Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (13.476-13.500)


  1.      gotizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) um. predelovati v gotskem slogu: romansko cerkev so gotizirali ♪
  2.      gotòv  -óva -o prid. (ȍ ọ́) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt gotóvo 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo 2. nav. ekspr. izraža a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo 3. v medmetni rabi izraža a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.« b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine ♪
  3.      gotovína  -e ž (í) splošno veljavno plačilno sredstvo v bankovcih ali kovancih: prodajajo le za gotovino; plačal je v gotovini / ima posestvo in precej gotovine ♪
  4.      gotovínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gotovino: gotovinski nakup; gotovinsko izplačilo ♦ ekon. gotovinski plan plan, ki predvideva količino bankovcev za denarni obtok; fin. gotovinski ček ček, izplačljiv v gotovini ♪
  5.      gotóvost  -i ž (ọ́) 1. značilnost gotovega 2: vsi so govorili o popolni gotovosti zmage; plašila ga je gotovost smrti / gotovost naložbe / novica o njegovi izvolitvi se je raznesla kot gotovost 2. pog. odnos do česa, ki popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričanost, trdnost: počasi se je njegova gotovost o pravilnosti poti začela krhati; opazil je njeno gotovost, da bo njena želja izpolnjena / čigav glas je bil, ni bilo mogoče z gotovostjo trditi 3. prepričanost o svoji moči, sposobnosti: začela se mu je vračati samozavestna gotovost; občutek gotovosti // samozavest, odločnost: gotovost v nastopu, v obnašanju ♪
  6.      gótski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na gotiko: bazilika v gotskem slogu / gotski obok; palača z gotskim pročeljem / gotska doba 2. nanašajoč se na gotico: težko je bral gotske črke 3. nanašajoč se na Gote: gotski jezik; ostanki gotske vojske ♪
  7.      gótščina  -e ž (ọ̑) gotski jezik: proučeval je gotščino in staro visoko nemščino ♪
  8.      govédar  -ja m (ẹ̑) kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem goveda: govedarji so že napojili živino // slabš., redko neroden, navadno surov človek: pusti tega govedarja ♪
  9.      govédarski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na govedarje: govedarske hčere ne sme vzeti / težko prenaša njegovo govedarsko govorjenje ♪
  10.      govédina  -e ž (ẹ̑) 1. goveje meso: radi jemo govedino; kuhana govedina; govedina v solati 2. slabš. neroden, navadno surov človek: prava govedina je / kot psovka molči, govedina neumna ♪
  11.      govédo  -a s (ẹ̑) 1. večja domača žival z rogovi, ki se goji zlasti zaradi mesa in mleka: ima nekaj goved in konja; na travniku se je paslo pet goved ♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus // ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano ♪
  12.      govéjak  -a m (ẹ̑) nar. dolenjsko pot za govedo: fanta sta se zapodila po govejaku navzgor ♪
  13.      govéji  -a -e prid. (ẹ̄) nanašajoč se na govedo: imajo nov goveji hlev / goveja koža; goveje meso, usnje / goveji golaž, zrezek; goveja juha / čreda goveje živine ♦ vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil; zool. goveji zolj žuželka, katere ličinke se zajedajo v govedo, Hypoderma bovis ♪
  14.      govéjščak  -a m (ẹ̑) redko goveji iztrebek; govejak ♪
  15.      govnáč  -a m (á) 1. zool. hrošč, ki zalega jajčeca v govno, Geotrupes: gozdni govnač 2. nizko neprijeten, zoprn človek: le kaj si domišlja ta govnač ♪
  16.      govnáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na govnače: govnaško ritje po blatu / ekspr. pripovedoval je govnaške šale robate, grde ♪
  17.      góvno  -a s (ọ́) 1. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo, zlasti pri živalih: brskati po govnu; gnojiti z razredčenim govnom; kozje govno; govno in seč 2. nizko malo vreden, nepomemben človek: ne razburjaj se zaradi takega govna ♪
  18.      govnobŕbec  -bca m (ȓ) zool. hrošč kovinsko zelene barve, ki zalega jajčeca v govno domačih živali, Geotrupes stercorarius ♪
  19.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪
  20.      govoráč  -a m (á) slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: ne poslušaj teh govoračev ♪
  21.      govoránca  -e ž (ȃ) slabš. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka; govor: govoranca je dolgo trajala; na dnevnem redu je bilo veliko govoranc; kdo mu je sestavil to govoranco; bučna, dolga govoranca / pog. imeti govoranco govoriti // govorjenje, besede: njegove govorance nas niso prepričale; sit je njegovih govoranc o pridnosti ♪
  22.      govoránčiti  -im nedov. (ā ȃ) slabš. 1. nastopati kot govornik: večkrat je govorančil na proslavah 2. obširno, razvlečeno govoriti, pripovedovati: govorančil je o kulturi, gospodarstvu in o vsem mogočem / govorančila bosta, da ju ne bo mogoče ustaviti pogovarjala se bosta, govorila ♪
  23.      góvorček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od govor 5: najprej bo govorček, nato pa bodo sledile recitacije / ekspr. za vsako priliko je imel pripravljen kak govorček ♪
  24.      govorčín  -a m (ȋ) ekspr., redko kdor zna spretno govoriti, pripovedovati; govorec, govornik: ta pa je govorčin, vse užene ♪
  25.      govôrec  in govórec -rca m (ó; ọ̑) 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik // kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec // redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca ♪

   13.351 13.376 13.401 13.426 13.451 13.476 13.501 13.526 13.551 13.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA