Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (25.653-25.677)


  1.      odtrgováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s trganjem odstranjevati: odtrgovati liste, sadeže / odtrgovati pečate / ekspr. s silo je moral odtrgovati podplate od zemlje // s trganjem ločevati od večje količine: odtrgovati kose blaga od bale 2. delati, povzročati, da kdo ne dela več česa: odtrgujejo ga od dela, učenja 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: odtrgovati dolžni znesek od plače odtrgováti se ekspr. odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se odtrgovali od skupine / od pomola so se drug za drugim odtrgovali čolni ♪
  2.      odtrobíti  in odtróbiti -im dov. (ȋ ọ́) prenehati trobiti: ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtrobiti pesem / odtrobiti zbor ♪
  3.      odtŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: vrata je le odtrznila in pogledala v sobo odtŕznjen -a -o: mačka je smuknila skozi odtrznjena vrata ♪
  4.      odtŕžek  -žka m (ȓ) odtrgan drobec, kos: odtržek časopisa, preje ∙ dialog podaja avtor le v kratkih odtržkih delih ♪
  5.      odtujênost  in odtújenost -i ž (é; ȗ) lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti ♪
  6.      odtujeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje ◊ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujeváti se knjiž. izgubljati svoje bistvo: človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati odtujujóč -a -e: odtujujoči posredniki ♪
  7.      odtujíti  -ím dov., odtújil (ȋ í) 1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti 2. jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del premoženja; sredstev za družbeno reprodukcijo ni mogoče trajno odtujiti od delavcev temeljne organizacije ◊ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujíti se knjiž. izgubiti svoje bistvo: v takih razmerah se človek odtuji odtujèn -êna -o in odtújen -a -o: postala sta odtujena; odtujeno delo; odtujena družbena sredstva ♪
  8.      odučíti  -ím dov., odúčil (ȋ í) knjiž., redko odvaditi: odučil ga je tako govoriti; v mestu se je marsičesa naučil in odučil ♪
  9.      odúhati  -am dov. (ū ȗ) redko ovohati: pes je vse oduhal / odprl je čutarico in oduhal rum zaduhal ♪
  10.      oduhávati  -am nedov. (ȃ) redko ovohavati: oduhavati kruh; oduhavala si je roke ♪
  11.      odušévljenje  -a s (ẹ̑) zastar. navdušenje: oduševljenje za napredne ideje / predstava je vzbudila veliko oduševljenje ♪
  12.      odváditi  -im dov. (á ȃ) 1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvaditi otroka sesati palec; težko se je odvadil mamil; odvaditi se pijančevanja; odvaditi se kaditi 2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost: življenje jo je odvadilo vihravosti; odvaditi se površnosti odváditi se izgubiti sposobnost opravljati določeno delo: odvadil se je težkega dela, redko težkemu delu; odvaditi se hitro hoditi / njegove roke so se odvadile dela // izgubiti sposobnost prilagoditi se določenemu stanju, okolju: odvaditi se mraza, samote // zaradi daljšega časovnega presledka od uporabe česa, stika s čim občutiti to kot nenavadno: take hrane se je že odvadil / odvadil se je domače govorice odvájen -a -o: oči, odvajene svetlobe ♪
  13.      odvájati 1 -am nedov. (ā) 1. povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvajati pline po cevi; odvajati soparo v zračnik / reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero / strelovod odvaja strelo v zemljo po strelovodu gre strela // povzročati iztrebljanje: ta čaj odvaja že po kratkem času 2. knjiž. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto; voditi: vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom / zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih odvajali nazaj v hleve gonili / fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše dekle jemlje 3. fin. glede na predpis dajati na določeni žiro račun: podjetje odvaja denar za razne namene 4. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: odvajati vsoto dveh funkcij odvájan -a -o: voda, odvajana iz jame, se je stekala v potok ♪
  14.      odvájati 2 -am nedov. (ā) povzročati, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvajati narkomane mamil; odvajati se kajenja / odvajati tele od sesanja odvájati se izgubljati sposobnost opravljati določeno delo: del mladine se vedno bolj odvaja fizičnega dela ♪
  15.      odvárek  -rka m (ȃ) redko oparek, poparek: odvarek bezgovih korenin ♪
  16.      odvážati  -am nedov. (ȃ) z vožnjo spravljati z določenega mesta: iz luke blago sproti odvažajo; odvažati kamenje, opeko / kmetje odvažajo zelenjavo na trg v bližnje mesto vozijo ♪
  17.      odvèč  prisl. (ȅ) nav. ekspr., v povedni rabi 1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč 2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega 3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; neskl. pril., ekspr.: odveč človek ♪
  18.      odvèček  in odvéček -čka m (ȅ; ẹ̑) knjiž., redko presežek: primanjkljaji in odvečki ♪
  19.      odvèčen  -čna -o prid. (ȅ) nav. ekspr. ki presega potrebno mero: odvečna toplota // ki ni potreben, nujen: slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja ● ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; knjiž. odvečni človek v ruskem okolju, nekdaj človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi ♪
  20.      odvečérjati  -am dov. (ẹ̑) povečerjati: ko so odvečerjali, so šli spat ♪
  21.      odvédba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od odvesti: ob odvedbi zločinca v zapor so se meščani oddahnili / odvedba davkov ♪
  22.      odvêsti  -vêdem dov., odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla (é) 1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo 2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati: prijel jo je za roko in odvedel v hišo // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga miličniki / odvedli so ga in ubili 3. fin. glede na predpis dati na določeni žiro račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek 4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat ● knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora odvedèn -êna -o: odvedena vsota ♪
  23.      odvétnik  -a m (ẹ̑) kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku; posvetovati se z odvetnikom; govori kot odvetnik ♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca ♪
  24.      odvétniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odvetnike: odvetniška dejavnost; prositi za odvetniško pomoč / prevzeti odvetniško pisarno / odvetniški pripravnik; odvetniška zbornica ♪
  25.      odvétništvo  -a s (ẹ̑) javna služba dajanja pravne pomoči: posvetiti se odvetništvu; organizirati odvetništvo; zakon o odvetništvu / prošnja za samostojno odvetništvo ♪

   25.528 25.553 25.578 25.603 25.628 25.653 25.678 25.703 25.728 25.753  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA