Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (25.928-25.952)


  1.      okápati  -am in -ljem nedov. (ȃ) nar. okopavati: okapati krompir; okapati in zalivati ♪
  2.      okàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima veliko očes: okat krompir // redko ki ima velike oči: okata ženska ♪
  3.      ókati  -am nedov. (ọ̄) lingv. 1. izgovarjati glas o namesto a: okati in akati 2. v ruskem okolju izgovarjati glas o namesto a za pisani o: v tej vasi okajo okajóč -a -e: okajoča narečja ♪
  4.      okávsati  -am dov. (ȃ) nav. ekspr. s kljuvanjem raniti: kokoš je okavsala otroka; petelina sta se okavsala ♪
  5.      okazionalízem  -zma m (ȋ) iz Descartove filozofije izhajajoča filozofsko-teološka smer v 17. stoletju, ki trdi, da je odnos med duhovnostjo in materialnostjo določen z božjim dejanjem: pripadnik okazionalizma ♪
  6.      okcidènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž., redko zahod: orient in okcident ♪
  7.      okej  tudi okay [ókéj] prid. neskl. (ọ̑-ẹ̑) žarg. 1. dober, izvrsten: kosilo je bilo okej 2. v povedno-prislovni rabi dobro, v redu: s stanovanjem je vse okej ♪
  8.      ôkence  -a [kǝn] s, mn. tudi ókenca (ō) 1. manjšalnica od okno: hiša ima majhna okenca; okroglo, štirioglato okence; zamreženo kletno okence / odpreti, zapreti okence / potrkati na okence / okence kamere 2. odprtina v pregradi, (večjem) oknu zaradi poslovanja s strankami: pririnil se je do okenca; stati v vrsti pred okencem; uslužbenec pri okencu / bančno, blagajniško, poštno okence 3. kvadrat (v razpredelnici): vpisati številke v ustrezna okenca / razpredelnica ima veliko okenc / okenca mreže ◊ anat. okroglo okence odprtina med srednjim in notranjim ušesom, zaprta z membrano; lov. okence znamenje bele barve na zadku srnjadi in na začetku peruti divjega petelina ♪
  9.      ôkenski  tudi ókenski -a -o [kǝn] prid. (ō; ọ́) nanašajoč se na okno: železni okenski križi; okenska mreža / okenska odprtina; motne okenske šipe; odpreti obe okenski krili / okenska polica / dolge okenske zavese / balkonske in okenske cvetlice ♦ grad. okenski okvir okvir, ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril; okenski parapet stena v prostoru med spodnjim okenskim robom in tlemi; okenska preklada preklada nad oknom; obrt. okensko zatikalo priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila ♪
  10.      okínjak  -a m (ȋ) nar. vzhodno odprtina za zračenje, navadno v stropu: veter je pihal skozi okinjak ♪
  11.      okísati  -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj kislo: posoliti in okisati fižol; okisati z limoninim sokom // povzročiti, da postane kaj kislo: okisati zelje 2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati: okisati travo / okisati krmo okísati se zaradi vrenja postati kisel: vino se je že okisalo okísan -a -o: okisani krompir krompirjeva solata; prav okisana solata; močiti koga z okisano vodo ♪
  12.      okísniti  -em dov. (í ȋ) nav. 3. os. postati kisel: juha je okisnila / mleko okisne se skisa ♪
  13.      okítiti  -im dov. (í ȋ) star. okrasiti, olepšati: vsa okna so okitili; okititi z venci okíčen in okíten -a -o: okičeni konji ♪
  14.      okláti  okóljem dov., okôlji okoljíte (á ọ́) raniti a) z ugrizi: pes ga je oklal; volk je oklal živino b) ekspr. z nožem, rezilom: tako ga je oklal, da je bil ves krvav; na veselici sta se oklala ♪
  15.      oklatíti  in oklátiti -im, tudi oklátiti -im dov. (ȋ á; á) s klatenjem spraviti z drevesa: oklatiti orehe / hruško, oreh so že oklatili ♪
  16.      okleníti  oklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. močno, trdno prijeti, stisniti: oklenil ga je in mu vzel nož / koščene roke so ga oklenile, da se ni mogel premakniti 2. trdno, tesno obkoliti: okleniti postojanko; trdnjavo so oklenili z vseh strani / oklenili so nemško divizijo okleníti se močno, trdno a) objeti: stopila je k njemu in se ga oklenila b) oprijeti se, prijeti se: krčevito se je oklenil stola / oklenila se ga je okrog vratu, za komolec // ekspr. zelo se navezati: zadnje čase se je oklenila sina / oklenil se je novih idej oklénjen -a -o: trdnjava je bila oklenjena; plesala sta tesno oklenjena ♪
  17.      oklèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. nekdaj kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih: nadeti si oklep; težek bojni oklep; oklep srednjeveškega viteza; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov 2. trden zunanji zaščitni del a) vojaškega vozila: tanki z debelim oklepom; neprebojni oklep ladje b) s prilastkom kakega predmeta: oklep blagajne; kovinski oklep ročne bombe; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka 3. zunanje ogrodje nekaterih živali: rakov oklep; oklep želve / žival se je obdala z oklepom 4. navadno s prilastkom kar kaj močno prijema, stiska: mavčni oklep; tesen usnjen oklep; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živeti v oklepu gotovosti; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti ◊ bot. alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace ♪
  18.      oklepáj  -a m (ȃ) 1. znak, ki z dveh strani oklepa besedo, številko, stavek: napisati oklepaj; dati, postaviti besedo, številko v oklepaj / oglati, okrogli, zaviti oklepaj ♦ mat. odpraviti oklepaj 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v oklepaju izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede: to omenim, pripomnim v oklepaju ♪
  19.      oklépanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od oklepati: oklepanje z roko / vztrajno oklepanje preteklosti ♪
  20.      oklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. močno, trdno prijemati, stiskati: stal je za njim in ga oklepal; s koščenimi prsti mu je oklepal vrat 2. biti, stati okrog česa: obzidje je oklepalo velik prostor; trg so na treh straneh oklepale hiše 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: vse telo mu oklepa mraz; obup mu oklepa dušo; utrujenost ga je oklepala in hromila ◊ geom. stranici oklepata kot 90° ležita, postavljeni sta tako, da oblikujeta kot 90° oklépati se 1. močno, trdno a) objemati: stala je ob njem in se ga oklepala; z eno roko se je oklepala njega, z drugo otroka b) oprijemati se, držati se: oklepal se je palice; ves čas se je oklepal stebra 2. ekspr. biti zelo navezan na kaj: vztrajno se je oklepal starih navad, predstav; oklepal se je svoje zamisli 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga nakazuje določilo: oklepa se ga z veliko ljubeznijo, spoštovanjem oklepajóč -a -e: krčevito se oklepajoč palice, je odšel ♦ lit. oklepajoča rima rima, pri kateri se ujemata prvi in četrti ter drugi in tretji verz ♪
  21.      oklépiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom: oklepiti telefonsko žico oklépljen -a -o: oklepljeno vozilo; žival je oklepljena z roženimi ploščami ♪
  22.      oklépnica  -e ž (ẹ̑) voj. oklepna ladja: graditi oklepnico; oklepnice in letalonosilke ◊ zool. oklepnice izumrle obloustke iz starejšega paleozoika, pokrite s koščenimi ploščami, Ostracodermi ♪
  23.      oklépnik  -a m (ẹ̑) 1. oklepno vozilo: pripeljal se je z oklepnikom; težki oklepniki 2. nekdaj vojak z oklepom: srednjeveški vitez oklepnik / mimo so jezdili oklepniki kirasirji ♪
  24.      oklesáti  okléšem dov., oklêši oklešíte; oklêsal (á ẹ́) 1. z dletom obdelati kamen: lepo oklesati / oklesati marmor // nekoliko obtolči: oklesati počrnele stene 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: tekst je treba še jezikovno oklesati oklesán -a -o: oklesan kamen ♪
  25.      okléstiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: smreko je oklestil samo pri tleh; oklestiti in obeliti / oklestiti veje // pog. zelo skrajšati, skrčiti: stavek je tako oklestil, da je postal skoraj nerazumljiv; oklestiti tekst 2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je oklestila sadno drevje, vinograd 3. ekspr. natepsti, pretepsti: dobro sem ga oklestil okléščen -a -o: okleščene veje; okleščeno deblo, drevje ♪

   25.803 25.828 25.853 25.878 25.903 25.928 25.953 25.978 26.003 26.028  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA