Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (26.276-26.300)


  1.      ónkrajnost  tudi ónkrájnost -i ž (ọ̑; ọ̑-ȃ) knjiž., redko onstranstvo: življenje v onkrajnosti ♪
  2.      onód  prisl. (ọ̄) zastar. tam: onod nikoli ni sonca; srečeval je tlačane, ki so šli onod na delo / prišel je od onod odonod ♪
  3.      onomástičen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na onomastiko, imenosloven: onomastična razprava / onomastični problemi ♪
  4.      onomástika  -e ž (á) veda o (lastnih) imenih, imenoslovje: ukvarjati se z onomastiko; onomastika in toponomastika ♪
  5.      ónostránost  -i ž (ọ̑-ā) redko onstranstvo: življenje v onostranosti ♪
  6.      ónostránski  -a -o prid. (ọ̑-á) onstranski: verjeti v onostransko življenje ♪
  7.      ónstran  prisl. (ọ̑) izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: na tem bregu živijo tako, onstran pa drugače / ko so prišli onstran, je bilo že prepozno / glas prihaja kakor od onstran ♪
  8.      ónstran  predl. (ọ̑) z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: tudi onstran Karavank so Slovenci / preselil se je onstran reke / meglice se vlečejo z onstran Save ∙ knjiž. njegovi junaki hočejo biti onstran dobrega in zlega ne priznavajo etičnih načel ♪
  9.      ónstránost  -i ž (ọ̑-ā) redko onstranstvo: verjeti v onstranost ♪
  10.      ónstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na onstranstvo: onstranski svet / onstransko življenje ♪
  11.      ontário  -a m (á) agr. debelo, ploščato in rebrasto zimsko jabolko olivne barve, po izvoru iz Amerike: bobovec in ontario ♪
  12.      ontologíja  -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti: gnoseologija in ontologija / eleatska, idealistična, materialistična ontologija // s prilastkom načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti česa: ontologija sveta / ontologija duha, volje ♪
  13.      onúča  -e ž (ú) nav. mn., nekdaj kos blaga za ovijanje stopala: namesto nogavic je nosil onuče; sušiti onuče ♪
  14.      oolít  -a m (ȋ) petr. kamnina, sestavljena iz jajčastih drobnozrnatih skupkov, zlepljenih med seboj z vezivom ♪
  15.      òp  medm. (ȍ) pog. 1. izraža zavrnitev: op, tako pa ne bo šlo 2. izraža opravičilo: ko se je zadel obenj, je zamrmral: op ♪
  16.      òpa  medm. (ȍ) pog. 1. izraža zavrnitev: opa, kaj pa govoriš 2. izraža opravičilo: ko se je obrnil, mu je stopil na nogo in dejal samo: opa ♪
  17.      opacáti  -ám dov. (á ȃ) redko popacati: opacati obleko; ekspr. ves se je opacal ♪
  18.      opackáti  -ám dov. (á ȃ) redko popackati: opackati obleko; opackati se z jedjo ♪
  19.      opádati  -am nedov. (ā ȃ) knjiž., redko upadati, usihati: voda opada / število letalskih nesreč opada ∙ zastar. listje opada odpada ♪
  20.      opáhati  -am dov. (á ȃ) nar. otepsti: opahati sneg s suknjiča; opahati si prašno obleko ♪
  21.      opahníti  in opáhniti -em, tudi opáhniti -em dov. (ȋ á; á ā) 1. knjiž. opihniti: ko je stekla mimo njega, ga je rahlo opahnila 2. nar. vreči, dati: slekel je plašč, zvil ga in ga opahnil čez ramo (F. Finžgar) ♪
  22.      opájati  -am nedov. (ā) 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine ∙ knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota ♪
  23.      opalescénca  -e ž (ẹ̑) fiz. spreminjanje barvnih odtenkov kot pri opalu: modrikasta opalescenca ♪
  24.      opalíti  in opáliti -im, in opáliti -im dov. (ȋ á; á) star. 1. ožgati, osmoditi: ogenj je opalil drva; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde 2. udariti: molči, če ne te opalim; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot kletvica bes te opali opáljen -a -o: opaljen obraz; opaljen od sonca; od slane opaljena ajda ♪
  25.      opalizírati  -am nedov. (ȋ) fiz. spreminjati barvne odtenke kot opal: raztopina modrikasto opalizira ♪

   26.151 26.176 26.201 26.226 26.251 26.276 26.301 26.326 26.351 26.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA