Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (276-300)


  1.      kolagénski  -a -o (ẹ̑) pridevnik od kolagen: kolagenska vlakna ♪
  2.      kolájna  -e ž (ȃ) 1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom; medalja: izdelovati kolajne in plakete; srebrna, zlata kolajna; težka kolajna; trgovina s kolajnami 2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi kolajno; pripeti si kolajno / odlikovati koga s kolajno za hrabrost, zasluge // tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti kolajne / bronasta kolajna ki se podeli za tretje mesto v posameznih športnih disciplinah; olimpijske kolajne / žarg., šport. favorit je zlata kolajna z olimpijskih iger dobitnik te kolajne ∙ ekspr. dobiti kolajno biti eden izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejšem) športnem tekmovanju 3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je že veliko kolajn / ostal je brez kolajne ♪
  3.      koláps  tudi kólaps -a m (ȃ; ọ̑) med. 1. nenadna telesna slabost zaradi nezadostnega krvnega obtoka: prišlo je do kolapsa / srčni kolaps 2. prostorninsko zmanjšanje votlih organov, zlasti pljuč; upad, sesedenje: umetno povzročiti kolaps pljuč ♪
  4.      kolár 1 -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem lesenih delov vozov: polomljeno kolo odnesi h kolarju / fant se uči za kolarja ♪
  5.      kolár 2 -ja m (ā) bel, trd ovratnik katoliških duhovnikov: župnik je bil v civilni obleki in brez kolarja ∙ ekspr. za vedno se je poslovil od kolarja opustil je duhovniški poklic ♪
  6.      koláriti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. opravljati kolarska dela: poleti kmetuje, pozimi pa predvsem kolari ♪
  7.      kolárna  -e ž (ȃ) 1. kolarska delavnica: v kolarni je bilo prijetno toplo 2. redko kolnica: kolarna je bila čisto prazna ♪
  8.      kolárnica  -e ž (ȃ) 1. kolarska delavnica: kolarnico je imel v zadnjem delu hiše 2. nar. kolnica: postavil je nov hlev in kolarnico; zapelji voz v kolarnico ♪
  9.      kolárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na kolarje ali kolarstvo: kolarski les; kolarsko orodje / kolarska obrt ♪
  10.      kolárstvo  -a s (ȃ) obrt za izdelovanje lesenih delov vozov: kolarstvo in sodarstvo ♪
  11.      kôlast  -a -o prid. (ó) ekspr. podoben kolu: kolaste črke / visok kolast fant ♪
  12.      koláš  -a m (á) nar. belokranjsko plesalec kola: fant se je takoj pridružil kolašem ♪
  13.      kolášica  -e ž (á) nar. belokranjsko plesalka kola: belo oblečeni kolaši in kolašice ♪
  14.      kôlaterálen  -lna -o prid. (ȍ-ȃ) publ. stranski, manj bistven, spremljevalen: razpravljajo o kolateralnih ukrepih za razorožitev ♪
  15.      kólati  -am nedov. (ọ̑) nar. belokranjsko plesati kolo: sprva so kolali počasi, nato pa vedno hitreje ♪
  16.      kolavdácija  -e ž (á) teh. strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, z odpravo obveznosti med izvajalcem in investitorjem: kolavdacija nove šole ♪
  17.      kolavdacíjski  tudi kolavdácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na kolavdacijo: kolavdacijski ogled stolpnice / kolavdacijska komisija ♪
  18.      kolavdírati  -am dov. in nedov. (ȋ) teh. strokovno pregledati opravljeno delo, zlasti v gradbeništvu, in odpraviti obveznosti med izvajalcem in investitorjem: kolavdirati most kolavdíran -a -o: zgradba je že kolavdirana ♪
  19.      kolávta  -e ž (ȃ) nar. štajersko slab, razmajan voz, avto: pripeljal se je s staro polomljeno kolavto // voz, avto sploh: odkar se vozi s kolavto, me več ne pozna ♪
  20.      koláž  -a tudi colláge -ea [kolaž] m (ȃ) 1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lesa, lepljenka: gvaš in kolaž / izdelki v kolažu // slika v tej tehniki: kupil je lep kolaž 2. publ. filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih, oblikovnih in drugih elementov ali delov: satirični kolaž / dramski kolaž ♪
  21.      kólc  -a [u̯c] m (ọ̑) glas, ki nastane pri kolcanju: slaboten kolc ♪
  22.      kólca  -e ž (ọ̄) nar. vzhodno kolesce, kolešček: ena kolca se je zlomila ♪
  23.      kólca  kólc s mn. (ọ̄) 1. priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug pri oranju: kolca so cvilila; naložila sta plug, kolca in brano na voz; fant je potiskal kolca v brazdo / plužna kolca 2. nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: ves krompir je na kolcih zvozil domov ♪
  24.      kólcanje  -a [u̯c] s (ọ̄) glagolnik od kolcati: slišalo se je močno kolcanje ♪
  25.      kólcati  -am stil. kólčem [u̯č] nedov. (ọ̄) 1. sunkovito, navadno glasno izdihavati zrak iz želodca zaradi krčev v trebušni preponi: pogosto kolca in kašlja; s smiselnim osebkom v dajalniku: spet se mi kolca; fantu se je od strahu kolcalo; nav. elipt., ob kolcanju (kolca se mi), le kdo spet misli name // nizko govoriti, pripominjati: že dolgo kolcajo o tem, naredijo pa nič; nehaj kolcati 2. pog., z dajalnikom tožiti se po čem, pogrešati kaj: le malo počakaj, kmalu se ji bo kolcalo po domu / še danes se jim kolca po tistih časih ne morejo jih pozabiti, še si jih želijo ♪

   151 176 201 226 251 276 301 326 351 376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA