Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (15.951-15.975)


  1.      izpostíti  -póstim in -ím tudi spostíti spóstim in -ím dov., izpôstil in izpóstil tudi spôstil in spóstil (ȋ ọ́, í) nav. ekspr. s postom, odtegovanjem hrane povzročiti občutek potrebe po jedi: zapornike so izpostili; ko se bo izpostil, bo spet rad jedel ♪
  2.      izpotíti  -ím dov., izpótil (ȋ í) s potenjem spraviti iz sebe: izpotiti bolezen, prehlad ∙ ekspr. precej dolgo je trajalo, preden je izpotil popito vino se je streznil izpotíti se prenehati potiti se: ko se bo izpotil, mu bo dobro // izločiti veliko pota: koža se mora izpotiti; prim. spotiti ♪
  3.      izpóved  -i ž (ọ̑) 1. glagolnik od izpovedati: izpoved ljubezni, sreče / izpoved življenjskega nazora; izpoved vere 2. kar kdo izpove: roman je avtorjeva osebna izpoved; vsebina pesnikovih izpovedi / lirična, razpoloženjska izpoved / ljubezenska izpoved / njena izpoved ga je zelo pretresla 3. kar zaslišani pove o kaki stvari: izpovedi prič in soudeležencev se razlikujejo ♦ jur. kriva izpoved; prim. spoved ♪
  4.      izpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
  5.      izpóveden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na (umetniško) izpoved: izpovedni značaj pesmi / izpovedna moč ♦ lit. izpovedni pesnik; izpovedna pesem; izpovedno-pripovedna pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi; prim. spoveden ♪
  6.      izpóvednost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost izpovednega: pretresljiva izpovednost vojne lirike / glasbena, likovna, umetniška izpovednost ♪
  7.      izpovedoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor izpoveduje: v teh pesmih se kaže kot globok izpovedovalec / izpovedovalec svojih nazorov ♪
  8.      izpovedovánje  -a s (ȃ) glagolnik od izpovedovati: izpovedovanje čustev, ljubezni; umetniško izpovedovanje / izpovedovanje nazorov; izpovedovanje vere ♪
  9.      izpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža 2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore / izpovedovati bratstvo in enotnost med narodi; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek izpovedováti se ekspr. pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi izpovedujóč -a -e: pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje izpovedován -a -o: izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; prim. spovedovati ♪
  10.      izpralína  -e ž (í) geol. osamljena skala, ki je ostala kljub delovanju tekoče vode ♪
  11.      izprášati  tudi izprašáti -am tudi sprášati tudi sprašáti -am dov., tudi izprášala tudi sprášala (á á á) 1. z vpraševanjem poizvedeti: izprašal je sina, kod je hodil; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem; star. izprašati po novicah povprašati ∙ ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv premisli 2. z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje: izprašati učenca; izprašati iz matematike; izprašati pri izpitu 3. zaslišati: izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati izprášan tudi sprášan -a -o 1. deležnik od izprašati: učenec je bil izprašan vso snov, iz vse snovi, žarg., šol. čez vso snov; izprašan pred komisijo 2. ki je opravil izpit za kako strokovno dejavnost: izprašani lovec; izprašana babica ♪
  12.      izpraševálec  tudi spraševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin 2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu 3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce ♪
  13.      izpraševálen  tudi spraševálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izpraševanje: izpraševalna snov / izpraševalna komisija izpitna komisija / zapornika so pripeljali v izpraševalno sobo ♪
  14.      izpraševánje  tudi spraševánje -a s (ȃ) glagolnik od izpraševati: opustiti nadležno izpraševanje; z izpraševanjem je dognal, kje je / danes je na vrsti izpraševanje; izpraševanje učencev pri izpitu ♦ rel. ženin in nevesta sta šla k izpraševanju nekdaj k župniku na pogovor o krščanskem nauku in zakonu; velikonočno izpraševanje nekdaj preverjanje in dopolnjevanje znanja krščanskega nauka pred veliko nočjo ♪
  15.      izpraševánka  -e ž (á) ženska oblika od izpraševanec: komisija je ugodila pritožbi izpraševanke ♪
  16.      izpraševáti 1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem izprašujóč tudi sprašujóč -a -e: izprašujoč po zdravju; izprašujoč pogled; prisl.: izprašujoče gledati ♪
  17.      izpraševáti 2 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) odstranjevati prah iz česa: izpraševati obleko, preproge ♪
  18.      izprašíti  -ím tudi sprašíti -ím dov., izprášil tudi sprášil (ȋ í) odstraniti prah iz česa: izprašiti obleko, preprogo; izprašiti in izkrtačiti naslonjače ∙ šalj. izprašiti komu hlače, zadnjico natepsti ga; ekspr. izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave s strogim ravnanjem bo dosegel, da sin ne bo več lahkomiseln izprašèn tudi sprašèn -êna -o: izprašena obleka, posteljnina; prim. sprašiti ♪
  19.      izpráti  -pêrem tudi spráti spêrem dov., izprál tudi sprál (á é) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) očistiti: izprati perilo; izprati v mlačni vodi; dobro izprati / izprati rano z alkoholom; izprati si usta ♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi 2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izprati belež s tal; izprati kri z roke; izprati milnico; izprati madež z bencinom 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: naliv je izpral rodovitno plast zemlje / voda je izprala skalo 4. mont. v vodi ločiti koristne rudnine ali premog od jalovine: izprati zlato izprán tudi sprán -a -o 1. deležnik od izprati: izpran madež; lepo izprano perilo 2. ki je zaradi pranja izgubil prvotno kakovost, lastnost: obledela in izprana ruta / izprane barve / izprano seno / od dežja izpran napis; prim. sprati ♪
  20.      izprávdati  -am dov. (ȃ) z uspehom končati pravdo, tožbo: srečno izpravdati spor s sosedom / z notranjim predmetom izpravdati pravdo ♪
  21.      izprazníti  in izprázniti -im tudi sprazníti in sprázniti -im dov. (ȋ á) 1. napraviti, da v čem ni več določene stvari, vsebine: izprazniti poštni nabiralnik, posodo, satje; vse žepe je izpraznil, a ključa ni našel; rezervoar se je izpraznil ∙ evfem. ponoči so izpraznili blagajno ukradli denar iz blagajne; ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja; ekspr. proti njemu je izpraznil pet strelov izstrelil; ekspr. pred prazniki so ljudje skoraj izpraznili trgovine pokupili skoraj vse blago ♦ elektr. izprazniti akumulator porabiti shranjeno električno energijo // izpiti, popiti: izpraznili so nekaj buteljk vina; izprazniti kozarec na dušek, v dušku 2. izločiti blato, seč: izprazniti črevo, mehur / pog., ekspr. izpraznil se je kar pred vrati opravil potrebo; se izbruhal 3. narediti, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izprazniti dvorano, postajo; proti večeru se je mesto izpraznilo / med racijo so izpraznili pol mesta odpeljali, zaprli; do nedelje je treba izprazniti stanovanje oditi iz njega z vsemi premičninami izprazníti se in izprázniti se tudi sprazníti se in sprázniti se postati prost, nezaseden: v podjetju se je izpraznilo nekaj mest; v kratkem se bo izpraznilo mesto tajnika ∙ ekspr., redko zdaj je vrsta na tebi, da se izprazniš rečeš, poveš vse izpráznjen tudi spráznjen -a -o: izpraznjen akumulator; izpraznjena posoda; izpraznjeno službeno mesto ♪
  22.      izpraznjeváti  -újem tudi spraznjeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: izpraznjevati posodo; poštni nabiralnik izpraznjujejo vsak dan; mehanično izpraznjevati smetnjake / izpraznjevati pepel iz peči ∙ ekspr. ves večer je izpraznjeval kozarce pil, popival 2. izločati blato, seč: izpraznjevati črevo, mehur; redno si izpraznjevati črevesje 3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: izpraznjevati dvorano; trg se je začel izpraznjevati / z vso naglico so izpraznjevali stanovanje ♪
  23.      izprebístrek  -a [rǝk] m (ȋ) med. čas, trenutek, ko se duševnemu bolniku vrne zavest: v zadnjem času so opazili pri bolniku več izprebistrekov ♪
  24.      izpréči  -préžem tudi spréči spréžem dov., izprézi izprézite in izprezíte tudi sprézi sprézite in sprezíte; izprégel izprégla tudi sprégel sprégla; nam. izpréč in izprèč tudi spréč in sprèč (ẹ́) 1. odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo: izpreči konje, vole / izpreči voz 2. ekspr. prenehati z delom, navadno napornim, dalj časa trajajočim: čas je, da izprežeš in si oddahneš; za nekaj časa bo treba izpreči / oče je izpregel in izročil posestvo sinu prenehal gospodariti izpréžen tudi spréžen -a -o: izprežen konj; izprežen voz ♪
  25.      izpred  in spred predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pred čim: avtobus odpelje izpred gostilne; umaknite se izpred ogledala / opazovati izpred vrat / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel // publ. za izražanje položaja pred čim; pred: avto stoji izpred garaže 2. za izražanje izhajanja iz časa pred čim: to je popevka izpred sedmih let; vračajo se razmere izpred vojne ♪

   15.826 15.851 15.876 15.901 15.926 15.951 15.976 16.001 16.026 16.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA