Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Kir (456-480)


  1.      zapíčiti  -im dov. (í ȋ) s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog; zapičiti kol globoko v tla; zapičiti vilice v meso; pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila; zapičila je prst v vzhajano testo; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti // s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico; iti na njivo zapičit prekle ● ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti zapíčiti se 1. s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: kopje se je zapičilo v tla; trn se mu je zapičil v peto / vrženi nož se je zapičil v vrata zasadil; pren., ekspr. njene besede so se mu zapičile v srce; ta misel se mu je zapičila v glavo 2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledati, proučiti: carinik se je zapičil v njegovo prtljago; v vsako stvar se zapiči; zapičil se je v nekatere formulacije v članku / zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zapičiti se v raziskovalno delo / zapičil se je v poezijo; zapičiti se v kak problem ● ekspr. ta stvar se mu je zapičila v oči jo je najprej, najbolj opazil; ekspr. to se mu je zapičilo v spomin si je zapomnil; ekspr. zapičil se je v nasproti vozeče vozilo trčil je; ekspr. zapiči se v vsako žensko jo vsiljivo ogovori zapíčen -a -o: v tla zapičen kol; v tnalo zapičena sekira ♪
  2.      zasadíti  -ím dov., zasádil (ȋ í) 1. s sajenjem narediti, da kaka površina ni prazna: zasaditi njivo s krompirjem / zasaditi ulico s kostanji // s sajenjem narediti, da začne kje kaj rasti: zasaditi drevje, rože / zasaditi vinograd; pren. oblast je zasadila svojo ideologijo v mišljenje mnogih ljudi 2. narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj: zasaditi motiko v zemljo / jezno mu je zasadila nohte v obraz; ekspr. zasaditi zobe v hruško; pren. zasaditi oster pogled v koga // narediti, da kaj z ostrim, koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zasaditi oporni kol poleg mladega drevesa; zasaditi sekiro v tnalo; zasaditi zastavo pred šotor ● zasaditi lopato publ. to društvo je prvo zasadilo lopato je prvo začelo delovati; publ. za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj zemlje; publ. danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču začeli graditi, delati; ekspr. zasaditi komu nož v srce zelo prizadeti koga; ekspr. na novo odkritem otoku so zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so namestili svojo zastavo; zastar. zasaditi koga za mizo posaditi zasadíti se z ostrim, koničastim delom priti v kaj in tam ostati: kremplji so se zasadili v žrtev; trnek se je ribi zasadil v grlo; močno je zagnal nož, da se je globoko zasadil v mizo / ekspr. noge so se mu zasadile v mehko zemljo; pren. očitki so se mu zasadili v srce zasajèn -êna -o: globoko zasajen mejnik; s krompirjem zasajena njiva; v srce zasajena žalost ♪
  3.      zasèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od zasekati: zaseki sekire, s sekiro; zaseki v deblo / dogajanje poteka brez ostrih zasekov 2. zareza, nastala z zasekovanjem: ko je bil zasek dovolj globok, je drevo padlo; potisniti žago v zasek 3. utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor: cesta je speljana po zasekih in skozi predore / železniški zasek ◊ gozd. izdelati zasek s sekanjem narediti globljo zarezo na pritalnem delu debla na strani, kamor naj pri podiranju pade drevo ♪
  4.      zasékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo; zasekati smreko, da cedi smolo // z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino 2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano // brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu; ob novici jo je zasekalo v srcu 4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh 5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel 7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče ◊ voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, narediti poti težje prehodne zasékati se 1. zmotiti se pri sekanju: tesar se ni zasekal 2. ekspr. nenadoma, silovito priti, vriniti se kam: četa se je zasekala med sovražnikove enote; s konjenico se zasekati kot klin med upornike // nenadoma, silovito se pojaviti kje: v temo se zaseka svetloba žarometov / misel se zaseka vanj zasékan -a -o: v štor zasekana sekira ∙ ekspr. zasekano govorjenje govorjenje, v katerem so besede, stavki izgovarjani z ostrimi premori ♪
  5.      zasekávati  -am nedov. (ȃ) 1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekavati drevesa; dolgo je zasekaval v poleno, da ga je presekal 2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekavati sekiro v tnalo / krepko zasekava motiko v zemljo 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekavati rob pri sodovem dnu / zasekavati pot, stopnice v hrib ◊ voj. zasekavati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, delati poti težje prehodne zasekávati se ekspr. 1. ostro, nenadoma se večkrat zaslišati: govornikov glas se je ostro zasekaval v tišino 2. udarjati, tolči: bliski so se zasekavali v gozdove ♪
  6.      zasekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekovati debla / zasekovati premog 2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekovati sekiro v tnalo / s težavo zasekuje kramp v ilovnato zemljo 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekovati znamenja v debla / zasekovati z motiko jamice / ekspr. čas zasekuje brazde na čelo zasekováti se ekspr. ostro, nenadoma se večkrat zaslišati: posamezni kriki so se zasekovali v noč ♪
  7.      zastávica 1 -e ž (ȃ) 1. manjšalnica od zastava: vsak voznik je imel na vozilu zastavico svoje države / papirnate zastavice 2. zastavici podoben predmet: prestavljati na zemljevidu zastavice glede na premikanje fronte // manjši kos tkanine s predpisano barvo, obliko, ki ima določeno funkcijo, pomen: zaznamovati progo pri smuku z rdečimi zastavicami; trikotne zastavice / označiti pot z markirnimi zastavicami; signalna zastavica zastavica, ki se uporablja za signaliziranje ● prehodna zastavica znak priznanja kolektivu za najboljše dosežke, izredne zasluge ◊ muz. od ene do pet črtic na vratu note, ki označujejo zmanjšanje trajanja note od osminke naprej; šah. ploščica na šahovski uri, ki pokaže, da je igralcu potekel za partijo določen čas ♪
  8.      zastáviti 1 -im dov. (á ȃ) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje ♪
  9.      zaščíta  -e ž (ȋ) 1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita; organizirati zdravstveno zaščito; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma 2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita // organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite ◊ elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno; načelnik civilne zaščite; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve ♪
  10.      zatólči  -tólčem [ou̯] dov., zatólci zatólcite in zatolcíte; zatólkel zatólkla (ọ́) 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti // s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod 2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel; zatolči po mizi 3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce; brezoseb. v prsih mu je zatolklo 4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli 5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla ● ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga zatólčen -a -o: žebelj, zatolčen v desko; fant je popolnoma zatolčen ♪
  11.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  12.      zavésa  -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese; nagubati, odgrniti zaveso; pregraditi prostor z zaveso; bombažna, mrežasta zavesa; gosta, prosojna, težka zavesa; zavesa iz žameta; blago za zavese / dekorativne zavese; okenska zavesa; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji // kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / na koncu dramskega dela, dejanja zavesa izraža, da se zavesa spusti 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti ● redko železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah ◊ geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje ♪
  13.      zavihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič; zavihteti kol, palico nad kom; zavihtel je vedro in izlil vodo; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo 2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe 3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro // ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče zavihtéti se z odrivom spraviti se kam: zavihteti se na konja, v sedlo / zavihteti se čez ograjo zavihtèn -êna -o: žvižg zavihtenega biča ♪
  14.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  15.      zazévati  -am dov. (ẹ́) 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela // razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala // z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina 3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje // zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval ● knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu ♪
  16.      zêmeljski  tudi zémeljski -a -o [mǝl] prid. (ē; ẹ̑) nanašajoč se na zemljo: zemeljski polmer; zemeljska površina; proučevati zemeljsko zgodovino; zemeljsko središče / zemeljski ugrez / zemeljski plin naravni plin v nahajališčih nafte in premoga / zemeljska ožina / raziskovati zemeljske plasti / zemeljski plaz; zemeljska pregrada / ekspr. zemeljske dobrine posvetne, materialne; zemeljska stvarnost; človekova zemeljska usoda / v krščanstvu: zemeljska sreča; nebeško in zemeljsko življenje ● zemeljski orešek nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji; kikiriki; ekspr. pokojnikove zemeljske ostanke so prepeljali v rojstni kraj mrtvo telo, truplo; knjiž. prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu; vznes. dokončati zemeljsko pot, zemeljsko potovanje umreti; ekspr. moramo zmagati ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; evfem. rešil se je zemeljske teže umrl je ◊ fiz. zemeljski daljnogled daljnogled, v katerem se s prizmami obrne slika predmeta, da postane pokončna; zemeljski magnetizem magnetizem zemlje; zemeljska težnost; geogr. zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko; geol. zemeljski vosek rjava ali črna kamnina, nastala iz nafte; zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine; grad. zemeljska dela dela, s katerimi se del zemeljske površine pripravi za uporabo, zlasti za gradnjo; min. zemeljsko železo železo zemeljskih kamnin; telursko železo; um. zemeljske barve anorganski pigmenti, ki se pripravljajo z mehansko obdelavo določenih obarvanih rudnin zêmeljsko tudi zémeljsko prisl.: na smrt gleda precej zemeljsko; sam.: med branjem je pozabil vse zemeljsko ♪
  17.      zk  tudi zek [zǝ̀k] medm. (ǝ̏) posnema glas pri prerezu, preseku: zk, si je s sekiro odsekala prst; zk, zk, zk, je rezal nož ♪
  18.      zlódej  -a in zlódja m (ọ̑) 1. evfem. hudič: zlodej ga je obsedel; zlodeja klicati nad koga; povezan je s samim zlodejem; biti hujši od zlodeja; bal se ga je kot samega zlodeja zelo; pihalo je kot tristo zlodejev / v zlodeja maskiran človek / ekspr. zlodej naj to pije, mi ne bomo / kot kletvica: o ti zlodej ti, kakšna grda cesta; o ti zlodej prekleti 2. ekspr. zloben, hudoben človek: takle zlodej vam lahko uniči življenje; hudo je, če moraš biti pokoren takemu zlodeju 3. ekspr. oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja jezo, nejevoljo: ugasni radio, ne bom več poslušal tega zlodeja; kašlja, ne vem, kje je staknil tega zlodeja; otroci vsega zlodeja privlečejo k hiši / kot psovka zlodej zdraharski, daj nam mir // oseba, stvar, ki v govorečem vzbuja presenečenje, občudovanje: kdo bi si mislil, da zlodej tako lepo poje; kaj vse zna ta zlodej / zaradi lepega zlodeja hodijo okrog oblasti zelo kočljive zadeve 4. ekspr., v povedni rabi neprijetnosti, težave: če jih bo zapustil, bo zlodej; dež bo, pa boš imel zlodeja / vojska je zlodej neprijetna, huda stvar / v povedno-prislovni rabi: zlodej je, če dela vsak po svoje; zlodej je živeti v taki negotovosti 5. ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: delali so takega zlodeja, da nihče ni mogel spati / veter je zganjal zlodeja in pol velik hrup / malo pozneje je prišel, pa je bil že zlodej pa so se že jezili 6. knjiž., ekspr. revež: kako morejo zlodeji živeti s tako beraško plačo / sprejel je ubogega zlodeja pod streho 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za zlodeja popolnoma, prav: tega za zlodeja nikjer ne dobiš; zna za zlodeja vse // sploh, nikakor: tega si pa za zlodeja ni mogel zapomniti // za vprašalnico poudarja ugibanje: kaj za zlodeja iščete tod okoli / kaj za zlodeja je treba imeti okno odprto ni treba imeti okno odprto 8. v medmetni rabi izraža a) podkrepitev trditve: zlodej, da bom uganil; ozdravel bo, ni zlodej; naj me zlodej vzame, če ni res; za zlodeja, to mu boš dal b) jezo, nejevoljo: zlodej, kaj pa rogovilite po hiši; za zlodeja, zakaj ste mu povedali; tristo zlodejev, kaj pa še čakate c) začudenje, presenečenje: zlodej, še všeč mu bo nazadnje; za zlodeja, tak da je ● ekspr. kod te je zlodej nosil toliko časa kje si se mudil, kod si hodil; ekspr. kam te je zlodej odnesel tako hitro kam si šel; ekspr. ne vem, kateri zlodej ga je obsedel, da je tak zakaj je tak; ekspr. sam zlodej ga je prinesel v hišo prišel je ob nepravem času, nezaželeno; njegov prihod je povzročil velike težave; ekspr. zlodej ga bo vzel, če ne bo nehal kaditi umrl bo; ekspr. posestvo je vzel zlodej je propadlo; ekspr. ne želim ga videti, naj ga zlodej vzame izraža zavračanje, odklanjanje; ekspr. naj gre, kamor hoče, zlodej z njo izraža nezanimanje; ekspr. nanj so klicali zlodeja preklinjali so ga; od zlodeja ekspr. fant je od zlodeja zelo prebrisan, podjeten; zmožen tudi zelo hudih dejanj; zelo poreden, neukrotljiv; ekspr. ta ženska je od zlodeja doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudobna; ekspr. (pojdi) k zlodeju, babnica izraža zavračanje; ekspr. on zna vsega zlodeja je zelo podjeten, spreten; ekspr. on je živ zlodej zelo hudoben človek; ekspr. izmišljali so si zlodeja in pol, da bi ga pozdravili zelo so se trudili zlódja in zlódeja ekspr.: zlodja, tak da je; zlodja, kaj pa še čakate; kdo zlodja ga je ovadil / kaj zlodja je treba imeti vedno odprto ni treba / gotovo mu bo posodil. Zlodja mu bo ne bo mu ♪
  19.      známka  -e ž (ȃ) 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča 3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka avtomobila ● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov ◊ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; jur. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku ♪
  20.      zunánji  -a -e prid. (ȃ) 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke / zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti / realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis ● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta ◊ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti ♪
  21.      zvenčáti  -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í) dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe zvenčèč -éča -e: pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina ♪
  22.      zvènk  zvénka in zvênka m (ȅ ẹ́, é) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ločiti zvenk od brenka; nož je z zvenkom padel na tla; kovinski zvenki; zvenki kozarcev, sekir ♪
  23.      žátlaka  -e ž (á) nar. enoročna sekira z zaokroženim rezilom in kratkim ročajem: žatlaka in sekača ♪
  24.      žídovski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na Žide ali žide: židovski bankir / židovski praznik / židovska četrt / židovska vera vera, ki temelji na svetem pismu stare zaveze in talmudu ♪
  25.      žlàk  žláka m (ȁ á) 1. zastar. poškodba, rana (od udarca): imeti žlak na nogi; žlak s sekiro / smrtni žlak 2. nar. vzhodno spodnji, nasuti rob zlasti vinograda: trgatev so začeli na žlaku, končali pa na sepu 3. nar. tolminsko veža: stopiti v žlak ● star. božji žlak ga je zadel (možganska) kap; star. napiti se, spreti se na (vse) božje, mile, mrtve žlake zelo ♪

   231 256 281 306 331 356 381 406 431 456



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA