Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (24.428-24.452)


  1.      obála  -e ž (ȃ) pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali; stati na obali; voziti se ob obali / morska obala // svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju; več sto kilometrov dolga obala; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala ◊ geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij ♪
  2.      obalíti  -ím dov., obálil (ȋ í) star. vreči, podreti: zgrabil ga je za nogo in obalil / krogla ga je obalila na tla / obaliti tovor s konja ♪
  3.      obálten  -tna -o [u̯t] prid. (á ā) nar. 1. zelo velik, zelo debel: obalten čok; obalten nahrbtnik / obaltni čevlji / obaltna ženska nerodna, okorna 2. nespodoben, neprimeren: prepevati obaltne pesmi ♪
  4.      obára  -e ž (ȃ) 1. juhi podobna jed iz mesa in zelenjave: skuhati obaro; naročiti obaro z žganci / kunčja, telečja obara 2. zastar. zvarek, prevretek: pripraviti obaro iz korenin ♪
  5.      obárek  -rka m (ȃ) redko zvarek, prevretek: obarek iz korenin ♪
  6.      obarjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obarjanje2: obarjalni postopek / obarjalna kopel ♪
  7.      obárjati 2 -am nedov. (á) kem. s kemičnimi reakcijami izločati iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: obarjati s kemičnimi reagenti; obarjati se v kosmičih ♪
  8.      obárvanje  -a s (ȃ) glagolnik od obarvati: obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb ♪
  9.      obárvanost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost obarvanega: enakomerna obarvanost kože; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade; narečna obarvanost jezika; zvočna obarvanost ♪
  10.      obárvati  -am dov. (ȃ) 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico // navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom ◊ med. obarvati histološki preparat obárvan -a -o: čustveno obarvane besede; rdeče obarvana jabolka ♪
  11.      občàn  in občán -ána m (ȁ á; ȃ) 1. pripadnik določene občine: seznaniti občane z namenom samoprispevka; občani občine Grosuplje; skrbeti za povezavo med občinsko skupščino in občani; seznam občanov / izvoliti za častnega občana ♦ jur. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico 2. nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: samoupravne pravice občanov; razvijanje demokratičnih odnosov med občani / občani Jugoslavije // knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta ♪
  12.      občánka  -e ž (ȃ) ženska oblika od občan: zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini / ženska kot proizvajalka in občanka ♪
  13.      občásen  -sna -o prid. (á) ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno nedoločenih: delati občasne preglede; občasni prepiri; prirejati občasne razstave; občasne težave; občasna zaposlitev / podeliti občasne nagrade; občasno ponavljanje / občasni napadi mrzlice periodični; občasni obiskovalci gledališča; redne in občasne linije za prevoz potnikov ♦ jur. občasni arbiter; meteor. občasni veter; ptt občasni telefon telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju ♪
  14.      obče...  prvi del zloženk, kakor občekoristen, občeveljaven ipd., gl. obči ♪
  15.      óbčečlovéški  -a -o prid. (ọ̄-ẹ́) nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek; to delo ima občečloveški pomen; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških; občečloveške napake óbčečlovéško prisl.: občečloveško veljavne norme; sam.: v njegovem delu je premalo občečloveškega ♪
  16.      óbčeljúdski  -a -o prid. (ọ̄-ȗ) publ. ljudski, vseljudski: občeljudske koristi ♪
  17.      občeméti  -ím [čǝm] dov., občemì (ẹ́ í) 1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi 2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel ♪
  18.      óbčen  -čna -o prid. (ọ̄) 1. star. splošen: pesem je doživela občno pohvalo; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava 2. v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni občni zbor; ustanovni občni zbor društva ◊ lingv. občno ime ime vrste, skupine predmetov; mat. občno število število, ki se piše s črko ♪
  19.      občepéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v čepečem položaju: pastirji so občepeli ob ognju; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr. občepeli so za mizo in se pogovarjali obsedeli // ekspr. ostati sploh: kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu ∙ ekspr. dekle je občepelo ostalo samsko ♪
  20.      óbčeslovánski  -a -o prid. (ọ̄-ȃ) knjiž. vseslovanski, splošnoslovanski: občeslovanski izraz; občeslovansko ime ♪
  21.      óbčestvo  in občéstvo -a s (ọ̄; ẹ̑) knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država ♦ rel. cerkveno občestvo člani cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah ♪
  22.      občeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občevanje: ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo / občevalna sredstva komunikacijska sredstva ♦ jur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih ♪
  23.      občeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stiku, sporazumevati se: pismeno, ustno občevati / knjiž. podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom // pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim 2. opravljati spolno združitev: pogosto občevati / spolno občevati // imeti spolna razmerja: občevati z mladoletnicami ♪
  24.      óbči  -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
  25.      občílo  -a s (í) 1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek 2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: telefon je važno občilo; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija 3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo ♪

   24.303 24.328 24.353 24.378 24.403 24.428 24.453 24.478 24.503 24.528  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA