Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ko (22.553-22.577) 
- naplàv in napláv -áva m (ȁ á; ȃ) knjiž. kar naplavi (tekoča) voda; naplavina: breg, posut z naplavom / veliki morski naplavi ♪
- napláva -e ž (ȃ) knjiž., redko kar naplavi (tekoča) voda; naplavina: naplave peska ♪
- naplavína -e ž (í) plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi naplavljanja, nanašanja (tekoče) vode: pristanišče zasipajo naplavine; blatna, ilovnata naplavina; rodovitna naplavina; globlje v naplavinah ležijo ostanki rimske metropole; starejše plasti so prekrite z naplavino / gorske doline in prostrane naplavine / morska, rečna naplavina; naplavina hudournika; pren., ekspr. boriti se z naplavino preteklosti ♦ geol. holocenska, pleistocenska naplavina // kar naplavi (tekoča) voda: na bregu je bilo polno vej, odpadkov in drugih naplavin; pren., ekspr. noče biti naplavina na bregu življenja ♪
- napláviti -im tudi naplavíti -ím dov., naplávil (ā ȃ; ȋ í) s tokom prinesti, spraviti kam, zlasti na breg, obalo: reka je naplavila deske, veje; na obali so našli truplo, ki so ga naplavili valovi; deževje, neurje je naplavilo veliko peska / nižavje sta naplavili reki Evfrat in Tigris // ekspr. zanesti, prinesti: življenje ga je naplavilo v ta neprijazni kraj; povojna leta so naplavila nova vprašanja; brezoseb. naplavilo ga je v njemu tuj svet / v debati se je naplavilo veliko snovi nabralo naplávljen -a -o tudi naplavljèn -êna -o: naplavljen prod; rodovitna naplavljena prst, zemlja; bil je kot naplavljen ♪
- naplávljati -am nedov. (á) s tokom prinašati, spravljati kam, zlasti na breg, obalo: reka naplavlja les; valovi naplavljajo morsko travo ♪
- naplávljenec -nca m (ȃ) kdor je naplavljen: na bregu so našli naplavljenca; pren., ekspr. te ljudi bi lahko imenovali naplavljence na bregu življenja ♪
- napleníti in napléniti -im dov. (ȋ ẹ́) s plenjenjem priti do česa: okrasje so naplenili v mestu; naplenili in naropali so veliko dragocenosti ♪
- naplêsti -plêtem dov., naplêtel in naplétel naplêtla, stil. naplèl naplêla (é) 1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal; naplesti za vso družino; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla / naplesti več vencev 2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega; ne vedo, kdo jim je to napletel // z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje 3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na
bližajoči se praznik usmeril, obrnil ∙ ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti 4. ekspr. natepsti, pretepsti: zelo so ga napletli; naplesti z bičem ♪
- naplèt -éta m (ȅ ẹ́) knjiž., redko naklep: znano mu je bilo, kakšen naplet so skovali proti njim ◊ etn. del nevestinega pokrivala belokranjske ljudske noše iz pisanih svilenih trakov, ki se v loku prepletajo od senca do senca ♪
- naplétanje -a s (ẹ̑) glagolnik od napletati: napletanje stikov z dekleti ♪
- naplétati -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti // z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil 2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila / napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati 3. tepsti, pretepati: napletal je konja z bičem; napletali so ga po hrbtu ● star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala ♪
- napleteníčiti -im dov. (í ȋ) slabš. reči, povedati veliko, s številnimi podrobnostmi: za danes si nam dovolj napleteničil ♪
- naplodíti -ím dov., naplódil; naplojèn (ȋ í) nizko s spolnim razmnoževanjem priti do določene količine česa: naplodili so veliko otrok ♪
- naplôskati -am dov. (ȏ) ekspr. slišno, plosko natepsti: otroka je naploskal po zadnjici ♪
- napóčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) 1. nekoliko počiti: na soncu je hlod napočil 2. knjiž. začeti se, nastopiti: za naš kraj je napočil nov čas; čakala je, kdaj bo napočil težko pričakovani trenutek / komaj so čakali, da napoči mir ∙ knjiž. krenili smo na pot, preden je napočil dan preden se je zdanilo napóčen -a -o: napočen kozarec; zvon je bil že napočen ♪
- napodíti -ím dov., napódil (ȋ í) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: napodili so ga iz vasi; če še enkrat pride, ga bomo napodili / napoditi z brco, palico b) da kdo kam gre, pride: otroke je napodil domov / slabš. napodila ga je po kruh poslala 2. z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: napoditi v beg; konja je napodil v galop ● ekspr. napodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; žarg., šol. napoditi učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno ♪
- napogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) nekoliko upogniti: napogniti vejo ♪
- napòj -ôja m (ȍ ó) v srednjem veku čudodelna, zdravilna pijača: variti napoj / ljubezenski napoj; življenjski napoj s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. iskati v knjigah življenjski napoj // knjiž. napitek, pijača sploh: izpiti, naliti napoj; kozarec hladnega napoja ◊ vet. krepilna tekoča hrana za bolno ali oslabelo živino ♪
- napojíti -ím dov., napójil (ȋ í) 1. dati živali vodo: hitro je napojil konja; živino je treba še napojiti; jelen se ob jezeru napoji in napase; pren., ekspr. njegove besede so ji napojile srce s pelinom 2. nav. ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): napojila ga je z vinom; preveč so ga napojili / svoje goste hočejo kar najbolje nahraniti in napojiti 3. nav. ekspr. dati, dovesti čemu vodo: glino najprej napojijo, da postane mehka / dež je napojil suho zemljo / deske so se napojile z vlago napojèn -êna -o: živina je že napojena ♪
- napókati -am dov. (ọ́ ọ̑) nekoliko razpokati: beton, gumi je v vročini napokal / ko vzhajano testo napoka, ga razvaljamo napókan -a -o: napokan zid; ustnice ima napokane zaradi vetra ♪
- napól in na pól [ou̯] prisl. (ọ̑) 1. izraža približno polovično mero: napol prazen voz; napol volnena obleka; voz je napol pod streho / napol izpraznjen kozarec; napol odprte oči / govoriti napol za šalo, napol zares 2. izraža ne polno mero, stopnjo: napol avtomatična puška; napol se vzdigniti 3. nav. ekspr. izraža precejšnje a) oddaljevanje od polne mere: napol kuhan, pismen, zrel; vrnil se je napol živ / samo napol me poslušaš b) približevanje polni meri: napol divji, nag, slep; napol fevdalne razmere; napol prazen vlak; prodati napol zastonj / morala ga je napol nesti ● pog., ekspr. vse naredi samo napol ne dokonča, opravi površno; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; neskl. pril.: saj je še napol otrok; napol spanje;
napol tema; prim. pol prisl. ♪
- napoleondór -a in -ja m (ọ̑) num. francoski zlatnik, kovan v času Napoleona I. in Napoleona III.: deset napoleondorov ♪
- napóleonovski tudi napoleónovski -a -o prid. (ọ̑; ọ̑) tak kot pri Napoleonu: napoleonovski značaj; napoleonovsko vedenje ♪
- napóleonski tudi napoleónski -a -o prid. (ọ̑; ọ̑) nanašajoč se na Napoleona: napoleonski zakoni; napoleonska vladavina; napoleonske vojne / napoleonski značaj; napoleonske poteze ♪
- napolitánka -e ž (ȃ) pecivo iz oblatov v več plasteh z nadevom: postreči z napolitankami; škatla napolitank / čokoladne, lešnikove, sadne napolitanke ♪
22.428 22.453 22.478 22.503 22.528 22.553 22.578 22.603 22.628 22.653 
