Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (27.003-27.027)



  1.      ošpeháti  -ám dov.) pog., ekspr. umazati, zlasti z mastjo, maščobo: ošpehal (si) je obleko ošpehán -a -o: njegov klobuk je ves ošpehan
  2.      óšpice  -pic ž mn. (ọ̄ ọ̑) nalezljiva bolezen s pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: ima ošpice; virus ošpic; pren., ekspr. podjetje je otroške ošpice že prebolelo
  3.      óšpičast  -a -o prid. (ọ̄) tak kot pri ošpicah: ošpičast izpuščaj
  4.      ošpíčiti  -im dov.) pog. 1. ošiliti, priostriti: ošpičiti svinčnik / fižolovke so že ošpičili 2. ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on ošpičil; iz hudobije sta mu jih že veliko ošpičila ošpíčen -a -o: ošpičen svinčnik ∙ ekspr. imeti ošpičen jezik biti odrezav, piker; ekspr. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo
  5.      oštéti  oštéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: učitelj ošteje učenca; oštel ga je, češ da se potepa; ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tja oštét -a -o: ošteti učenci
  6.      oštévati  -am nedov. (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: oštevati otroke; ošteval je sina, da je len; oštevali so ga, ker je razbil šipo; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil
  7.      oštevílčiti  -im dov.) 1. označiti s številko, navadno z zaporedno: oštevilčiti dopise, račune; urediti in oštevilčiti pisma 2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom: oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani oštevílčen -a -o: oštevilčeni sedeži; vstopnice so oštevilčene; hodnik z oštevilčenimi vrati ♦ zal. oštevilčena izdaja izdaja v majhni nakladi, katere izvodi se označijo z zaporednimi številkami; numerirana izdaja
  8.      oštírski  -a -o prid. (í) pog. gostilničarski, krčmarski: sprejel ga je z oštirsko prijaznostjo
  9.      òštja  in òštija medm. () nar. zahodno 1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali 2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja
  10.      oštŕcati  -am dov. ( ) redko oškropiti, poškropiti: oštrcala ga je z vodo; oštrcal se je do glave
  11.      oštrigljáti  -ám dov.) nar. očohati: oštrigljati konja / nizko fant je zelo umazan, treba ga bo oštrigljati umiti
  12.      oštŕkati  -am dov. ( ) redko oškropiti, poškropiti: plundra ga je oštrkala / voz jih je oštrkal z blatom oštŕkan -a -o: bil je ves oštrkan od apna
  13.      ošvígniti  -em dov.) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem; s pasom ga je ošvignil po obrazu 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe; ošvigniti koga s pogledom ● ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela
  14.      ošvŕk  -a m () redko udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom: dobil je dva ošvrka z brezovko
  15.      ošvŕkati  -am dov. ( ) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom ● ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli
  16.      ošvrkávati  -am nedov. () 1. večkrat udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkavati konje; pren. ošvrkaval jih je z ostrimi besedami 2. ekspr. ošinjati: ošvrkava ga in molči / od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi
  17.      ošvŕkniti  -em dov.) 1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince; mimogrede ga je ošvrknil z besedo 2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti: jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom
  18.      otalíti  -ím dov., otálil ( í) redko otajati: otaliti zamrznjeno živilo / zemlja se je otalila
  19.      otáva  -e ž () (posušena) trava druge košnje: otava lepo kaže; seno in otava
  20.      otáven  -vna -o () pridevnik od otava: otavna košnja
  21.      otávič  -a m () agr. (posušena) trava tretje košnje: kositi otavič; otava in otavič
  22.      otávnica  -e ž () nar. (posušena) trava četrte košnje: Senožet je treba samo malo prekopati .. pa bo arnice, otave in otavnika pa še otavnice, kolikor bo kdo hotel (C. Kosmač)
  23.      otávnik  -a m () 1. nar. (posušena) trava tretje košnje; otavič: Otavnika je bilo dva voza .. otavnice pa še za pašo ne bo (C. Kosmač) 2. zastar. avgust: prvega otavnika je odpotoval
  24.      otêči  otêčem dov., otêci otecíte; otékel otêkla (é) postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: bezgavke so mu otekle / noga zelo hitro oteče otékel -êkla -o: otekle in prezeble roke; otekle veke otečèn -êna -o: jetra ima zelo otečena
  25.      otékati  -am nedov. (ẹ̑) postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: noge ji otekajo

   26.878 26.903 26.928 26.953 26.978 27.003 27.028 27.053 27.078 27.103  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA