Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ki (9.451-9.475)


  1.      dobréti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os., star. prijati, dobro deti: gorski zrak mu dobri ♪
  2.      dobríkav  -a -o prid. (í) ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besede dobríkavo prisl.: dobrikavo ji je pogledal v oči ♪
  3.      dobročúden  -dna -o prid. (ȗ) redko ki je dobre, blage čudi, narave: vedeli so, da je dobročuden / dobročudna papiga ♪
  4.      dobrodéjen  -jna -o prid. (ẹ̄ ẹ̑) 1. ki dobro, ugodno deluje: objame ga dobrodejen hlad; dobrodejni mir gozda; pogreznil se je v dobrodejen spanec; piha dobrodejen veter / dobrodejno zdravilo 2. zastar. dobrodelen: dobrodejno društvo dobrodéjno prisl.: sprememba zraka zelo dobrodejno vpliva ♪
  5.      dobrodélen  -lna -o prid. (ẹ̑) ki dela dobra dela, dejanja: dobrodelne ustanove; dobrodelno društvo / prireditev v dobrodelne namene ♪
  6.      dobrodôšel  -šla -o [ǝu̯] prid. (ó) 1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost; vedno boš dobrodošel v naši hiši; kamor pride, je dobrodošel; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite 2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla ♪
  7.      dobrodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj ♪
  8.      dobrohôten  -tna -o prid. (ó ō) ki hoče, želi dobro: mož je zelo dobrohoten / zahvaliti se za dobrohoten opomin; dobrohotne besede / spregovoriti z dobrohotnim glasom dobrohôtno prisl.: gleda ga malo karajoče, vendar dobrohotno; dobrohotno se ji smeje ♪
  9.      dobroimétje  -a s (ẹ̑) fin. imetje na tekočem računu ali na žiro računu: plačati iz dobroimetja; klirinška in konvertibilna dobroimetja; dobroimetje pri banki, v tujini ♪
  10.      dobromíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. ki dobro, pošteno misli: dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti ♪
  11.      dobronaméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima dobre, poštene namene: noben dobronameren član ne more nasprotovati temu sklepu; tako mislijo vsi dobronamerni ljudje / dobronameren opomin; dobronamerna kritika, pobuda; njene besede so dobronamerne dobronamérno prisl.: svetujem ti dobronamerno ♪
  12.      dobrosŕčen  -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna ♪
  13.      dobróta  -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo ◊ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom ♪
  14.      dobrotljív  -a -o prid., dobrotljívejši (ȋ í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek; prizadeva si, da bi bil dobrotljiv ♪
  15.      dobrótnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov) ♪
  16.      dobrovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico ♪
  17.      dobrovóljček  -čka m (ọ̑) ekspr. kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači: dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni; lahkoživi, vinski dobrovoljčki; njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov / ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se ♪
  18.      dobrovóljec  -jca m (ọ̑) star. kdor stopi prostovoljno v vojsko; prostovoljec: bitke se je udeležil kot dobrovoljec ♦ zgod. solunski dobrovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti ♪
  19.      dobrovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je dobrovoljen nasvet 2. star. prostovoljen: dobrovoljen vojak dobrovóljno prisl.: možakar si dobrovoljno mane roke; dobrovoljno odpuščati ♪
  20.      dobrožívka  -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) dobro, uživaško, brezskrbno živi: dekle je prava dobroživka ♪
  21.      docènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta; docent na filozofski fakulteti; razpisati delovno mesto docenta ♦ ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila ♪
  22.      docentúra  -e ž (ȗ) naslov ali služba docenta: dobiti, doseči docenturo; univerzitetna docentura / dohodki od docenture ♪
  23.      docvítati  -am nedov. (ȋ) približevati se koncu cvetenja: pred šolskim oknom je docvitala jablana ♪
  24.      dodájanje  -a s (ȃ) glagolnik od dodajati: dodajanje materiala; dodajanje rudninskih snovi krmi; mehanizem za dodajanje plina / dodajanje matic ♦ obrt. širjenje pletenega, kvačkanega izdelka po kroju ♪
  25.      dodájen  -jna -o prid. (ȃ) teh. ki se dodaja: dodajni material ♪

   9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451 9.476 9.501 9.526 9.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA