Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ko (13.026-13.050)
- glávica tudi glavíca -e ž (á; í) rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja; bucikina glavica; glavica pletilke; glavice vžigalic ∙ žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari // del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica // manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna ◊ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; muz. glavica polni ali prazni
krožec kot del note ♪
- glavìč -íča m (ȉ í) odebeljeni konec predmeta, zlasti palice: meč je imel medeninast glavič; palica s srebrnim, zlatim glavičem / sedelni glavič sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla ◊ alp. nižja pečina z zaobljenim vrhom; um. zgornji zaključni del stebra; kapitel ♪
- glavíčar -ja m (ȋ) teh. orodje, s katerim se oblikuje sklepna glava kovice ♪
- glavíčast tudi glávičast -a -o prid. (í; á) ki ima glavice: glavičasti žeblji ♦ bot. glavičasta plesen plesen, ki dela sivkasto prevleko po živalskih in rastlinskih snoveh, Mucor mucedo ♪
- glavíčica in glávičica -e ž (í; á) ljubk., redko glavica: drobna otroška glavičica ♪
- glavíčiti se -im se nedov. (í ȋ) redko med rastjo se oblikovati v glavo; delati glavo: solata, zelje se glaviči ♪
- glavína -e ž (í) 1. meso z glave prašiča ali goveda: skuhati glavino; dišalo je po ričetu in glavini 2. osrednji del kolesa, skozi katerega gre os; pesto: škripanje glavin 3. slabš., redko debela, velika glava ♪
- glavínec -nca m (ȋ) bot. rastlina s celorobimi ali pernatimi listi in rdečimi, modrimi ali rumenimi cveti v koških, Centaurea: modri glavinec ♪
- glavíti se -ím se in gláviti se -im se nedov. (ȋ í; á ȃ) redko med rastjo se oblikovati v glavo; delati glavo: solata, zelje se že glavi ♪
- glávnat -a -o prid. (ȃ) ki ima obliko glave: glavnata solata; glavnato zelje ♪
- glávnica 1 -e ž (ȃ) 1. osnovni del dolga, terjatve ali hranilne vloge: glavnica se obrestuje; plačati glavnico; pripisati, prišteti obresti h glavnici; pren., ekspr. njegov prikupni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti 2. ekon. čisto premoženje gospodarske organizacije; skladi: osnovati, vplačati glavnico / deležna glavnica sestavljena, pridobljena iz deležev; delniška glavnica pridobljena s prodajo delnic; kritna glavnica namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic; osnovna glavnica brez rezervnih skladov in dobička; ustanovna glavnica s katero se gospodarska organizacija ustanovi ◊ fin. obratna proračunska glavnica potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki; mat. glavnica osnovna količina pri obrestnem računu ♪
- glavníčar -ja m (ȋ) glavnikar: tu so živeli kovači, glavničarji in drugi rokodelci ♪
- glavníčast -a -o prid. (í) nazobčan kakor glavnik: glavničasta črta ♦ arheol. glavničast vzorec ornament z ostro vrezanimi vzporednimi črtami, narejenimi z glavniku podobnim orodjem glavníčasto prisl.: glavničasto nazobčan ♪
- glavníček -čka m (ȋ) manjšalnica od glavnik: z glavničkom si je počesal brado; lase je imela pritrjene s svetlimi glavnički ♪
- glávničen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glavnica1: glavnični delež; glavnične obresti; glavnična terjatev / glavnična investicija / glavnični dolg dolg brez obresti in stroškov ♪
- glávnik -a m (ȃ) etn. žensko pokrivalo ljudske noše iz okolice Trsta ♪
- glavník -a m (í) priprava za česanje las, dlake ali za pritrjevanje las: zatakniti si glavnik v lase; česati se z glavnikom; gost glavnik; koščen glavnik; žepni glavnik; zobje pri glavniku ♪
- glavníkar -ja m (ȋ) izdelovalec glavnikov ♪
- glavníkarstvo -a s (ȋ) obrt za izdelovanje glavnikov ♪
- glavnína -e ž (ȋ) 1. glavni, največji del vojaške enote: patrulja je zaostala za glavnino; izvidniške čete so se v vasi združile z glavnino; glavnina odreda se je pomikala proti severu 2. z rodilnikom glavni, največji del česa sploh: glavnina njegove literarne dejavnosti je iz časa med obema vojnama; objaviti, ponatisniti glavnino referata / redko glavnina filma, romana osrednji del, jedro ♦ anat. glavni, srednji del kakega organa; glavnina kosti, želodca 3. redko glavarina ♪
- glávnja -e ž (ȃ) nar. zahodno veliko (tleče) poleno, navadno na ognjišču ali v peči: glavnja že dogoreva; glavnja je mračno osvetljevala prostor ♪
- glavnjáča -e ž (á) v stari Jugoslaviji glavni policijski zapor v Beogradu: komunisti še niso pozabili mučenja v glavnjači // ekspr. hud zapor sploh: veliko let je preživel v glavnjačah ♪
- glavóč -a m (ọ̑) zool. majhna sluzasta morska riba z veliko glavo, Gobius ♪
- glavonóžec -žca m (ọ̑) nav. mn., zool. najvišje razviti mehkužci z lovkami okoli ust, Cephalopoda: globokomorski glavonožci; lov na glavonožce, rake in školjke ♪
- glavopŕsje -a s (ȓ) zool. iz glave in oprsja zrasli del telesa rakov in pajkovcev: glavoprsje in zadek ♪
12.901 12.926 12.951 12.976 13.001 13.026 13.051 13.076 13.101 13.126