepko, polnokrvno dete; bledoličen in polnokrven 2. ekspr. poln življenjskih moči, strasti: dela tega pisatelja so izraz polnokrvne osebnosti 3. publ. prepričljiv, verjeten, živ: polnokrvni opisi narave / umetniško polnokrven realizem 4. ekspr. ki ima značilne lastnosti v veliki meri: biti polnokrven glasbenik; polnokrven romantik / redko polnokrven meščan pravi, pristen ◊ vet. polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec polnokŕvno prisl.: v romanu je pisatelj polnokrvno prikazal čas vojne ♪
  8.      polnoléten  -tna -o [u̯n] prid. (ẹ̑) ki izpolni določeno starost, s katero postane deležen vseh pravnih pravic, obveznosti: biti, postati polnoleten ♦ jur. ki izpolni z zakonom določeno starost in postane s tem poslovno sposoben; sam.: ta predpis velja za vse polnoletne ♪
  9.      polnomásten  -tna -o [u̯n] prid. (á) agr. ki ima vso maščobo: polnomastni sir; polnomastno mleko ♪
  10.      polnopráven  -vna -o [u̯n] prid. (á ā) ki ima glede na določen pravni dokument, dogovor vse pravice: polnopraven član društva; polnopravni udeleženci konference / črnci še zmeraj nimajo polnopravnega družbenega položaja ● ekspr. šele po tem dejanju je postal polnopraven član tatinske druščine enakopraven; publ. s tem delom je postala tudi ta umetniška smer polnopravna priznana, cenjena polnoprávno prisl.: polnopravno se udeleževati kongresa ∙ pisar. polnopravno odgovarjati za nastalo škodo biti odgovoren zanjo ♪
  11.      polnoprávnost  -i [u̯n] ž (á) stanje, v katerem ima kdo glede na določen pravni dokument, dogovor vse pravice: doseči polnopravnost; polnopravnost in enakopravnost ∙ pisar. dvomiti o polnopravnosti sklicanega kongresa o upravičenosti, pristojnosti ♪
  12.      polnoštevílen  -lna -o [ou̯] prid. (ȋ) 1. ki ima toliko oseb, kot je določeno: bataljon je polnoštevilen; polnoštevilna skupina 2. ki zajema vse osebe določene skupnosti: polnoštevilni zbor zaposlenih / publ. tako polnoštevilne udeležbe že dolgo ni bilo velike, množične polnoštevílno prisl.: akcije so se udeležili polnoštevilno; polnoštevilno zbrani odborniki ♪
  13.      polnôta  -e [u̯n] ž (ó) knjiž., redko polnost: polnota prsi / to daje pesmim pristnost in polnoto ♪
  14.      pólnòv  -nôva -o stil. -ó [u̯n] prid. (ọ̑-ȍ ọ̑-ó) knjiž. skoraj nov: polnov klobuk ♪
  15.      polnovréden  -dna -o [u̯n] prid. (ẹ́ ẹ̄) publ. ki ima vse pričakovane pozitivne lastnosti, značilnosti: iz te šole je izšlo veliko polnovrednih delavcev / to je polnovreden dokaz za njegove poštene namene zadosten, prepričljiv; šah se mu je zdel polnovredna športna panoga enakovredna; odpadke izkorišča druga tovarna kot polnovredno surovino dobro, kvalitetno ◊ agr. polnovredno krmilo krmilo, katerega hranilne snovi se v celoti, popolnoma izkoristijo; fin. polnovredni kovani denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti; obrt. polnovredni kruh kruh iz moke, ki ji niso odvzeti otrobi polnovrédno prisl.: umrlega ne bo mogoče tako kmalu polnovredno nadomestiti ♪
  16.      polnovrédnost  -i [u̯n] ž (ẹ́) publ. lastnost, značilnost polnovrednega: nekatere pridobitve civilizacije ogrožajo biološko polnovrednost človeka; umetniška polnovrednost dela ♪
  17.      pólo  -a m (ọ̑) šport., zlasti v angleškem in ameriškem okolju športna igra, pri kateri igralci na konjih z dolgimi lesenimi kladivi spravljajo leseno kroglo v gol: igrati polo; tekma v polu ♪
  18.      pólóbla  -e [ou̯ tudi ol] ž (ọ̑-ọ̑) 1. vsak od dveh enakih delov oble, razdeljene z ravnino skozi središče: sestaviti obe polobli / predmet z obliko poloble // ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: gola polobla starčkove glave / nad njimi se je bočila modra nebesna polobla 2. geogr. polovica zemeljske oble: južna, zahodna polobla ● publ. države na vzhodni polobli v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki ♪
  19.      pólobléka  -e [ou̯] ž (ọ̑-ẹ̑) žensko oblačilo brez rokavov, pod katerim se nosi bluza, pulover: skrojiti polobleko; dekliška polobleka ♪
  20.      pólobràt  -áta [ou̯] m (ọ̑-ȁ ọ̑-á) obrat za 90°: polobrat glave / polobrat na desno, v desno ♦ kor. plesni obrat za 180° ♪
  21.      pólodpŕt  -a -o [ou̯] prid. (ọ̑-ȓ) knjiž. napol odprt: obstal je med polodprtimi vrati / iz polodprte sobe je bilo slišati govorjenje / v njegovih polodprtih očeh je bilo nekaj žalostnega / spal je s polodprtimi usti ● pripeljal se je s polodprtim avtomobilom z avtomobilom, pri katerem se streha da odstraniti, zložiti; polodprta bluza bluza z večjim (vratnim) izrezom ◊ agr. polodprti hlev hlev, pri katerem ena ali dve steni ne segata do stropa, strehe; elektr. polodprti stroj stroj, ki ima navitje zaščiteno pred mehanskimi poškodbami z okrovom; jur. polodprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda, v katerem je nadzorstvo manj strogo in zavarovanje manjše; šah. polodprta otvoritev otvoritev z dvojno potezo kraljevega kmeta, ki ji ne sledi enaka poteza nasprotnika ♪
  22.      pològ  in pôlog -óga m (ȍ ọ́; ó ọ́) 1. denarni znesek, ki ga je treba (začasno) dati, izročiti komu, da se dobi posojilo, določena pravica: nakazati banki polog; polog za nakup stanovanja na kredit / garancijski polog 2. v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti; depozit: zlorabiti izročene pologe / bančni polog bančni depo ♦ jur. sodni polog denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti; sodni depozit 3. glagolnik od položiti 5: polog dnevnega iztržka; dvigi in pologi 4. nar. zahodno položen, nekoliko nagnjen svet: na pologu stoji koča; travnat, zasnežen polog / steči po pologu griča ♪
  23.      polókati  -am dov. (ọ̄) popiti tako, da se izteguje jezik: mačka je hlastno polokala mleko // slabš. popiti sploh: polokala sta že pol soda vina, zadosti je / pog. tisto noč so ga dosti polokali ♪
  24.      polòm  -ôma m (ȍ ó) 1. prenehanje možnosti obstajanja, opravljanja dejavnosti zaradi zelo slabega gospodarskega stanja: bližati se polomu; zaradi slabega gospodarjenja je prišlo do poloma; rešiti podjetje pred polomom / gospodarski polom / ekspr.: njun zakon je pred polomom ločitvijo; polom vzhodne fronte zlom // ekspr. popoln neuspeh: predstava je doživela polom; polom na volitvah 2. ekspr. hrup, trušč: otroka je ves ta polom v hiši prestrašil / to bo spet polom, ko bo to izvedel 3. glagolnik od polomiti: polom dreves / polom v gozdu zaradi snega, viharja ◊ geol. premaknitev zemeljskih plasti ob kaki drsni ploskvi ♪
  25.      polomijáda  -e ž (ȃ) ekspr. popoln neuspeh: odgovoren je za polomijado ob volitvah // kar je popolnoma neuspešno: njun zakon je polomijada ♪

   29.653 29.678 29.703 29.728 29.753 29.778 29.803 29.828 29.853 29.878  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA