Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ko (20.576-20.600) 
- menjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje menjeváti se izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: fantazijski prizori se menjujejo s stvarnimi opisi ♪
- menljív -a -o prid. (ȋ í) star. spremenljiv, nestalen: bistvo z menljivo obliko / ljudsko mnenje je zelo menljivo ♪
- menopávza -e ž (ȃ) med. dokončno prenehanje, ustavitev vsak mesec ponavljajočega se krvavenja iz maternice: menopavza nastopi navadno okoli petdesetega leta; ženska pred menopavzo ♪
- mentálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. duševen: otrokov mentalni razvoj; mentalne motnje; telesno in mentalno zdravje / mentalno delo / mentalni delavci ◊ jur. mentalna rezervacija neizrečeni pridržek, omejitev ob kaki izjavi, pogodbi; med. mentalna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij; psih. mentalna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke mentálno prisl.: mentalno nerazvit, prizadet otrok ♪
- mentalitéta -e ž (ẹ̑) skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: skušal se je poglobiti v njihovo mentaliteto / po mentaliteti se zelo razlikujeta / publ.: treba je premagati mentaliteto, da mora naše probleme reševati kdo drug mnenje, mišljenje; bil je individualist po vzgoji in po vsej mentaliteti mišljenju, ravnanju // s prilastkom ta skupek, značilen za a) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine: dobro pozna mentaliteto aristokratov, izseljencev / dijaška mentaliteta / mentaliteta te šole ga je odbijala duhovno ozračje b) prebivalce kakega zemljepisnega področja: nikoli se ni mogel vživeti v azijsko mentaliteto / človek hribovske mentalitete ♪
- méntor -ja m (ẹ̄) kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja, svetovalec: vprašati za nasvet svojega mentorja; mentor začetnikov / ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov ◊ agr. rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev ♪
- méntrga -e ž (ẹ́) etn. miza s koritom za mesenje: presejati moko v mentrgo; sedel je na klop zraven mentrge ♪
- menu tudi meni -ja [mení] m (ȋ) kosilo ali večerja v restavraciji, gostilni iz že izbranih jedi: naročiti, plačati menu; brezmesni, dietni menu; menu je cenejši / drugi menu ki je enostavnejši, cenejši; prvi menu ki je obsežnejši, dražji // seznam jedi za to kosilo ali večerjo: sestaviti menu za cel teden; jedi, zapisane v menuju ♪
- ménza -e ž (ẹ̑) (gostinski) obrat, v katerem se pripravlja in servira navadno cenejša hrana: odpreti menzo; hrani se v menzi / podjetje je ustanovilo svojo menzo / delavska, študentska menza // prostor tega obrata: čakal ga je v menzi ◊ arhit. (oltarna) menza mizi pobobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogoslužje, oltarna miza ♪
- menzúra -e ž (ȗ) nekdaj študentovski dvoboj s sabljo, mečem: napovedati menzuro; pokazal je brazgotine od menzur ◊ fiz. graduirana valjasta posoda za merjenje količine tekočine; muz. razmerje med velikostjo posameznih delov glasbila; razmerje med trajanjem posameznih notnih vrednosti v glasbeni pisavi od 13. do 16. stoletja; šport. razdalja med sabljačema na borilnem prostoru ♪
- mér -í ž, daj., mest. ed. méri (ẹ̑) zastar. smer: veter je spremenil svojo mer; odšel je v tisto mer / nikoli ni mislil v ono mer ♪
- méra -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi,
določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih
merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje
poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
- Mercállijev -a -o [merkalijev] prid. (ā) geol., v zvezi Mercallijeva lestvica razvrstitev jakosti potresa na dvanajst stopenj glede na posledice na zemeljski površini ♪
- mérec -rca m (ẹ̑) knjiž., redko kdor meri; merilec: merec je povedal dolžino / bil je merec pri topu / merec je premeril parcelo geometer, zemljemerec ♪
- mérek -rka m (ẹ̑) 1. knjiž., redko tarča, cilj: njegov beli konj je bil dober merek za strelce / on je bil vedno merek šal 2. voj. pripomoček za namerjanje na zadnjem delu cevi strelnega orožja: muha in merek ● knjiž., ekspr. vzeti koga na merek imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal ali zanimanja ♪
- méren -rna -o prid. (ẹ̄) redko 1. merski: angleški merni sistem 2. merilen: merne naprave ♦ etn. merni dan dan, ko se v planini meri ta dan namolzeno mleko ♪
- mérica -e ž (ẹ́) 1. nav. ekspr., s prilastkom določena (manjša) količina kake snovi, tekočine, ustrezna komu: postregla mu je z večerno merico čaja / tolikšna je njegova običajna merica // določena manjša količina kake snovi, tekočine sploh: kupil je dve merici kostanja; merico prosa za papige, prosim / ona je brez merice okusa popolnoma brez okusa ♦ agr. (mlinarska) merica žito, ki ga vzame mlinar kot plačilo za mletje 2. manjša posoda za merjenje snovi, tekočine: branjevka je napolnila merico; vzela je kozarec za merico 3. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 0,4 litra: naročil si je merico vina / konju ni dal niti merice ovsa // nar. prostorninska mera, navadno za žito, od 15 do 20 litrov: na hrbtu je prinesel merico žita ♪
- meridián -a m (ȃ) geogr. umišljen polkrog na zemeljski površini, ki povezuje (zemeljska) pola; poldnevnik: ti dve točki ležita na istem meridianu / greenwiški meridian ki gre skozi Greenwich in je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; krajevni meridian meridian določenega kraja; začetni meridian ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine ● publ. na vseh meridianih se bije boj za osvoboditev človeka vsepovsod ◊ astr. nebesni meridian umišljen krog na nebesni krogli, ki gre skozi nebesni pol in zenit; elektr. magnetni meridian umišljen krog, ki gre skozi magnetna (zemeljska) pola; geom. meridian črta, v kateri ravnina, ki gre skozi os vrtenine, seka ploskev vrtenine ♪
- meridionálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na meridian: meridionalna smer / knjiž., redko mesto ob meridionalni poti poti na jug ♪
- merílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na merjenje: merilni aparat, trak; kupiti nove merilne naprave / merilno območje / merilna lestvica / merilne naprave na topu ♦ kem. merilni cilinder steklen valj z merilno lestvico za merjenje prostornine tekočin ali plinov; merilna buča; teh. merilna kladica jeklena ploščica, ki se rabi za uravnavanje ali kontroliranje merilnih priprav ♪
- merílnica -e ž (ȋ) prostor ali oddelek, v katerem se kaj meri, kontrolira: postal je vodja merilnice ♪
- merílnik -a m (ȋ) priprava za merjenje: električni, mehanski merilnik; astrolab, kompas in drugi merilniki ♦ elektr. merilnik napetosti voltmeter; teh. merilnik hitrosti brzinomer ♪
- merílo -a s (í) 1. priprava z označenimi enotami za merjenje: popravljati, pregledovati merila; leseno, zložljivo merilo / milimetrsko merilo ♦ teh. globinsko merilo priprava za merjenje globine slepih lukenj, stopničastih oblik in utorov 2. navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje: določiti, uskladiti merila; za merilo so vzeli lansko povprečje; etična, politična merila; ocenjevati po objektivnih, strogih merilih; merila za delitev dohodka ● presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo 3. razmerje med merami, razsežnostmi kakega področja, predmeta na zemljevidu, shemi in njegovimi resničnimi, naravnimi merami: zmanjšati, zvečati merilo / narediti, narisati v merilu 1 :
100; zemljevid v merilu 1 : 300.000 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: to je pomembno v državnem, občinskem merilu; v svetovnem merilu je na desetem mestu; v merilu Jugoslavije to ne pomeni veliko za Jugoslavijo, v Jugoslaviji; tovarna uživa ugled v mednarodnem merilu mednarodni ugled ♪
- meríno neskl. pril. (ȋ) nanašajoč se na ovce z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije: merino koža, volna / gojiti merino ovce ♪
- merínski -a -o prid. (ȋ) knjiž., redko merino: merinska volna / merinske ovce ♪
20.451 20.476 20.501 20.526 20.551 20.576 20.601 20.626 20.651 20.676