Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ko (11.201-11.225)


  1.      držáven  -vna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na državo: a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave / državni davek, jezik; državna vera c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic 2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država ◊ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah držávno prisl.: takrat je bil še državno nastavljen; državno organiziran socializem ♪
  2.      državlján  in državljàn -ána m (ȃ; ȁ á) pripadnik določene države: biti državljan Socialistične federativne republike Jugoslavije; avstrijski državljani; lojalen, zvest državljan; pravice in dolžnosti državljanov; izgon tujih državljanov iz države; pren., publ. kot pesnik je bil pravzaprav državljan vesoljstva ♦ jur. dvakratni ali dvojni državljan // pripadnik določene družbenopolitične skupnosti: kaj so menili o tem državljani? / obveščanje državljanov o novih ukrepih občanov / kot nagovor, v nekaterih državah pokažite dokumente, državljan ♪
  3.      državljánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na državljane ali državljanstvo: oblikovanje državljanske zavesti / državljanske pravice; državljanska vzgoja vzgoja, ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov / državljanska vojna vojna med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države ∙ publ. že zgodaj so izpolnili svojo državljansko dolžnost so volili ♦ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; državljanska lastnina zasebna, privatna lastnina; državljansko pravo pravo, ki ga obsega obči državljanski zakonik ♪
  4.      državljánstvo  -a s (ȃ) pravna pripadnost določeni državi: državljanstvo mu je bilo odvzeto; imeti, sprejeti tuje državljanstvo; zaprositi za jugoslovansko državljanstvo; oseba brez državljanstva; zakon o državljanstvu ♪
  5.      držávništvo  -a s (ā) dejavnost državnikov: posvetiti se državništvu / nekaterim udeležencem konference je manjkalo pravo državništvo ♪
  6.      držávnopolítičen  -čna -o prid. (á-í) nanašajoč se na državno politiko: državnopolitični sistem; državnopolitična enotnost; državnopolitična načela / državnopolitična vzgoja državljanov ♪
  7.      držávnost  -i ž (á) 1. družbena ureditev v obliki države: priboriti si državnost; izguba, oblikovanje lastne državnosti; razvoj socialistične državnosti; buržoazna oblika državnosti; pravica naroda do lastne državnosti 2. redko državljanska zavest: to so bili ljudje brez državnosti ♪
  8.      državoslóvec  -vca m (ọ̑) strokovnjak za državoslovje: bil je najboljši državoslovec svoje dobe ♪
  9.      državoslóvje  -a s (ọ̑) veda o državi: posvetovanje strokovnjakov s področja državoslovja in prava ♪
  10.      duálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na dual, dvojinski: dualna končnica 2. knjiž. ki je dveh vrst; dvojen: zapletena dualna narava človeka ♪
  11.      dualízem  -zma m (ū) 1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem — romantična vsebina, podana v klasični obliki; moralni dualizem; psihofizični dualizem sveta 2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem; kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo ◊ jur. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varstvene ukrepe; lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku; ped. dualizem šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem ♪
  12.      dubióza  -e ž (ọ̑) ekon. terjatev, o katere poravnavi se dvomi: med njihovimi terjatvami je bilo veliko dubioz ♪
  13.      dubiózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. dvomljiv, nezanesljiv, negotov: dubiozna prognoza zdravnika ♦ ekon. dubiozna terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi ♪
  14.      duble  in doublé -ja [dublé] m (ẹ̑) 1. neplemenita kovina, prevlečena s tanko plastjo plemenite kovine: zapestnica iz dubleja 2. tekst. svilena tkanina z dvojnim licem, na vsaki strani druge barve: duble v pastelnih barvah; neskl. pril.: duble verižica ♪
  15.      dublêr  -ja m (ȇ) film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje, dvojnik: kot dubler je nastopil znani dirkač; filmski dubler; pevski dubler glavnega junaka ♪
  16.      dubléten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na dubleto: dubletni izvod knjige / akcentsko dubletni glagoli ♪
  17.      dublírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. knjiž. na osnovi ene stvari, predmeta narediti enega ali več prav takih: dublirati film 2. film., gled. nadomeščati pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: dublirala jo je v več filmih ♪
  18.      dublón  -a m (ọ̑) num. španski zlatnik, v obtoku od 16. do 19. stoletja: vsi njeni diamanti so bili vredni več kot tisoč dublonov ♪
  19.      dúcat  -a m (ū) raba peša skupina dvanajstih istovrstnih kosov, stvari: kupil ji je ducat belih žepnih robcev; dva ducata gumbov / ekspr. na ducate ljudi se je izselilo iz tega kraja veliko ∙ ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♦ trg. veliki ducat skupina 144 istovrstnih kosov; gros ♪
  20.      dúda 2 -e ž (ū) nav. mn. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha: igrati, piskati na dude; zaslišali so se prijetni glasovi gosli in dud / škotske dude ♪
  21.      dudák  in dúdak -a m (á; ȗ) redko dudar: ob peči je sedel dudak in piskal na dude ♪
  22.      dúdati  -am nedov. (ȗ) redko igrati na dude: začeli so prepevati, vriskati in dudati ♪
  23.      dúdka  -e ž (ȗ) duda, cucelj: natakniti dudko na stekleničko; vtakniti otroku dudko v usta ♪
  24.      dúdla  -e ž (ȗ) nav. mn., redko duda2: igrati na dudle ♪
  25.      dúdlati  -am nedov. (ȗ) redko igrati na dude: dudlar je vse popoldne veselo dudlal // slabš. igrati, peti: na drugem koncu ulice je neutrudno dudlal glasbeni avtomat; kadar je bil pijan, je kar sam zase dudlal dúdlati se žarg., šol. učiti se mehanično, brez razumevanja: namesto da bi poizkušal razumeti, se je dudlal; dudlati se novo pesem / ekspr. pred šolsko nalogo se cele popoldneve dudla uči ♪

   11.076 11.101 11.126 11.151 11.176 11.201 11.226 11.251 11.276 11.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA