Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (24.851-24.875)


  1.      obròk  -óka m (ȍ ọ́) 1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov 2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke // v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke; oddajati rokopis po obrokih; jemati zdravila v obrokih 3. zastar. rok: včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok ♦ agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah ♪
  2.      obrómati  -am dov. (ọ̑) ekspr. obhoditi, prepotovati: v dobrem tednu je obromal vso deželo / novica je hitro obromala mesto / v poletju je obromala skoraj vse cerkve v bližnji okolici ♪
  3.      obrónek  -nka m (ọ̑) 1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti 2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje 3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu ♪
  4.      obròv  -óva m (ȍ ọ́) knjiž., redko breg, brežina, strmina: obrov je bil strm in zelo spolzek; skrivati se po obrovih / pogledati z obrova v prepad s strmega roba ♪
  5.      óbrovski  -a -o prid. (ọ́) knjiž., redko velikanski: obrovska pest, postava ♪
  6.      obrózgati  -am dov. (ọ̑) ekspr. umazati s čim tekočim: obrozgati obleko z blatom obrózgan -a -o: bil je do kolen obrozgan ♪
  7.      obŕt  -a m (ȓ) zastar. obrt ž: razvoj obrta / s svojim obrtom veliko zasluži ♪
  8.      obŕt  -i tudi -í ž (ȓ) 1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov // s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt 2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt // ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt 3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt ♪
  9.      obŕtec  -tca m (ȓ) anat. izbokli del stegnenice ob kolku: mali, veliki obrtec ♦ zool. del noge pri žuželkah med kolčkom in stegnom ♪
  10.      obŕtnica  -e ž (ȓ) knjiž. obrtni list: odvzeti komu obrtnico; izdaja obrtnice ♪
  11.      obrtník  -a m (í) kdor opravlja obrt: biti obrtnik; podjeten obrtnik / samostojni, zasebni obrtnik / slabš. ta slikar je bolj obrtnik kot umetnik ♪
  12.      obrtníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obrtnike ali obrt: obrtniška dejavnost, proizvodnja, storitev; obrtniška dela / obrtniški izdelki / obrtniška delavnica; obrtniško podjetje / slabš. obrtniška miselnost / obrtniška stran pisanja obrtníško prisl.: obrtniško izdelano orodje ♪
  13.      obrtníštvo  -a s (ȋ) dejavnost obrtnikov: razvoj obrtništva / pospeševati obrtništvo / tudi časnikarstvo je neke vrste obrtništvo ♪
  14.      obrúsek  -ska m (ȗ) nav. mn., teh. kar odpade pri brušenju: odstraniti obruske z obdelanega predmeta; kovinski, lesni obruski ♦ metal., min. z brušenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom ♪
  15.      obrusíti  in obrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline ♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti ● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo obrúšen -a -o: obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost ♪
  16.      obŕv  -i in -í ž (ȓ) nav. mn. dlake nad očesno jamico v obliki loka: obrvi so se mu namrščile; dvigniti, mrščiti obrvi; pobriti obrvi; goste, košate obrvi / začrtala si je obrvi / črtalo za obrvi ♪
  17.      obŕzdati  -am dov. (r̄) 1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja 2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival // knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati ∙ ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati obŕzdan -a -o: obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah ♪
  18.      obscénost  -i ž (ẹ̑) knjiž. nespodobnost, opolzkost: črtice ni cenil zaradi obscenosti / pripovedoval je obscenosti ♪
  19.      obséči  -séžem dov., obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč (ẹ́) z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla; obseči kaj s prsti ene roke; pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov; z očmi obseči ves prostor // prikazati, predstaviti: noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva obséžen -a -o: pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe ♪
  20.      obséčnica  -e ž (ẹ̑) anat. žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v sečnico; prostata: povečana obsečnica ♪
  21.      obsédati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. sedati okrog česa: ptice obsedajo vrt / star. po večerji so ljudje radi obsedali posedali // zastar. oblegati: dolgo so obsedali mesto 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik: obseda ga jeza, togota; čudne misli ga obsedajo / v krščanskem okolju hudič ga obseda ♪
  22.      obsédenka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od obsedenec: opazovati obsedenko ♪
  23.      obsédenost  -i ž (ẹ̑) nav. ekspr. lastnost, stanje obsedenega človeka: vznemirja jih njegova obsedenost / s pravo obsedenostjo je začela razlagati svoje nazore ♦ psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti ♪
  24.      obsedéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v sedečem položaju: pri pozdravljanju je kar obsedel; ni se ulegel, obsedel je na robu postelje; obsedel je kot kip, kot pribit / vrabček je priletel in obsedel na veji // nav. ekspr. ostati sploh: ob nedeljah popoldne je obsedela doma; v gostilni so obsedeli do pozne ure ● ekspr. njegove hčere so obsedele ostale samske; žarg., šol. v četrtem razredu je obsedel ga ni uspešno končal; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene ♪
  25.      obsèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega 2. s prilastkom razsežnost, velikost a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole ● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil ◊ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije ♪

   24.726 24.751 24.776 24.801 24.826 24.851 24.876 24.901 24.926 24.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA