Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (9.501-9.525)


  1.      dograjênost  -i ž (é) knjiž. dovršenost, popolnost, izdelanost: pisatelj se v novelah približuje umetniški dograjenosti; dograjenost skladbe; za delo je značilna realistična dograjenost značajev ♪
  2.      dohájati  -am nedov. (ȃ) 1. iti enako hitro kot kdo drug: deček je skoraj tekel, da so ga težko dohajali; komaj dohaja moža; pren. storitvena dejavnost ne dohaja potreb potrošnikov; delo komaj dohajamo ∙ teče, da ga komaj dohajajo peté zelo hitro 2. s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj; dohitevati: nikogar ni srečaval, nikogar dohajal 3. publ. dojemati, razumevati: uprizoritev je toliko modernistična, da jo gledalci še lahko dohajajo; občinstvo težko dohaja sodobno likovno umetnost; umsko dohajati 4. zastar. prihajati: kupci so dohajali iz daljnih krajev / z bojišča dohajajo pretresljive novice dohajajóč -a -e: opazovala je dohajajoče povabljence ♪
  3.      dohitéti  -ím dov., dohítel (ẹ́ í) 1. s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj: dohitel ga je na ovinku; tako beži, da ga ne morem dohiteti / z avtom je dohitel vlak ∙ smrt ga je dohitela na potovanju umrl je na potovanju 2. izenačiti se s kom v čem: dohiteti sosede pri delu; tik pred koncem ga je dohitel na tabeli; v šolstvu smo dohiteli napredne države; v znanju ne more dohiteti svojih sošolcev 3. redko nadomestiti, popraviti: zamujenega ne moremo več dohiteti ♪
  4.      dohitévati  -am nedov. (ẹ́) s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj: ljudje so ju dohitevali in prehitevali; dohitevati znance / ker je veter pojemal, je s čolnom dohiteval jadrnico // iti enako hitro kot kdo drug; dohajati: ne hodi tako hitro, saj te komaj dohitevam; pren. treba se je izpopolnjevati, če hočeš dohitevati dobo ♪
  5.      dohodárstven  -a -o prid. (ȃ) v zvezah dohodarstveni urad, dohodarstvena uprava nekdaj urad, uprava za pobiranje občinskih davščin ♪
  6.      dohódek  -dka m (ọ̑) 1. nav. mn. vsota, ki jo kdo v določenem razdobju prejme za svoje delo, od premoženja: redni dohodki mu ne zadoščajo; ima dobre dohodke; mesečni dohodki; rentni dohodek; dohodki od premoženja; viri dohodkov; davek od dohodkov / njegov edini dohodek je pokojnina, štipendija / osebni dohodki 2. nav. ed., ekon. uspeh kake pridobitne dejavnosti v določenem razdobju, izražen v denarju: dohodek gospodarske organizacije se je povečal; sestaviti pravilnik o delitvi dohodka; prispevek od dohodka 3. ekon., navadno v zvezi z naroden novo ustvarjena vrednost v družbenopolitični skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju: narodni dohodek Jugoslavije; narodni dohodek občine; narodni dohodek povprečno na prebivalca, na zaposlenega ◊ fin. katastrski dohodek z zemljiškim katastrom določen povprečni dohodek od zemljiške parcele; proračunski dohodki sredstva, ki jih prejemajo organi družbenopolitičnih skupnosti za svojo dejavnost ♪
  7.      dohodíti  -hódim dov., dohójen (ȋ ọ́) knjiž., z notranjim predmetom prehoditi pot: dohoditi boš moral pot, ki si jo začel / dohodila je že pol poti ♪
  8.      dóhtar  -ja m (ọ́) 1. nižje pog. zdravnik, doktor: iti k dohtarju; poslati po dohtarja / vedno hodi okoli dohtarjev 2. star. odvetnik, advokat: zadevo sem izročil dohtarjem / jezični, pravdarski dohtar ∙ pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno ♪
  9.      doigrávanje  -a s (ȃ) glagolnik od doigravati: doigravanje prekinjenih partij ♪
  10.      doíti  -ídem stil. dójdem dov., došèl došlà, stil. dôšel dôšla, došlò tudi došló (í, ọ́) 1. raba peša s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj; dohiteti: na poti so ga došli sosedje; kmalu doidejo gručo kmetov; došel jih je že blizu mesta 2. zastar. priti, prispeti: došli smo do hiše; srečno je došel domov / došlo je nekaj časnikov dôšel -šla -o: pozdraviti došle goste; došla pisma ♪
  11.      dojáča  -e ž (á) nar. vzhodno posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: curki mleka so udarjali ob pločevinasto dojačo ♪
  12.      dojemljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki hitro dojema: dojemljiv človek / bister, dojemljiv duh // knjiž., navadno v zvezi z za dovzeten, sprejemljiv: nekateri učenci niso dojemljivi za vzgojne ukrepe / mladenič je bil za lepoto močno dojemljiv 2. ki se da dojeti: njegova poezija je težko dojemljiva; čutno dojemljive stvari / to mu je treba prikazati na dojemljiv način ♪
  13.      dójen  -jna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na dojenje: dojna doba // redko doječ: dojna mati / dojne svinje potrebujejo mešano krmo 2. nar. vzhodno ki ima, daje mleko; molzen: dojna krava ♪
  14.      dojênka  -e ž (é) ženska oblika od dojenec: dojenka v zibelki je jokala na ves glas ♪
  15.      dojílja  -e ž (í) ženska, ki doji tujega otroka: otroka so izročili dojilji ♪
  16.      dojílnica  -e [drugi pomen u̯n] ž (ȋ) 1. prostor v otroških ustanovah ali bolnicah, kamor prihajajo matere dojit: iz dojilnice je slišati jok dojenčkov 2. nar. prekmursko posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: polna dojilnica mleka ♪
  17.      dójka  -e ž (ọ̄) 1. vzboklina na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami: otrok išče materino dojko; ohlapna dojka; vnetje dojk; rak na dojki 2. knjiž. dojilja: namesto matere ga je dojila dojka ♪
  18.      dójmiti  -im tudi dójmiti se -im se dov. (ọ́ ọ̑) zastar. ganiti, pretresti: dogodki tistih dni so nas globoko dojmili; njene besede so ga dojmile ♪
  19.      dójnica  in dojníca -e ž (ọ̑; í) nar. vzhodno žival, ki daje mleko, zlasti krava; molznica: kupil je dve dojnici; ta krava je dobra dojnica ♦ vet. žival, ki doji, zlasti svinja ♪
  20.      dokàz  -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko ♪
  21.      dokázen  -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec ♪
  22.      dokazílen  -lna -o prid. (ȋ) ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna ♪
  23.      dokazljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza; to dejstvo je dokazljivo; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva ♪
  24.      dokazovánje  -a s (ȃ) glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno; sodnik je zaključil dokazovanje; izčrpno dokazovanje; dokazovanje v matematiki; predmet dokazovanja ♪
  25.      dokláda  -e ž (ȃ) 1. kar se doda k rednim prejemkom, k plači; dodatek: dobivati doklade; priznali so mu pravico do posebne doklade / draginjska doklada v stari Jugoslaviji dodatek zaradi draginje; dobiva otroške doklade otroški dodatek 2. lokalni dodatek k državni davščini: plačevati doklado; občinske doklade; doklada na dohodke; doklada od kmetijstva ♪

   9.376 9.401 9.426 9.451 9.476 9.501 9.526 9.551 9.576 9.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA