Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ko (24.626-24.650) 
- oblást -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti
avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto
odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ.
ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
- oblásten 1 -tna -o prid. (á ā) 1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo: oblasten človek, gospodar; nasproti podrejenim je rad oblasten; postal je še bolj oblasten // ki izraža, kaže oblastnost: oblasten glas, pogled; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile 2. knjiž. zelo velik, mogočen: oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna vplivna oblástno prisl.: oblastno govoriti, se vesti; sablja mu je oblastno visela do tal ♪
- oblastižêljen -jna -o prid. (é ē) željen oblasti: oblastiželjen človek; ona je zelo oblastiželjna oblastižêljno prisl.: oblastiželjno izkoriščati razmere ♪
- oblástnež -a m (ȃ) 1. ekspr. oblasten človek: oblastnežev ni trpel v svoji družbi 2. knjiž., redko oblastnik: oblastnež ga je ukazal zapreti ♪
- oblastníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oblastnike: oblastniško ravnanje / oblastniške skupinice ♪
- oblástven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oblast: oblastvena moč / imeti veliko oblastvenih funkcij / oblastveni organi / oblastveno dovoljenje oblástveno prisl.: oblastveno prepovedati; oblastveno potrjen vodnik ♪
- oblástvo -a s (ȃ) star. oblast: izgubiti oblastvo / krona kot znamenje oblastva / oblastvo fevdalca nad mestom / dobiti dovoljenje od oblastva / deželno, okrožno oblastvo / šolsko oblastvo ∙ star. on je že v oblastvu senc je že mrtev ♪
- óblat -a m (ọ̑) gastr. ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic: peči, prodajati oblate; keksi in oblati ♦ etn. večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za veliko noč // nekdaj okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin: zapečatiti pismo z oblatom ♪
- óblati -am nedov. (ọ̑) z obličem delati gladko, ravno: oblati deske, vrata ♪
- oblátiti -im dov. (á ā) 1. star. umazati z blatom: povodenj je oblatila travnike; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen 2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države obláten -a -o: oblatena suknja ♪
- oblazíniti -im dov. (í ȋ) obložiti z mehko podlogo: oblaziniti stole oblazínjen -a -o: oblazinjeni sedeži; oblazinjena klop / tovarna oblazinjenega pohištva / ekspr. njene mehke, oblazinjene roke ♪
- oblazíti in obláziti -im, tudi obláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. lazeč obiti: gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi 2. ekspr. obhoditi, prehoditi: ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil prepotoval ♪
- obléči obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo
postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪
- obléči -léžem dov., oblézi oblézite; oblégel oblêgla; nam. obléč in oblèč (ẹ́ ẹ̑) zastar. obkoliti: vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali obkrožili, obstopili / strah mu je oblegel dušo začutil je strah obléžen -a -o: obleženo mesto ♪
- obledéti -ím dov., oblédi tudi oblêdi (ẹ́ í) 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago je že obledelo; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi // star. prebledeti: ob tej novici je obledel; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so obledele 3. knjiž. postati manj izrazit: hudo doživetje je nekoliko obledelo; spomin nanj je obledel obledèl in obledél -éla -o: obledel napis; obledele zavese ♪
- obléganec -nca m (ẹ̑) kdor je oblegan: oblegancem je začelo primanjkovati hrane ♪
- oblégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati 2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani 3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami oblégan -a -o: oblegano mesto ♪
- obléka -e ž (ẹ̑) 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo /
omara za obleko 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko ● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis ♪
- oblépek -pka m (ẹ̑) knjiž., redko obliž: pritrditi obvezo z oblepkom / zdravilni oblepek ♪
- oblepéti -ím dov., tudi oblépi (ẹ́ í) knjiž., s prislovnim določilom ostati prilepljen, pritrjen: muha je oblepela na medu / ekspr. mož se je sunkovito pritisnil ob steno in na njej oblepel ∙ knjiž. oči vseh so oblepele na njem vsi so ga začeli nepremično gledati ♪
- oblepíti in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato 2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami oblépljen -a -o: s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček; s strjeno krvjo oblepljena roka ♪
- oblépljati -am nedov. (ẹ́) 1. z lepljenjem obdajati kaj s čim: oblepljati cevi z izolacijskim materialom; oblepljati platnice 2. z lepljenjem delati, da je kaj na čem: oblepljati ograje z lepaki; pren., ekspr. oblepljati koga z nazorskimi etiketami ● knjiž. vas oblepljajo gozdovi obdajajo, obkrožajo ♪
- oblésje -a s (ẹ̑) zastar. (puškino) kopito: lovec je udaril obstreljeno žival z oblesjem / oblesje puške ♪
- oblésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z lezenjem obiti: gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo 2. z lezenjem se izogniti: polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže 3. ekspr. obhoditi, prehoditi: vse steze na tem hribu sem že oblezel; dosti sveta je že oblezel; oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov ● ekspr. mesec obleze vse kote obsije drugega za drugim; knjiž. trnje je oblezlo breg rastoč ga pokrilo ♪
- oblétati 2 -am dov., tudi obletájte; tudi obletála (ẹ́) redko obleteti: ptica je obletala drevo / obletal sem vse trgovine, pa iskanega blaga nisem dobil / žuželke obletajo veliko cvetov ♪
24.501 24.526 24.551 24.576 24.601 24.626 24.651 24.676 24.701 24.726