Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ko (14.701-14.725)
- hvaléžnost -i ž (ẹ́) čustvo hvaležnega človeka: otroke je navdajala hvaležnost; storiti kaj iz hvaležnosti; globoka, iskrena, velika hvaležnost; bolnikova hvaležnost do zdravnika / besede, solze hvaležnosti // izražanje tega čustva: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; pričakovati hvaležnost; računati, zanašati se na hvaležnost; poplačati dobroto s hvaležnostjo ♪
- hvalísavost -i ž (ȋ) lastnost hvalisavega človeka: moti jih njegova hvalisavost; boriti se proti ozkosrčnosti in hvalisavosti ∙ ekspr. sama hvalisavost ga je zelo (rad) hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema ♪
- hvalíti in hváliti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec ● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali
vsakdo hvali svoje ◊ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati hvalíti se in hváliti se z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom ∙ ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali hvalèč -éča -e: pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik hváljen -a -o: to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)! ♪
- hvalospèv in hvalospév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. rel. hvalna molitev, navadno kot uvod v osrednji del maše: moliti hvalospev / velikonočni hvalospev 2. redko slavospev, hvalnica: hvalospev zaslužnemu možu; hvalospev pomladi ∙ ekspr. neprestano mu poje hvalospeve zelo ga hvali ♪
- hvastáč -a m (á) ekspr., redko bahav, domišljav človek: družba glasnih hvastačev; prišel je v roke sleparjem in hvastačem ♪
- hvastánje -a s (ȃ) ekspr., redko bahavo, domišljavo govorjenje ali ravnanje: prazno hvastanje; širokoustenje in hvastanje ♪
- hvastàv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr., redko bahav, domišljav: hvastav človek / hvastavo govorjenje hvastávo prisl.: hvastavo pripovedovati o dogodivščinah ♪
- hvastávost -i ž (á) ekspr., redko bahavost, domišljavost: njegova hvastavost mi preseda ♪
- hvatán -a m (ȃ) zool. južnoameriška opica s tankimi in dolgimi sprednjimi končinami in dolgim repom, ki ga uporablja za oprijemanje, Ateles: črni hvatan ♪
- hvóšč -a m (ọ̑) nar. koroško njivska preslica: s hvoščem zarasle grede / čaj iz hvošča ♪
- í m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, í íja (ȋ) deseta črka slovenske abecede: napisati i; narediti, zapisati piko na i; čitljivi iji ∙ ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: kratki i ◊ lingv. samostalniki s končnico -i v rodilniku; i-osnova ijevska osnova; mat. i število, katerega kvadrat je -1; neskl. pril.: metal. profil I in I profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I ♪
- i prisl., zastar. tudi: i jaz se s tem ne strinjam; i tam ni vse tako, kakor bi moralo biti ♪
- ì in i vez. (ȉ) zastar. in, pa: vse dni i vse noči // star., v zvezi i - i tako — kakor: smrt mu prihrani i žalost i ponižanje / ta literatura je vključevala i renesančne i klasične i romantične elemente ♪
- íbar ž neskl. (ȋ) cigareta slabše kakovosti z imenom Ibar: v zavojčku je samo še ena ibar; neskl. pril.: cigarete ibar in ibar cigarete ♪
- iblájtar -ja m (á) nav. slabš. 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: iblajtarji so prežali na tihotapce // mitničar: pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo 2. osovražen predstavnik oblasti: preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal ♪
- ibovína -e ž (í) nar. prekmursko iva: stara ibovina je cvetela ♪
- íbržnik -a m (í) nar. koroško hlapec, ki nima določenega področja dela: šel je k hiši za ibržnika; volar in ibržnik ♪
- íbsenovski -a -o prid. (ȋ) tak kot pri Ibsenu: ibsenovska drama ♪
- íbsenski -a -o prid. (ȋ) tak kot pri Ibsenu: ibsenska dramaturgija ♪
- ícika -e ž (ȋ) nar. severovzhodno, ljubk. telica ali mlada krava: iciko so prodali in odpeljali iz hleva / pri klicanju na, icika, na ♪
- ideál -a m (ȃ) 1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal // kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik / mirno življenje mu je ideal ♪
- ideálen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država ◊ fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska
pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno ideálno prisl.: imeli smo se idealno; o vsem je sodil idealno; pog., ekspr. voda je idealno čista zelo ♪
- idealitéta -e ž (ẹ̑) 1. filoz. kar je, obstaja kot ideja, predstava: odmik iz realnosti k idealiteti; idealiteta in realiteta 2. knjiž. določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka: pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj; idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta ♪
- idealízem -zma m (ȋ) 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem ◊ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo ♪
- idealizírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati, prikazovati kaj boljše in lepše, kot je: svoje dekle preveč idealizira; slikar je model precej idealiziral / idealizirati stare čase; idealizirati resnico; romantiki so radi idealizirali srednji vek idealizíran -a -o: portret je idealiziran ♪
14.576 14.601 14.626 14.651 14.676 14.701 14.726 14.751 14.776 14.801